Zgodovina sladoleda

SLADOLED je danes precej boljši, kakor je bil na začetku svoje poti. Starodavni Rimljani so iznašli šerbet. To napol zmrznjeno sladico, narejeno iz snega, sadja in medu, so si včasih lahko privoščili bogataši. Proizvodnjo šerbeta so skozi dolgo razdobje izboljševali, najboljšega pa so verjetno izdelovali arabski kuharji že v srednjem veku. Besedi »šêrbet« in »sorbet« sta verjetno arabskega izvora.

Lahko bi rekli, da je predhodnik današnjega sladoleda prav klasični šerbet, ki je v glavnem narejen iz vode. Prelomnico so dosegli, ko so začeli uporabljati mleko, jajca, sladkor in dišave, tako so ustvarili okusno kremasto zmes. Če bi v sedemnajstem stoletju živeli na dvoru francoskega kralja Ludvika XIV., bi bili priče sladoledovega vstopa v visoko družbo. V tistem času je prišlo do prerekanj med zdravniki ter drugimi učenjaki in sicer, ali je sladoled za prebavo dober ali ne.

Kako je bilo mogoče izdelovati sladoled, ko še niso imeli zamrzovalnih sladolednih aparatov? Najprej so uporabljali dve leseni oziroma kositrni posodi, eno manjšo in eno večjo. Sladoledno zmes so pripravili v manjši posodi, jo postavili v večjo, vmesni prostor pa napolnili z ledom in soljo. Ko so se sestavine sprijele, je bil sladoled pripravljen, vendar so zmes pustili kar v posodi. Odkod so dobili led? Že pred stoletji so ljudje odkrili, da se led lahko naredi iz snega, zato so ga pozimi uskladiščili v jamah, ki so jih pokrili s slamo in hrastovimi vejami. V devetnajstem stoletju so že izdelali aparate za sladoled in začeli so ga na veliko izdelovati. Doma pa so sladoled hranili v hladilnikih, narejenih iz lesa in plutovine.

V tem stoletju so tehnologijo izdelovanja sladoleda zelo izboljšali. Danes hladilniki, sladoledni aparati in druga oprema omogočajo bolj higienično izdelovanje sladoleda, tako doma kakor v industriji.

Sladoledna umetnost

Vešč sladoledar mora znati svoj posel; to pomeni, da mora biti slaščičar in kuhar, včasih tudi umetnik, mora pa biti tudi malce kemika in bakteriologa. Kaj naredi sladoled tako poln, kremast in okusen? Za primer poglejmo, kako se sladoled izdeluje industrijsko. Med proizvodnjo dodajo zmési, da bi jo zgostili, maščobe in zgoščene rastlinske izvlečke. Vmešajo še ravno pravo količino jajc ter sladkorja, če je treba pa še naravna barvila in arome, kot so kakav, kava in sadje. Poznamo tudi sladoled iz kikirikijevega masla.

Najprej se zmes pri temperaturi 70°C dodobra spoji, nato pa se jo segreva do 90°C, da bi se uničilo vse klice, ki so morda še v njej. Zatem, ko zmes v nekaj urah ohladijo na 4°C, se le-ta strdi. Naslednja stopnja izdelave je zmrzovanje. Temperaturo se postopoma znižuje na minus 6° do minus 10°C, medtem pa se zmes počasi meša. Tako v zmes vstopa zrak, to pa je ena izmed stvari, ki pripomore k tipičnemu sladolednemu izgledu, zmes namreč postane kremasta.

Odkar so Rimljani uživali pri svojih šerbetih in odkar je sladoled vstopil na francoski dvor Ludvika XIV., je minilo kar nekaj stoletij. Kljub temu se naslednjič, ko boste jedli svoj najljubši ledeni posladek, najsi bo šerbet ali sladoled, spomnite, da za takšno osvežilno zamisel dolgujete zahvalo starim Rimljanom!