Norveške olimpijske igre — ali so bili plemeniti cilji dovolj

Od dopisnika Prebudite se! iz Norveške

KO SO pred sto leti ustanovili Mednarodni olimpijski odbor (IOC), so od njega veliko pričakovali. S tem ko bi se vsaka štiri leta mladi zbrali na zgolj ljubiteljskih športnih igrah, so nameravali pospeševati bratstvo in mir. Upali so, da bo pošteno tekmovanje prineslo med ljudi pripravljenost za medsebojno pomaganje in spravo. S tem ciljem so antične olimpijske igre ponovno oživili.

Iz skromnega začetka leta 1896 v Atenah v Grčiji so se poletne olimpijske igre razvile v največje športno srečanje na svetu, najvišje število sodelujočih doslej je bilo 11.000 udeležencev iz več kot 170 držav. Prve zimske olimpijske igre so bile leta 1924 v francoskem Chamonixu; zimske so bile vedno manj pomembne od poletnih. Vendar se je na zimskih olimpijskih igrah v Lillehammerju na Norveškem od 12. do 27. februarja 1994 zbralo kakšnih 2000 športnikov iz skoraj 70 držav.a

Kaže, da bratstvo in prijateljstvo, kakor so si ju zamislili in simbolizirali z znamenitimi olimpijskimi krogi, skupaj z geslom »zdrav duh v zdravem telesu«, danes bolj potrebujemo kakor kdaj prej. Kakšno vlogo so ti ideali imeli na olimpijskih igrah v Lillehammerju?

Olimpijske igre in velika poslovnost

Izčrpno poročanje o igrah je ustvarilo velikansko zanimanje javnosti zanje. V Lillehammerju je bilo navzočih štirikrat več ljudi iz javnih občil kakor športnikov. Zimske igre pa je po televiziji spremljalo rekordno število gledalcev, kakšni dve milijardi. Tako so olimpijske igre postale dobičkonosen posel za vplivne komercialne interesente, TV-mreže in pokrovitelje, ki se borijo za posebne pravice in pogodbe.

Na olimpijske igre v Lillehammerju so prišli trgovski in industrijski zastopniki z vsega sveta in veliko jih je na teh mednarodnih srečanjih skušalo izrabiti priložnost za vzpostavljanje poslovnih odnosov, prirejanje seminarjev in konferenc. Podjetja, velika in majhna, so z neznansko množico olimpijskih predmetov pokazala očitno brezmejno nadarjenost, prodajali so — vse od značk in razglednic do kuhinjskih pripomočkov in oblačil.

Seveda pa se je med igrami vsakdanjik domačinov popolnoma sesul. Ob velikem prilivu olimpijskih delavcev, udeležencev in vodij se je število lillehammrskih prebivalcev podvojilo, mesto jih sicer šteje dobrih dvajset tisoč. Poleg tega pa je vsak dan »pridrlo« še po 100.000 obiskovalcev. Nekateri domačini so se odločili, da si bodo vzeli dopust in pobegnili iz direndaja, za šalo so jih imenovali »begunci pred športom«.

Kako pa je s športno platjo olimpijskih iger in olimpijskimi ideali?

Citius, altius, fortius

Soglasno z olimpijskim geslom — Citius, altius, fortius (Hitreje, višje, močneje) — skušajo olimpijci podreti rekorde in prekositi tekmece. Olimpijci so ugotovili, da ponavadi ni dovolj, če se s športom ukvarjajo samo v prostem času. To je celodnevno delo in vsakdanji kruh večine olimpijcev, saj so njihovi dohodki od reklam zelo odvisni od doseženih rezultatov. Prvotno zamišljeno ljubiteljstvo se je moralo umakniti denarju in profesionalizmu.

V zameno pa občinstvo dobi željene igre in zabavo. Nekaj rekordov, ki so bili doseženi na nedavnih olimpijskih igrah, priča o dosežkih, ki se jih pred nekaj časa ni moglo niti zamisliti. Vendar niso doseženi le zaradi napornejšega treniranja in večje izurjenosti, temveč tudi zaradi izboljšane opreme in objektov. Na lillehammrskih olimpijskih igrah so bili na primer na petih tekmah v hitrostnem drsanju moških doseženi štirje svetovni in pet olimpijskih rekordov. Nekaj zaslug za to ima gotovo novo drsališče, kjer so z znanstvenim pristopom naredili idealen led za profesionalno drsanje.

Na žalost pa nekateri športniki ne tekmujejo »v pravem športnem duhu, v slavo športa«, kakor so obljubili z olimpijsko prisego. Na lanskih zimskih olimpijskih igrah se je nekaj športnikov grdo vedlo, ker niso zmagali, nekateri pa so sotekmovalce namerno ovirali. V zadnjih letih je tudi treba preprečevati jemanje poživil in steroidov. Iz Lillehammerja so nekega udeleženca, ker je jemal doping, poslali domov že prvi dan po otvoritvi. Pozneje pa niso preiskave pri nobenem športniku odkrile, da bi bil vzel poživilo.

Na olimpijskih igrah v Lillehammerju pa so se olimpijskih idealov lotili tudi nekoliko drugače.

Zaščita okolja, humanitarna pomoč in prizadevanje za mir

K velikanski prireditvi, kot so olimpijske igre, spadajo obsežne gradnje, pa tudi ogromno odpadkov, »kar ni varčevanje z energijo in ne okolju prijazno« (Miljøspesial, poročilo o okolju lillehammrskih olimpijskih iger). Veliko ljudi je menilo, da je to nezdružljivo z olimpijskim duhom, in so predlagali, naj bodo olimpijske igre v letu 1994 zgled okolju prijaznih iger. Zamisel je bila sprejeta in lillehammrske igre so mednarodno pozornost pritegnile kot »prve ‚zeleno usmerjene‘ olimpijske igre«. Kaj je to pomenilo?

Lokacijo, obliko in dolgoročno dejavnost novih športnih objektov so načrtovali tako, da so kar se da zmanjšali neprijazen vpliv na okolje. Veliko so uporabljali okolju prijazne materiale, ki se dajo reciklirati, les, kamen in lepenko; pokrovitelji in dobavitelji pa so morali upoštevati visoka naravovarstvena merila. Tudi kaditi se ni smelo v nobenem prostoru.

Premislek o olimpijskih ciljih jih je tudi navedel, da so se lotili zbiranja denarja v sklad lillehammrske olimpijske pomoči. Začeli so zbirati pomoč otrokom nekoč olimpijskega mesta Sarajeva v Bosni in Hercegovini, ki so jo kasneje razširili v pomoč mladim žrtvam vojne po vsem svetu. Akcija je dobro stekla, ko je dobitnik zlate medalje prispeval ves denar (kakšnih 30.000 ameriških dolarjev), ki ga je dobil na igrah. Pobudniki upajo, da se bo zbiranje olimpijske pomoči na naslednjih igrah nadaljevalo.

Običajno spuščanje golobov ob otvoritveni olimpijski slovesnosti je tiho mirovno sporočilo svetu. Na zimskih olimpijskih igrah 1994 je bil mir še posebej v žarišču, saj je predsednik Mednarodnega olimpijskega odbora, Katalonec Juan Antonio Samaranch, večkrat omenil mir za vse ljudi na zemlji.

Ideali, ki bodo uresničeni

Olimpijski ideali odsevajo željo, ki je globoko v vseh ljudeh — željo po bratstvu, miru, pravičnosti, sreči ter fizičnem in duševnem zdravju. Lanske zimske olimpijske igre zelo hvalijo, ker so prvotne cilje olimpijskih iger vrnile v središče pozornosti, o njih se govori kot o »najboljših olimpijskih zimskih igrah doslej«. Kljub temu pa olimpijsko gibanje spet ni uresničilo svojih idealov.

Prestižnost in trgovski duh sta prevladala nad osnovnimi športnimi ideali. Tekmovanje je zaradi bojevitosti, namesto bratskega duha in sprave, često odsevalo egoizem in nacionalizem.

Ali je mogoče kako ostvariti olimpijska stremljenja? Biblija pokaže, da bodo človeku spodletela prizadevanja za idealen svet. Zato pa bo Božje kraljestvo kmalu poskrbelo za popolno, rajsko stanje na zemlji. (Jeremija 10:23; 2. Petrov 3:13) Temelj takšnemu svetu ne bodo ne športni dosežki ne zvestoba olimpijskim načelom in tradiciji, temveč prava vdanost Stvarniku. Apostol Pavel je rekel: »Urjenje telesa le malo koristi, nadvse koristna pa je pobožnost, ker obljublja sedanje in prihodnje življenje.« Zato bodo tisti, ki so si danes postavili cilj urjenja ‚v pobožnosti‘, res zdravi, duhovno in telesno. (1. Timoteju 4:7, 8, EI).

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 14]

Olimpijska mešanica ver

Olimpijske igre imajo korenine v grški religiji. Ustanovili so jih kot verski praznik v čast Zevsu, najvišjemu med grškimi bogovi. V današnjih olimpijskih igrah je precej verskega pridiha, tako svečan obred dviganja olimpijske zastave, »sveti« ogenj in olimpijska prisega. Za slovesnost ob otvoritvi olimpijskih iger v Lillehammerju so že skoraj stoletno grško himno prevedli v norveščino. Ta olimpijska himna ima močan verski prizvok. Razumemo jo lahko kot hvalnico Zevsu. V besedilu so tudi takšne izjave: »Nesmrtni duh starodavnosti, / Oče resnice, lepote in dobrote, / Pojavi se in nas obsij s svojo svetlobo / [. . .] Oživi te plemenite igre! / [. . .] Vsi narodi te množično slavijo, / O, nesmrtni duh starodavnosti!«

Norveška luteranska cerkev je po svojem olimpijskem odboru pripravila obširen glasbeni in verski program. Veliki medverski projekt je vključeval vse večje cerkvene organizacije. V olimpijski vasi v Lillehammerju so bili na razpolago uradni olimpijski kaplan ter mednarodna in ekumenska skupina duhovnikov.

[Slike na straneh 12, 13]

Zgoraj: Hitrostni drsalec po 10.000-metrski progi hiti zlati medalji naproti

V sredini: Skoki v prostem slogu so nov olimpijski dogodek

Spodaj: Tekmovanje v spustu — s 120 kilometri na uro in več

[Vir slike]

Fotografije: NTB