Sarajevo — od 1914 do 1994

Od dopisnika Prebudite se! s Švedske

Minilo je osemdeset let od zloveščih sarajevskih strelov 28. junija 1914. Streli so ubili nadvojvodo Franca Ferdinanda in njegovo ženo nadvojvodinjo Zofijo; nato pa je sovraštvo med Avstro-Ogrsko in Srbijo preraslo v prvo svetovno vojno. Od 65 milijonov mladih mož, kolikor jih je bilo poslanih na bojišča, se jih okrog 9 milijonov ni nikoli vrnilo. Ubitih je bilo, skupaj s civilnimi žrtvami, 21 milijonov ljudi. Nekateri še vedno govorijo o izbruhu te vojne v avgustu 1914 kot o času, ko je »svet ponorel«.

PO VSEM Sarajevu pa so ponovno odmevali streli. Pa ne samo v Sarajevu, marveč tudi v več mestih šestih republik bivše jugoslovanske federacije.a Knjiga Jugoslavien—Ett land i upplösning (Jugoslavija — država v razkroju) ugotavlja: »To je državljanska vojna, kjer se sosed bojuje s sosedom. Dolgoletna zavist in sumničava stališča so prerasla v sovraštvo. Le-ta so vodila do spopadov, spopadi pa do še večjega ubijanja in uničevanja. Vse je kakor začarani krog ali še bolje spirala rastočega sovraštva, sumničenja in ubijanja.«

Ko so junija leta 1991 v Jugoslaviji izbruhnili boji, ni bilo presenetljivo, da so se mnogi ljudje spomnili strelov v Sarajevu, junija 1914. Ali bo ta spor vodil do enakih pogubnih posledic? Ali bo v Evropi ogrožen mir? Ali se lahko načrt »etničnega čiščenja« (namerno ubijanje in izganjanje rasnih, političnih ali kulturnih skupin) razširi v druge dele sveta? Boje so poskusili zaustaviti z mednarodnim pritiskom. Vendar, kaj se res skriva za težavami v bivši Jugoslaviji? Ali imajo nedavni dogodki v Sarajevu kaj skupnega z atentatom leta 1914?

Jugoslavija in prva svetovna vojna

Spori niso novi. Na začetku tega stoletja so o Balkanskem polotoku govorili kot o »nemirnem kotu Evrope«. Knjiga Jugoslavien—Ett land i upplösning piše: »Gre za vprašanje razpada zveze, kjer že zelo dolgo narašča napetost. Pravzaprav so spori obstajali že, ko je bila po prvi svetovni vojni ustanovljena Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev [nekdanje ime za Jugoslavijo].« Nekaj zgodovinskega ozadja nam bo pomagalo uvideti, kako so današnji spori povezani s prvo svetovno vojno.

Zgodovina odkriva, da so bile v času atentata na Franca Ferdinanda leta 1914 južnoslovanske dežele Slovenija, Hrvatska ter Bosna in Hercegovina province v avstro-ogrskem cesarstvu. Po drugi strani pa je bila Srbija neodvisna kraljevina in to že od leta 1878; močno jo je podpirala Rusija. Toda veliko Srbov je živelo v provincah, kjer je vladala Avstro-Ogrska, zato je Srbija želela, da se Avstro-Ogrska odreče vsem zasedenim pokrajinam na Balkanskem polotoku. Čeprav so bili spori tudi med Hrvatsko in Srbijo, sta se le-ti združili zaradi ene same želje: znebiti se osovraženih tujih gospodarjev. Nacionalisti so sanjali o združitvi vseh južnih Slovanov v eno kraljevino. Srbi so bili najmočnejša gonilna sila za oblikovanje takšne neodvisne države.

Takrat je bil vladajoči cesar, Franc Jožef, star 84 let. Kmalu naj bi nadvojvoda Franc Ferdinand postal novi cesar. Srbski nacionalisti so v Francu Ferdinandu videli oviro za uresničitev svojih sanj o južnoslovanski kraljevini.

Nekaj mladih študentov v Srbiji je bilo obsedenih z zamislijo o svobodni južnoslovanski državi in so bili pripravljeni za to stvar tudi umreti. Izbranih jih je bilo nekaj, da bi naredili atentat na nadvojvodo. Dano jim je bilo orožje, skrivnostna srbska nacionalistična skupina, imenovana Črna roka, pa jih je izurila. Dva od teh mladeničev sta poskusila narediti atentat; enemu od njiju je uspelo. Ime mu je bilo Gavrilo Princip. Star je bil devetnajst let.

Atentat je pobudnikom pomagal doseči začrtani cilj. Po končani prvi svetovni vojni je avstro-ogrska monarhija razpadla in Srbija je prevzela vodstvo v združevanju Slovanov ter oblikovanju kraljevine. Leta 1918 se je ta kraljevina imenovala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ime je bilo 1929. leta spremenjeno v Jugoslavija. Toda, ko se različnim skupinam ni bilo treba več združevati v skupnem sovraštvu do Avstro-Ogrske, je postalo očitno, da obstajajo razlike med samimi skupinami. Tu obstaja skoraj dvajset različnih prebivalstvenih skupin, štirje uradni jeziki in kar nekaj manjših, dve različni pisavi (latinica in cirilica) in tri večje religije — katoliška, muslimanska in srbska pravoslavna. Religija je še vedno velik razdruževalni dejavnik. Povedano drugače, v novi državi je bilo veliko starih razdruževalnih dejavnikov.

Jugoslavija in druga svetovna vojna

V drugi svetovni vojni je Nemčija zavzela Jugoslavijo. Katoliški Hrvatje, ki so sodelovali z nacisti, so, kot piše knjiga The Yugoslav Auschwitz and the Vatican (Jugoslovanski Auschwitz in Vatikan), »sistematično umorili več kot 200.000 ljudi, večinoma pravoslavnih Srbov«. Vendar je Hrvat Josip Broz-Tito s komunističnimi partizani in v sodelovanju z Britanci ter Američani uspel Nemce prisiliti k umiku iz Jugoslavije. Po vojni se je odlikoval kot nesporni voditelj države; nadaljeval je z odločnim vladanjem. Bil je neodvisen. Celo Stalin ga ni mogel prisiliti, da bi spravil Jugoslavijo k drugim iz komunističnega bloka.

Mnogi iz nekdanje Jugoslavije so rekli: ,Če ne bi bilo Tita, bi zveza razpadla že davno prej. Samo on je imel močno voljo in potreben vpliv, da jo je ohranjal.‘ To se je izkazalo za resnično. Po Titovi smrti leta 1980 so spori ponovno vzplamteli in se okrepili, dokler ni leta 1991 izbruhnila državljanska vojna.

Krogle, ki so spremenile svet

Avtor Frederic Morton je v knjigi Thunder at Twilight—Vienna 1913/1914 (Grmenje v somraku — Dunaj 1913/1914) pisal o umoru Franca Ferdinanda: »Krogla, ki mu je raztrgala vratno žilo, je pomenila prvi strel v najbolj uničevalnem pokolu, kar jih je človeštvo do tedaj poznalo. Sprožil je gibanja, ki so pripeljala do druge svetovne vojne. [. . .] Mnoge niti prizora, ki so povsod okrog nas, so se prvič spletle vzdolž Donave leto in pol pred tem strelom iz pištole, ki je nadvojvodo zadel v glavo« (poudarili mi).

Nedavni dogodki v nekdanji Jugoslaviji niso edine »niti prizora, ki so povsod okrog nas«, katerih sledi vodijo v leto 1914. Zgodovinar Edmond Taylor trdi nekaj, s čimer se strinja mnogo zgodovinarjev: »Z izbruhom prve svetovne vojne se je pričelo ,obdobje težav‘ v dvajsetem stoletju [. . .] Vsi pretresi v drugi polovici stoletja posredno ali neposredno izvirajo iz dogodkov leta 1914.«

Poskušalo se je pojasniti, zakaj so imeli streli v Sarajevu tako strašne posledice. Kako sta lahko dva strela »šolarja« zanetila ves svet in ga pahnila v obdobje nasilja, zmešnjave in razočaranja, ki se nadaljuje tudi danes?

Poskusi pojasnitve dogodkov leta 1914

Avtor knjige Thunder at Twilight—Vienna 1913/1914 si je prizadeval pojasniti, kaj se je zgodilo, tako da se je osredotočil na to, čemur on pravi »nova sila«, ki je vplivala na narode leta 1914. Ta »sila«, pravi, je pravzaprav predstavljala več dejavnikov, ki so delovali skupaj. Redki trezni glasovi, ki so se vzdignili, so se zadušili v stalno naraščajočem klicanju k vojni. Mobilizacija v eni državi je pospešila mobilizacijo v vseh drugih državah. Oblast se je prenesla od vladajočega razreda na generale. Mnogi so v vojni tudi videli dobrodošlo priložnost, da doživijo »veliko narodno pustolovščino« in tako ubežijo dolgočasnosti vsakdanjega življenja. Kasneje je neki uradnik zapisal: »Kakor ljudje, hrepeneč po nevihti, ki bi jih rešila poletne sopare, tako je tudi rod iz leta 1914 verjel v olajšanje, ki bi mu ga lahko prinesla vojna.« Nemški pisec Hermann Hesse je rekel, da bi mnogim ljudem koristilo zdramljenje iz »dolgočasnega kapitalističnega miru«. Besede, da je vojna »očiščenje, osvoboditev in velikansko upanje«, pripisujejo nemškemu Nobelovemu nagrajencu, pisatelju Thomasu Mannu. Celo Winston Churchill, omamljen z mislijo na vojno, je zapisal: »Priprave na vojno so zame ogabno privlačne. Molim k Bogu, da mi oprosti zaradi takšnega strašno lahkomiselnega razpoloženja.«

Prav zaradi te »nove sile« je po vsej Evropi prihajalo do razburljivih prizorov, medtem ko so vojaki korakali vojni naproti. Za svojimi kapami so imeli zataknjene zelene vejice, venci iz vrtnic so viseli na topovih, igrali so orkestri, gospodinje so na oknih mahale z robci in veseli otroci so tekali ob vojakih. Bilo je, kakor da bi ljudje proslavljali in vzklikali prihodu vojne. Svetovna vojna je prišla preoblečena v festival.

To je delni povzetek tega, čemur že prej omenjeni Morton pravi »nova sila«, ki naj bi nam pomagala razumeti vzroke prve svetovne vojne. Vendar od kod je ta »sila« prišla? Zgodovinarka Barbara Tuchman je zapisala, da je industrijska družba človeštvu dala nove moči in povzročila nove pritiske. Pravzaprav »je bila [. . .] družba [. . .] prenapolnjena z novimi napetostmi in nakopičeno energijo«. Stefan Zweig, takrat mlad intelektualec z Dunaja, je napisal: »Ne morem to pojasniti drugače, kot s tem presežkom moči, tragično posledico notranjega gibanja, ki se je nabrala v štiridesetih letih miru in je sedaj nasilno izbruhnila.« Izraz »Ne morem to pojasniti drugače« namiguje na to, da je tudi njemu težko pojasniti. Morton je v uvodu svoje knjige Thunder at Twilight zapisal: »Zakaj se je to zgodilo ravno takrat in ravno tam? In kako? [. . .] Ali lahko kako razumemo ta labirint?«

Da, mnogi, ki si prizadevajo pojasniti dogodke leta 1914, čutijo, da najosnovnejših vzrokov res ni lahko razumeti. Zakaj se vojna ni omejila samo na tiste države, ki so bile neposredno vpletene? Zakaj je prerasla v svetovno vojno? Zakaj je trajala tako dolgo in bila tako uničevalna? Kaj je res bila ta čudna sila, ki je jeseni leta 1914 nadzirala človeštvo? Naš naslednji članek na 10. strani bo razpravljal o biblijskih odgovorih na ta vprašanja.

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

»Kakor ljudje, hrepeneč po nevihti, ki bi jih rešila poletne sopare, tako je tudi rod iz leta 1914 verjel v olajšanje, ki bi mu ga lahko prinesla vojna« (avstrijski diplomat Ernest U. Cormons).

[Okvir/slike na straneh 8, 9]

1914

Biblija je napovedala pogubne dogodke, do katerih prihaja od leta 1914

»In izšel je drug konj, rjav, in sedečemu na njem je bilo dano vzeti mir z zemlje in da naj se koljejo med seboj; in mu je bil dan velik meč. In ko je odprlo tretji pečat, sem slišal tretjo žival govoriti: Pridi! In videl sem, in glej: črn konj, in sedeči na njem je imel tehtnico v roki. In slišal sem kakor glas sredi četverih živali, ki je rekel. Merica pšenice za en denar in tri merice ječmena za en denar; a olju in vinu ne stóri hudega. In ko je odprlo četrti pečat, sem slišal glas četrte živali govoriti: Pridi! In videl sem, in glej: bled konj, in sedeči na njem, ime mu Smrt, in smrtno kraljestvo ga spremlja. In mu je bila dana oblast, pomoriti četrtino zemlje z mečem in lakoto in kugo in od zveri zemeljskih.« Razodetje 6:4-8 (Glejte tudi Lukež 21:10-24; 2. Timoteju 3:1-5.)

»Velika vojna v letih 1914—1918 leži kakor krpa požgane zemlje, ki ločuje tisti čas od našega. Z uničenjem premnogih življenj, ki bi bila dejavna v sledečih letih, z uničenjem prepričanj, spremembo zamisli in zapustitvijo neozdravljivih ran razočaranja, je ustvarila fizični in tudi psihološki prepad med dvema epohama.« (Uvodne besede h knjigi Barbare W. Tuchman, The Proud Tower.)

»Štiri leta, ki so sledila [letu 1914], so bila, kakor je zapisal Graham Wallas, ,štiri leta največjih in najbolj junaških prizadevanj človeške rase, kar jih je bilo do sedaj‘. Ko je bilo teh prizadevanj konec, so morebitne iluzije in navdušenje pred letom 1914 počasi potonile v morju množičnih razočaranj. Glavna pridobitev človeštva je bila, za ceno, ki jo je le-to plačalo, boleče spoznanje svojih omejitev.« (Sklepne besede iste knjige.)

[Viri slik]

The Bettmann Archive

The Trustees of the Imperial War Museum, London

National Archives of Canada, P.A. 40136

[Zemljevid na strani 7]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Evropa, kakršna je bila — avgust 1914

1. Velika Britanija in Irska 2. Francija 3. Španija 4. Nemško cesarstvo 5. Švica 6. Italija 7. Rusija 8. Avstro-Ogrska 9. Romunija 10. Bolgarija 11. Srbija 12. Črna gora 13. Albanija 14. Grčija

[Slika na strani 5]

Gavrilo Princip

[Slika na strani 6]

Nemci prejemajo rože pri odhodu v vojno

[Vir slike]

The Bettmann Archive

[Navedba vira slike na strani 3]

Culver Pictures