Mladi vprašujejo:

Kako lahko prebolim očkovo smrt

»Moj očka je umrl na kavču. Tam sem ga našla. Imel je srčni infarkt. Bilo je res strašno, ker sva si bila tako blizu. [. . .] Moja mami ponoči še vedno joka. Pri opravljanju stvari brez očeta ni več istega občutka« (Emily).

»SMRT očeta, mame ali blizkega družinskega člana je za najstnika velik duševni pretres,« pravi pisateljica Kathleen McCoy. »On ali ona je lahko začasno obupan zaradi žalosti, krivde, panike in jeze.« Če si izgubil očeta ali mamo, potem dobro veš, kako je to lahko boleče.

Seveda je povsem normalno, da se počutimo ujete v vrtincu čustev, ko nam kdo, ki ga imamo radi, umre. Biblija pravi, da je očak Jakob v izbruhu žalosti ,raztrgal svoja oblačila‘, ko so mu povedali, da mu je umrl sin Jožef. Čeprav so ,vstali vsi sinovi njegovi in vse hčere njegove, da bi ga tolažili, se je tolažbe branil‘. (1. Mojzesova 37:34, 35) Tudi ti lahko podobno čutiš, da je bolečina tako močna, da ne bo nikoli izginila.

Sčasoma pa lahko. Vendar ključ za rešitev je, da se z bolečino spoprimeš, namesto da jo poskušaš ignorirati. Mladi John, na primer, ni kazal zunanjih znakov žalosti zaradi smrti družinskega člana. Vendar se je v šoli začel zapletati v pretepe. John je pojasnil: »Hodim naokrog z veliko bolečo notranjo rano. S pretepi sem se je poskušal znebiti, vendar ni šlo.«

Drugi mladi so poskušali potlačiti čustveno bolečino, tako da so se zapletli v vihar dejavnosti. Ko jih drugi vprašajo, kako so kaj, se lahko nekateri takšnemu vprašanju ognejo, tako da pokažejo lažno vedrino. Tako lahko za nekaj časa boleče občutke skrijejo, vendar ne za dolgo. Pregovori v štirinajstem poglavju trinajste vrstice pravijo: »Tudi v smehu žaluje srce.«

Zanimivo, članek v reviji za mlade piše: »Neka študija je pokazala, da so se najstniki, ki so po smrti sorodnika potlačili svoje naravne občutke žalosti, jeze ali krivde, [. . .] pogosteje zapletali v škodljivo vedenje, kakršno je na primer zloraba mamil in alkohola, tveganje (na primer hitra vožnja z avtomobilom) ter prestopništvo.« Na srečo obstajajo boljši načini za spoprijemanje z žalostjo.

»Čas jokanja«

V sedmem poglavju Propovednika, druga vrstica, piše: »Bolje je iti v hišo žalosti nego v hišo pojedine, ker v oni se vidi konec vseh ljudi, in živeči si to vtisne v srce.« Smrt je lahko zastrašujoča. Nekdo se bo poskušal ogniti boleči resničnosti, ko mu umre prijatelj ali ljubljena oseba, tako da bo šel »v hišo pojedine« in se vdajal veseljačenju. Vendar Salomon spodbuja, da se s smrtjo spoprimemo brez poskusov bežanja pred njo in odidemo »v hišo žalosti«. Salomon dodaja: »Boljša je žalost nego smeh, kajti po otožnem obličju se poboljšava srce« (Propovednik 7:3).

Čeprav je bil ta nasvet najprej namenjen prijateljem in družini užaloščene osebe, pa je koristen tudi za užaloščeno osebo samo, da bi se spoprijela z bolečino izgube. Je »čas jokanja« (Propovednik 3:4). Bogaboječi moški in ženske v biblijskih časih so tako izrazili, ne pa potlačili, svoje občutke žalosti (primerjaj 1. Mojzesova 23:2; 2. Samuelova 1:11, 12).

Če kdo ne zadržuje svoje žalosti, ima to mnogo koristi. Knjiga The Art of Condolence trdi: »Užaloščene osebe morajo bolečino in tesnobo svojega trpljenja občutiti, ne pa ju potlačiti. Zdravljenje je ovirano, če zadržujemo proces.« Vendar je lahko nekaterim fantom, posiljenim z mitom, da pravi moški ne jokajo, še posebej težko izraziti svoja čustva. Toda največji človek, kar jih je kdaj živelo, se je javno ,razjokal‘, ko mu je umrl prijatelj Lazar (Janez 11:35). Solze so vsekakor primerne, ko je kdo izgubil enega od staršev. Zato ne oklevaj, marveč žaluj ter jokaj (primerjaj Jakob 4:9). V knjigi Death and Grief in the Family (Smrt in žalost v družini) piše: »Jokanje je eden od najpomembnejših načinov, da se prežene žalost.«

Prizadevati si obvladati žalost

V biblijskih časih je kralj David izrazil žalost za svojim najboljšim prijateljem Jonatanom, ne samo z jokom, temveč tudi s tem, da je svoje občutke zapisal. »Žal mi je tebe, brat moj Jonatan; drag si mi bil jako,« je zapisal David v čudoviti žalostinki, ki jo je poimenoval »o loku« (2. Samuelova 1:18, 26).

Podobno bo morda tudi tebi pomagalo, če boš svoje občutke zapisal. Knjiga Giving Sorrow Words (Z besedami izražena žalost) piše: »Zapisovanje občutkov ti lahko pomaga najti izhod za zadrževana čustva. [. . .] Ko se razjeziš, ko občutiš žalost, zapiši to.« Neka najstnica po imenu Shannon pravi: »Pisala sem dnevnik. Zapisala sem vse svoje občutke. Na papir sem vrgla vsa čustva, ne da bi kaj skrivala. Vse, kar sem čutila, je bilo na papirju; precej mi je pomagalo [. . .], ker sem vse zapisala.«

Še ena pomoč je telovadba. »Telesna vaja je [. . .] koristna,« pravi Biblija (1. Timoteju 4:8). Neka knjiga o žalovanju takole zapiše: »Telovadba je dober način za sprostitev energije.« Poživljajoč tek, hitra hoja ali osvežujoča vožnja s kolesom lahko precej prispeva k osvobajanju napetosti, ki se lahko pojavijo, ko si žalosten in žaluješ.

Pogovori se s kom

Vsekakor bodi previden, da se popolnoma ne osamiš od drugih (Pregovori 18:1). V Pregovorih 12:25 piše: »Skrb v srcu tare moža, a dobra beseda ga razveseli.« Kako je zaskrbljen človek dobil to ,dobro besedo‘ spodbude? Samo, če se je s kom pogovoril in izrazil svojo »skrb«. Zakaj tudi ti ne storiš tako? Odpri se in se pogovori s kom, ki mu lahko zaupaš.

Čisto navadno in naravno je, da se približaš enemu od bogaboječih staršev. Toda, kaj če je njega ali njo prevladala lastna bolečina in ti zato ne more pomagati? No, v krščanski občini so zreli člani, ki ti lahko pomagajo. V Pregovorih 17:17 piše: »Vsak čas ljubi, kdor je prijatelj, in brat se izkaže v stiski.« Mlada Morfydd se je po materini smrti močno oprla na krajevno občino Jehovovih prič. »Vsi starešine so me podpirali,« se spominja, »vendar mi je bil še posebej eden vedno pripravljen prisluhniti.«

Zakaj se tudi ti ne potrudiš poiskati takšne pomoči in podpore? Daj komu vedeti, da potrebuješ pogovor. Morda občutiš jezo, strah ali krivdo. Morda pa se enostavno počutiš osamljenega in pogrešaš očeta oziroma mamo. Če se o stvareh pogovoriš s sočutnim poslušalcem, ti bo to res pomagalo.

Podpreti roditelja

Nekateri mladi pa svoji potrtosti dodajo še bremena, ki jih niso pripravljeni nositi. Razmere doma so sedaj morda videti neurejene in neorganizirane. Tvoj preživeli roditelj je morda razumljivo napet, razdražljiv — in žalosten. Ko vidiš njegovo ali njeno bolečino, je naravno, da želiš pomagati. Neka strokovnjakinja s področja žalovanja opaža, da »najstniki [. . .] lahko prekinejo z žalovanjem v zgrešenem poskusu, da bi pomagali svojim staršem«. Lahko se »vedejo kot prezgodaj zreli ,odrasli‘; morda celo prevzamejo dodatne odgovornosti«.

Res, morda nimaš druge možnosti, kot da zaradi roditeljeve smrti prevzameš nekaj dodatnih odgovornosti. Toda, zaradi tega še nisi gospodar ali gospodarica v hiši. Za to je še vedno odgovoren tvoj preživeli roditelj, ki ga lahko podpreš tako, da ne prevzameš te vloge, marveč da z njim sodeluješ in si mu poslušen (Efežanom 6:1). Zapomni si, da je ,modrost pri skromnih‘ (Pregovori 11:2). Skromnost pa včlenjuje to, da spoznaš svoje meje.

To si je še posebej pomembno zapomniti, če se tvoj preživeli roditelj prične zanašati na tvoj nasvet ali te prične obremenjevati s skrbmi odraslih. Želiš biti prijazen in želiš pomagati, vendar ti bo skromnost pomagala spoznati, da so tvoje življenjske izkušnje dokaj omejene. (Primerjaj Hebrejcem 5:14.) Torej, če se počutiš kakorkoli preobremenjenega, se odkrito, toda spoštljivo pogovori s svojim roditeljem (Pregovori 15:22). Morda bi lahko predlagal, da on ali ona poišče podporo odraslega človeka v občini.

Spoprijemanje s smrtjo očeta ali matere vsekakor ni lahko. Vendar bodi prepričan, da sčasoma občutki žalosti ne bodo več prevladovali (primerjaj 1. Mojzesova 24:67). Žalostni spomini na tvojega preminulega roditelja se bodo še vedno občasno pojavljali v tvojih mislih. Vendar imaš tudi mnogo prisrčnih in tolažilnih spominov, o katerih lahko razmišljaš. Nikoli ne pozabi, da se Jehova zanima zate in razume tvojo žalost. Kadar se počutiš osamljenega in zapuščenega, se spomni psalmistovih besed: »Kajti oče moj in mati moja sta me zupustila, GOSPOD pa me k sebi privije« (Psalm 27:10).

Še naprej tudi premišljuj o biblijsko temelječem upanju na vstajenje in o obetu, da boš ponovno videl svojega očeta ali mamo — na rajski zemlji (Lukež 23:43; Dejanja apostolov 24:15). Mlada Kim, ki je izgubila svojega očeta, je dejala: »O očetu premišljujem vsak dan. Toda vem, da ne bi želel, da bi prenehali ali kakorkoli omahovali pri služenju Jehovu. Želim ga pozdraviti, ko se z vstajenjem vrne« (Janez 5:28, 29).

[Slika na strani 15]

Če se zjokamo, nam to pri zdravljenju lahko pomaga