Zaščiten zaradi vere v Boga

BILO JE maja 1945. leta, ko se je v Evropi pravkar končala druga svetovna vojna. Domov v Chojnice, Poljska, sem prispel dva dni prej. Potoval sem skoraj dva meseca, saj sem moral pešačiti pa tudi ustavljal sem se često, da bi obiskal ljudi. Pretekli dve leti sem preživel v koncentracijskem taborišču v Stutthofu, blizu Danziga (sedaj Gdansk).

Mama, moji dve sestri in jaz smo sedeli v dnevni sobi in veselo kramljali. Nekdo je potrkal na glavna hišna vrata. Moja starejša sestra, Elaine, se je opravičila in jih šla odpret. Za to se nismo kaj dosti zmenili, vse dokler nismo slišali njenega krika. Takoj sem skočil s stola in stekel k vratom. Tam sta stala Wilhelm Scheider in Manfred Licnierski, dva sokristjana, za katera sem mislil, da sta umrla kmalu zatem, ko sem ju zadnjič videl.

Ko sem takole nekaj časa z odprtimi usti nezaupljivo strmel v njiju, je brat Scheider vprašal, ali ju nameravam povabiti noter. Ostanek dneva smo se pozno v noč na novo seznanjali in spominjali, kako nas je Bog Jehova v zaporu ščitil. Preden vam povem kaj več o teh doživljajih, naj vam pojasnim, kako sem prišel v koncentracijsko taborišče.

Preizkušnja vere v zgodnjih letih

Moji starši so postali Preučevalci Biblije (kot so se takrat imenovali Jehovove priče) približno v času mojega rojstva, leta 1923. Leta pred drugo svetovno vojno za Priče niso bila lahka. V šoli so poučevali katoliško vero, zato so s Pričami kruto ravnali. Otroci so me nenehno zbadali in tudi učitelj se jim je vedno pridružil. Tudi oznanjevati ni bilo lahko. Ko smo nekega dne, bilo nas je dvajset, oznanjali v bližnjem mestu Kamien, nas je obkolilo najmanj sto meščanov. Ravno ob pravem času so prispeli poljski vojaki in nas zaščitili pred drhaljo.

Preganjanje se je ob nemškem napadu na Poljsko septembra 1939 stopnjevalo. Končno me je leta 1943, zaradi zavrnitve služenja v nemški vojski, aretiral gestapo. Med aretacijo me je gestapo zasliševal in me skušal pridobiti, da bi jim izdal imena drugih Prič na tem področju. Ko sem odklonil, mi je gestapovski agent povedal, da bom verjetno umrl v koncentracijskem taborišču.

Najprej so me poslali v ječo v Chojnice, kjer me je nekaj ječarjev z gumijevko preteplo, da bi me prisilili v sklenitev kompromisa na račun moje odločitve, da ostanem zvestovdan Jehovu. Pretepanje je trajalo kakšnih petnajst do dvajset minut. Ves ta čas sem goreče molil. Proti koncu pretepanja je eden od ječarjev potožil, da se bo on prej izčrpal kakor jaz.

Morda se zdi presenetljivo, vendar razen nekaj prvih udarcev drugih sploh nisem več čutil. Namesto tega je bilo, kakor da bi jih samo slišal; kakor udarjanje po bobnu nekje v daljavi. Jehova me je vsekakor zaščitil in tako odgovoril na moje molitve. Vest o pretepanju se je hitro razširila po zaporu in nekateri so me začeli klicati »Božji človek«. Kmalu zatem so me poslali v glavni gestapovski štab v Danzig. Mesec dni kasneje so me odpeljali v koncentracijsko taborišče v Stutthof.

Življenje v Stutthofu

Ko smo prispeli tja, so nam rekli, naj se pred barakami razporedimo. Kapo (zapornik, ki so mu zaupali nadzorstvo nad drugimi zaporniki) je pokazal na tri ogromne železne dimnike krematorija in nam povedal, da bomo v treh dneh v nebesih z našim Bogom. Vedel sem, da je bil brat Bruski iz naše občine v Chojnicah poslan v Stutthof, zato sem ga poskušal najti. Toda sozapornik mi je povedal, da je pred približno mesecem dni umrl. Bil sem tako pretresen, da sem padel na tla. Mislil sem si, da če je umrl brat Bruski, ki je bil telesno in duhovno močan kristjan, potem bom prav gotovo tudi jaz.

Drugi zaporniki so mi pomagali, da sem se vrnil v barako in takrat sem prvič srečal brata Scheiderja. Kasneje sem zvedel, da je bil pred vojno poljski podružnični nadzornik. Dolgo se je pogovarjal z menoj in mi povedal, da če bom izgubil vero v Boga, bom umrl! Čutil sem, da ga je poslal Jehova, da bi me ojačal. Kako resničen je pregovor, ki pravi: »[. . .] brat se izkaže v stiski« (Pregovori 17:17).

V tem času je moja vera oslabela in brat Scheider me je opozoril na Hebrejce 12:1. Tam je kristjanom rečeno, naj se pazijo greha, ki jih lahko zlahka oklene, namreč pomanjkanja vere. Pomagal mi je priklicati si v spomin vse zveste, omenjene v enajstem poglavju Hebrejcem in analizirati mojo vero v primerjavi z njihovo. Od takrat naprej sem se, kolikor sem le mogel, zadrževal v bližini brata Scheiderja. Čeprav je bil dvajset let starejši od mene, sva postala zaupna prijatelja.

Nekoč mi je velik možak, ki je nosil zeleni trikotnik (kar je pomenilo, da je zločinec) rekel, naj stopim na mizo in oznanjam zapornikom o Jehovu. Ko sem to res storil, so se drugi zaporniki začeli iz mene norčevati. Toda velik možak je pristopil in jih utišal — vsi so se ga namreč bali. Ta veliki možakar je poskrbel, da sem do konca tedna pri opoldanskem in večernem obroku stopil na mizo in oznanjeval.

Naslednji teden so nekatere zapornike, vključno z mano, premestili v drugo barako. Neki zapornik z zelenim trikotnikom se mi je približal in me vprašal, zakaj me je moj Bog poslal v ta »pekel«. Odgovoril sem mu, da zaradi oznanjevanja zapornikom in da imam s tem, ko sem tu, priložnost preizkusiti svojo vero. Dva tedna, ko sem bil s temi zaporniki, mi je bilo vsak večer dopuščeno, da sem stal pred njimi in jim oznanjeval.

Nekega dne je kapo sozaporniku ukazal, naj me pretepe. Odklonil je in s tem tvegal, da bo tudi sam pretepen. Ko sem ga vprašal, zakaj me ni pretepel, je povedal, da je načrtoval samomor, ker pa je poslušal eno izmed mojih pridig, mu je ta pomagala, da si je premislil. Mislil je, da sem mu tako rešil življenje in nekoga, ki je to storil, ni mogel pretepsti.

Do skrajnosti preizkušena vera

Pozimi leta 1944 so se Stutthofu približali Rusi. Nemški taboriščni častniki so se odločili zapornike preseliti pred prihodom Rusov. Nemci so nas, okrog 1900 zapornikov, začeli voditi v Słupsk. Ko smo prišli do pol poti, nas je ostalo živih samo še približno osemsto. Ves čas pohoda smo slišali streljanje; verjetno so vse druge postrelili ali pa so pobegnili.

Na začetku potovanja je vsak dobil 450 g kruha in 220 g margarine. Mnogi so to, kar so dobili, takoj pojedli. Jaz pa sem si to hrano razdelil v obroke, kakor sem najbolje znal, saj sem vedel, da lahko potovanje traja približno dva tedna. Med zaporniki je bilo samo okrog deset Prič; midva z bratom Scheiderjem sva se držala skupaj.

Drugi dan potovanja je brat Scheider zbolel. Od takrat naprej sem ga praktično moral nositi; če bi se ustavila, bi naju ustrelili. Brat Scheider mi je povedal, da je Jehova odgovoril na njegove molitve, ker je imel mene, da mu pomagam. Peti dan sem bil tako utrujen in lačen, da sem že mislil, da ne bom zmogel več niti koraka. Nositi pa sem moral še brata Scheiderja. Tudi on je, zaradi pomanjkanja hrane, postajal vse šibkejši.

Zgodaj popoldan mi je brat Scheider rekel, da mora opraviti malo potrebo, zato sem ga odnesel k drevesu. Gledal sem naokrog, da bi se prepričal, ali naju morda niso opazili nemški stražarji. Po približno minuti se je brat Scheider, s hlebcem kruha v rokah, obrnil. »Kje si pa to dobil?« sem ga vprašal. »Ali je visel na drevesu ali kaj?«

Rekel je, da se mu je, medtem, ko sem bil s hrbtom obrnjen proti njemu, približal človek in mu dal hlebec. To se mi je zdelo nenavadno, saj nisem videl nikogar. Vendar bila sva tako lačna, da se nisva kaj dosti spraševala, od kod se je vzel. Toda moram povedati, da je bila po tem prošnja za vsakdanji kruh, katero nas je učil Jezus, zame veliko bolj pomembna (Matevž 6:11). Brez tega kruha ne bi preživela naslednjega dne. Pomislil sem tudi na psalmistove besede: »Nisem videl pravičnika zapuščenega, ne otrok njegovih prositi kruha« (Psalm 37:25).

Po približno tednu dni, na skoraj pol poti do Słupska, smo se ustavili v Hitlerjevem mladinskem taboru. Tu naj bi se srečali še z zaporniki iz drugih taborišč. Brat Licnierski si je nakopal trebušni tifus in zato so ga, skupaj z drugimi bolnimi zaporniki, dali v posebno barako. Vsak večer sem se skrivaj splazil iz svoje barake in odšel k bratu Licnierskemu. Če bi me odkrili, bi me ustrelili. Vendar zame je bilo pomembno, da storim kar lahko in mu zbijem vročino. Močil sem krpo, sedel poleg njega in mu brisal čelo. Nato sem se spet skrivaj odplazil v mojo barako. Tudi brat Scheider si je nakopal trebušni tifus, zato so ga dali v barako k bratu Licnierskemu.

Povedali so nam, da nas Nemci nameravajo odpeljati k Baltiškem morju, nas naložiti na čoln in prepeljati na Dansko. Vendar so se Rusi vztrajno bližali. Ko so bili Nemci vse bolj prestrašeni in so začeli bežati, so zaporniki izkoristili priložnost in pobegnili. Nemci so mi ukazali, naj odidem, toda ker sta bila brata Scheider in Licnierski preveč bolna za potovanje, jaz pa ju nisem mogel nositi, nisem vedel, kaj naj storim. Tako sem odšel in molil, da bi Jehova poskrbel za ta dva draga tovariša.

Uro po mojem odhodu so v tabor vstopili Rusi. Vojak je našel brata Scheiderja in Licnierskega in naročil neki na bližnji kmetiji živeči Nemki, naj ju vsak dan hrani s piščančjo juho, dokler ne ozdravita. Ženska je ugovarjala, da so ji Nemci vzeli vse piščance. Vojak pa ji je rekel, da jo bo ubil, če ne bo nahranila teh mož. Verjetno mi ni treba reči, da je nemudoma našla nekaj piščancev in moja draga brata sta bila na dobri poti, da ozdravita!

Prečiščevanje vere se nadaljuje

V dnevni sobi moje matere smo se o teh in drugih doživljajih pogovarjali vse do zgodnjih jutranjih ur. Brata sta nekaj dni ostala, nato pa sta krenila na svoja domova. Jehova je brata Scheiderja uporabil pri preureditvi oznanjevalske dejavnosti na Poljskem tako, da je zopet prevzel prejšnje odgovornosti. Vendar je zaradi prevzema oblasti komunistov postalo oznanjevanje zelo težko.

Često so bile Priče zaradi oznanjevanja o Božjem kraljestvu aretirane. Pogosto sem bil med temi tudi jaz. Zasliševali pa so me tisti, ki so me prej osvobodili nacistov. Nato smo ugotovili, zakaj so bile oblasti tako dobro seznanjene z našimi dejavnostmi. Komunisti so v organizacijo vtihotapili vohune, da bi nas nadzirali. Vtihotapljanje je bilo tako uspešno, da so leta 1950 samo v eni noči aretirali na tisoče Prič.

Sčasoma se je moja žena Helena in najina naraščajoča družina odločila za preselitev v Združene države. Tja smo prispeli leta 1966. Med obiskom v Brooklynu, New York, sem lahko odgovornim na svetovnem sedežu Jehovovih prič dal informacije, ki so jim pomagale dognati, kateri so bili tisti, ki so jih v organizacijo vtihotapili komunisti. (Primerjajte Dejanja apostolov 20:29.)

Sedaj sem star sedemdeset let in živim v državi Kolorado, kjer v krajevni občini služim kot starešina. Zaradi pešajočega zdravja nisem več zmožen opravljati nalog, ki sem jih nekoč lahko. Vendar še vedno z velikim veseljem ljudem govorim o Jehovovem kraljestvu. Ko oznanjujem z mlajšimi, izrabim to priložnost, da jim pomagam spoznati, da ne glede na to, kakšna nadloga jih doleti, Jehova je vedno tam, da odkrije svojo moč tistim, ki popolnoma zaupajo vanj.

Ko takole preiskujem svoje življenje, cenim to, da je Jehova mene in moje prijatelje rešil iz nevarnih okoliščin. Ti dogodki so mojo vero v njegovo zaščitniško skrb naredili vidno močnejšo. V mojih mislih ni niti trohice dvoma o tem, da se bo ta stvarnost kmalu končala v hitro bližajoči se »veliki stiski« in da bodo preživeli imeli sijajno upanje na obnovitev te zemlje v vseobsegajoč raj (Razodetje 7:14; 21:3, 4; Janez 3:16; 2. Petrov 3:13).

Veselim se, da bom sodeloval pri tej čudoviti obnovi zemlje v rajsko stanje. Tega se lahko veselite tudi vi, če izpolnjujete Jehovovo voljo, kolikor le morete in zaupate v njegovo obljubo, da bo zaščitil tiste, ki kažejo svojo vero vanj. Po pripovedovanju Feliksa Borysa.

[Slika na strani 20]

Leto dni po odhodu iz koncentracijskega taborišča

[Slika na strani 23]

Z ženo Heleno