Ali bodo oznanjevali od vrat do vrat

»PAPEŽ pošilja oznanjevalce na rimske ulice.« Takšen je bil naslov novinarskega poročila Grega Burka. Napisal je: »Papež Janez Pavel katolike v Italiji nagovarja, naj posnemajo zgled sekt, kot so Jehovove priče, ki pridobivajo spreobrnjence v državi, in začnejo oznanjevati od vrat do vrat.

,Sedaj ni čas, da bi se sramovali evangelija, je čas, da ga javno oznanimo,‘ je papež v ponedeljek rekel 350 potujočim oznanjevalcem in verskim učiteljem. [. . .]

,Upam, da bo vaš načrt, da oznanite evangelij po ulicah . . . rodil bogate sadove,‘ jim je dejal. ,Ponovno ste odkrili način oznanjevanja, s katerim lahko celo dosežete ljudi, ki so se oddaljili od vere.‘«

Novinar Burke je navedel: »Obisk katoliških cerkva je v zadnjih dveh desetletjih močno upadel in papeževo navdušenje za oznanjevanje od vrat do vrat je očitno vsaj delno odgovor na slabljenje vpliva Cerkve.«

Takšno prigovarjanje, naj se »začne oznanjevati po hišah«, pa ni povsem novo. Prejšnji papež, Pavel VI., je dejal, da katoliška cerkev »obstaja zato, da bi evangelizirala«. In sedanji papež, Janez Pavel II., je leta 1991 izdal okrožnico Redemptoris Missio, da bi svojo cerkev opozoril na potrebo po izpolnjevanju Jezusove zapovedi, naj se javno oznanjuje.

Rimskokatoliški pisec Peter Hernon je v londonskem Catholic Heraldu zastavil vprašanje: »Kaj se je vendar zgodilo z evangeliziranjem?« Bil je zaskrbljen zaradi na vso moč hvaljenim »desetletjem evangeliziranja«, ki sedaj traja že več let. Ko je nekega škofa vprašal glede pomanjkanja napredka, je ta odgovoril: »Ne smete hiteti. Cerkev obstaja šele 2000 let.«

Ni čudno, da je Hernon vprašal: »Kje je vnetost, ki jo je pokazal Jezus, ko je odposlal svoje učence, naj evangelizirajo po okoliških vaseh? Ali pa vnetost svetega Pavla: ,Gorje mi, če evangelija ne oznanjam! (1 Kor 9:16)‘« Ali bodo katoliki zares posnemali zgodnje kristjane, ki so oznanjevali javno in »po hišah«? (Dejanja apostolov 5:42; 20:20)

Hernon je priznal, da glede evangeliziranja od vrat do vrat »lahko sliši dvomljivo mrmrati ,teoretično, nepraktično‘. Ni tako nepraktično,« odgovarja Hernon. »Da opravičim to trditev, moram uporabiti nespodobno besedo. Vem, da je nespodobna, ker je bil zadnjič, ko sem jo uporabil v katoliškem članku, celoten del zbrisan (čeprav ni bilo nič drugega spremenjenega). Beseda je Jehovove priče. [. . .] Vsak Pričevalec je tudi poučen, da je nujno misijonar; k temu ga žene tudi njegovo srce.«

Čeprav se Hernon ne strinja z verovanjem Jehovovih prič, pa priznava, da ko kdo pretehta njihove načine oznanjevanja, »je težko, da se ne bi spomnil zgodnje Cerkve, kot so jo z dejanji opisali apostoli«.

Jehovove priče nadaljujejo s svojo gorečo službo od vrat do vrat in tako v tem sodobnem času izpolnjujejo zapoved Jezusa Kristusa: »Boste mi priče [. . .] do kraja zemlje.« (Dejanja apostolov 1:8)