»Zdaj sta samo Mia in Jehova«

MAJA 1991 je moje telo že opozarjalo, da je nekaj narobe. Če sem dolgo hodila ali kolesarila na velike razdalje, so me zelo bolele roke in noge, sklepi pa so mi otekli. Zbolela sem na poroki enega od mojih bratov, julija 1991. Od takrat dalje sem bila večinoma priklenjena na posteljo. Pojavili so se mi tudi čudni rdeči izpuščaji po obrazu in telesu.

Mati me je peljala k zdravniku, ta pa me je hitro poslal v bolnišnico blizu našega doma, v Askim na Norveškem. Diagnoza je bila: zmanjšana ledvična funkcija in visok krvni tlak. Koncentracijo hemoglobina sem imela samo 7,3 grame na deciliter, normalna pa je od 11,5 do 16. Po dveh dneh so me premestili v večjo bolnišnico s posebnim oddelkom za zdravljenje ledvičnih bolezni. Na podlagi rezultatov več krvnih testov je zdravnik sklenil, da imam sistemski lupus eritematozus in da moj imunski sistem proizvaja protitelesa, ki napadajo kri in ledvična tkiva. Zdravili so me s kortikosteroidi in kemoterapijo.

Bolezen in nekatera zdravila so mi slabila kri, zato se je pojavilo sporno vprašanje glede krvne transfuzije. Zbrala sem vso moč in rekla: »Sem posvečena in krščena Priča. Nočem krvi.« (1. Mojzesova 9:4; Dejanja apostolov 15:28, 29) Zdravnik je nato na samem govoril z mojo materjo. Pojasnila mu je, da bi radi uporabili nadomestke za krvno transfuzijo. Rekel je, da je pripravljen spoštovati moje stališče in da bo storil vse, kar more, da mi pomaga.

Zdravniško poročilo, kasneje smo dobili njegovo fotokopijo, pravi: »Pacientka je polnoletna, bistra in razgledana. Njeno mnenje je zato treba spoštovati.« Dodaja še: »Zdravniški oddelek je odločen spoštovati pacientkino odločitev, da ne sprejme krvi, tudi če bi bila posledica tega smrt.«

Zdravniška oskrba

Naslednje dni so mi z različnimi terapijami skušali znižati krvni tlak, da bi zmanjšali pritisk na ledvice. Moje telo je zavračalo zdravila in spomnim se samo, da sem takrat kar naprej bruhala. Včasih sem bila zelo depresivna. Molila sem k Jehovu, pa starši tudi, naj mi pomaga in dá moč. Mesec dni sem bila v bolnišnici, potem pa so mi za konec tedna dovolili domov. Kasneje, ko so me že drugič odpustili, sem dobila epileptični napad grand mal, po štirih napadih petit mal. Bolezen je prizadela osrednje živčevje. Hitro so me odpeljali nazaj v bolnišnico.

Zdravniki so se odločili, da bodo začeli z alternativnim zdravljenjem. Iz krvi so mi odvzeli plazmo, tako so odstranili protitelesa, ki so napadala moje krvne celice in ledvično tkivo. Nato so mi dali Ringerjevo raztopino, skupaj z albuminom. O tem zdravljenju sem se pogovarjala z zdravniki in jim dala pisno dovoljenje, da ga lahko uporabijo.a Kljub temu zdravljenju se je moje stanje poslabšalo. Dovolila sem tudi, da me zdravijo z imunoglobulini, toda teh takrat niso uporabili.b

Moja ledvična funkcija se je zelo zmanjšala. Koncentracija serumskega kreatinina je bila 682, normalna pa je od 55 do 110. Krvni tlak je bil še vedno visok, hemoglobin pa je miroval med 5 in 6 gramov na deciliter. Nekega dne sem imela 17.000 krvnih ploščic na kubični milimeter krvi (normalno jih je od 150.000 do 450.000), kar je močno povečalo tveganje za krvavitve. K sreči je število krvnih ploščic začelo takoj naraščati. Naslednji dan sem jih imela 31.000, število pa se je stalno večalo.

Ljubeča podpora

Bolnišnično osebje je bilo prevzeto, ko je videlo, koliko rož, pisem, razglednic in telefonskih klicev sem dobila od ljubečih krščanskih bratov in sester iz vse Norveške. Spraševali so se, kako ima lahko 18-letno dekle toliko prijateljev. Tako smo jim lahko govorili o našem krščanskem upanju in Jehovovi ljubeči organizaciji. (Janez 5:28, 29; Razodetje 21:3, 4)

Medtem so se v Odboru Jehovovih prič za stike z bolnišnicami zelo trudili, da bi dobili več podatkov o zdravljenju lupusa. Od norveške podružnice smo dobili članek, ki je izšel v japonski zdravstveni reviji. Opisoval je dva zapletena primera sistemskega lupusa eritematozusa, pri katerih so dvema mlajšima ženskama dali imunoglobulin, rezultati pa so bili dobri. Moja starša sta med posvetovanji z zdravniki prosila, naj preberejo članek, da bi videli, ali bi jim morda podatki lahko koristili v mojem primeru. Zdravniki so imeli različna mnenja, kaj storiti. Skrbelo jih je na primer tudi to, da ni bilo dovolj podatkov o stranskih učinkih zdravljenja z imunoglobulini.

Pritisk, da bi sprejela kri

Do takrat sem bila v bolnišnici že skoraj osem tednov. Neko noč sem čutila ostro bolečino v trebuhu. Zaradi notranjih krvavitev sem imela gnojno kri. Poklicali so kirurga. Dejal je, da moram biti takoj operirana in dobiti kri, drugače bom v nekaj urah umrla. Moji sestri, ki je bila pri meni, pa je rekel, naj me pregovori, da sprejmem kri, sicer bo odgovorna za mojo smrt. To me je razjezilo, saj sem se sama odločila, da krvi ne sprejmem.

Zdravniki so želeli na samem govoriti z menoj, da bi se prepričali, ali sem se res sama tako odločila in ali se popolnoma zavedam posledic, ki bodo po njihovem mnenju nastopile, če kri odklonim. Čez 15 minut so bili prepričani, da si ne bom premislila. Niso me operirali, temveč so v boju proti infekciji uporabili antibiotike.

Tridesetega septembra, dan po razgovoru z zdravniki, mi je hemoglobin padel s 6,5 na 3,5. Premestili so me na oddelek za intenzivno nego. Bila sem tako slaba, da so mi morali kisik priskrbeti s kisikovo masko. Čeprav sem bila skozi vso kritično fazo bolj ali manj pri zavesti, se ne morem ničesar spomniti. Kaj se je dogajalo naslednjih nekaj dni, so mi kasneje pripovedovali moja družina in dva krščanska starešina.

Moje življenje v nevarnosti

Takrat so se zdravniki strinjali, da poizkusijo z intravenoznimi injekcijami imunoglobulinov. Od devetega do enajstega oktobra sem dobivala šestgramsko dozo imunoglobulinov na dan. Nisem mogla zadržati vode in blata, zato so sestre ves čas zamenjavale posteljnino. Hemoglobin mi je še vedno padal. Zdravniško poročilo pravi: »Njen najnižji izmerjen hemoglobin je bil 1,4, nakar je imela še meleno [zaradi krvi počrnelo blato]. Odločili smo se, da ne bomo delali dodatnih krvnih slik. Takrat je pravzaprav umirala.«

Zdravniki so tedaj izgubili vsak up, da bom ozdravela. Izjavili so, da bom, tudi če preživim, imela poškodovane možgane in bom morda tudi delno paralizirana. Tako zelo so bili prepričani, da ni ničesar več moč storiti, da so 12. oktobra prenehali z vsem aktivnim zdravljenjem in uporabljali samo tekočine. Moj oče, ki me je stalno spodbujal, naj se vztrajno borim, je sedel poleg mene in rekel: »Zdaj sta samo Mia in Jehova.«

V tem kritičnem razdobju je bil ob moji postelji z mojo družino vedno nekdo iz občine. Eden od njih je povedal: »V soboto zvečer, 12. oktobra, ni nihče verjel, da bo Mia noč preživela. Toda v nedeljo zjutraj je bila še vedno živa. Popoldne je težko dihala in vsi smo pričakovali, da bo to konec. Okoli njene postelje se je zbrala vsa družina. Mia je globoko vdihnila in nato, kar je bilo videti kot večnost, izdihnila. Njeni starši so okušali najhujšo bolečino, ki jo starši lahko: gledati, kako ljubljeni otrok počasi umira. Njen oče nam je rekel, da bi morali vsi moliti k Jehovu. Zatem smo govorili potiho in upali, da Mii ne bo treba dolgo trpeti.

Toda Mia ni umrla. Zdravniki in sestre niso nikoli videli kaj takšnega - da nekdo živi s tako slabo krvno sliko. Krvavitve so se ustavile, stanje se tako ni slabšalo. Minila je nedeljska noč, Mia pa je bila še vedno živa.«

Preobrat

V ponedeljek zjutraj, 14. oktobra, me je prišel pogledat eden od zdravnikov. Dremala sem in se dogodka ne spomnim. Zdravnik je stal ob moji postelji in mati mi je rekla: »Zdravnik je tukaj. Prišel ti je zaželet dobro jutro.« Moj odziv je bil zelo razločen »zdravo«. Tega ni pričakoval, bil je presenečen in ganjen.

Moji možgani so bili v redu, tudi paralizirana nisem bila. Zopet so začeli s zdravljenjem. Intravenozno so mi dali eritropoetin in dekstran z dodatkom železa, poleg tega pa še dve dozi imunoglobulinov na dan. Počasi se je moje stanje izboljševalo. Šestnajstega oktobra je koncentracija hemoglobina narasla na 2,6 in 17. oktobra na 3,0. Stanje se je še naprej izboljševalo. Dvanajstega novembra so me odpustili iz bolnišnice s hemoglobinom 8,0.

Ne vemo zagotovo, zakaj se je uničevanje mojih rdečih krvnih teles zaustavilo, niti zakaj se je moja krvna slika tako hitro izboljšala. Injekcije imunoglobulinov, eritropoetina in dekstrana z dodatkom železa so očitno odigrale pomembno vlogo. S pričetkom maja 1992 je bil moj hemoglobin normalnih 12,3 in je ostal v mejah normale.

Sedaj sem na okrevanju, kjer moje stanje stalno nadzorujejo. Počutim se dobro. Osemindvajsetega novembra 1992 sem se poročila s sokristjanom in sedaj skupaj služiva Jehovu. Moja bolezen, pa tudi to, da sem ubogala Jehovov zakon glede krvi, sta me približala k Jehovu. Sedaj se veselim, da mu bom z vso močjo služila celo večnost. (Pripovedovala je Mia Bjørndal.)

[Podčrtne opombe]