Močvirja sveta – ekološki zakladi so ogroženi

INDIJANCI ji pravijo Oče voda, geografi pa Misisipi. Kakorkoli jo že imenujete, maščuje se tistim, ki so jo tesno stisnili v jezove in nasipe in jo oropali njenih močvirij. Zaradi večtedenskega močnega deževja je reka predrla približno 75 milijonov vreč s peskom, ki so jih nagrmadili v zaščito pred njo. Prebila je tudi 800 od 1400 nasipov, s katerimi so jo zaman skušali zajeziti. Deroča voda je preplavila hiše, ceste, mostove in dele železniških prog; poplavljena so bila tudi številna mesta. »Verjetno so to do sedaj najhujše poplave v Združenih državah,« je 10. avgusta 1993 poročal The New York Times.

Times je povzel samo delno škodo: »Velika srednjezahodna poplava leta 1993 je v dvomesečnem divjanju povzročila strašno razdejanje. Petdeset ljudi je izgubilo življenje, skoraj 70.000 pa jih je ostalo brez domov. Poplavljeno je bilo področje dvakrat večje od New Jerseyja. Na posestvih in v kmetijstvu je bilo za dvanajst milijard dolarjev škode. Ponovno se je razvnela razprava o primernosti narodnega zaščitnega sistema pred poplavami.«

Če bi naravni močvirski zaščitni sistem pred poplavami, ob bregovih Misisipija, pustili nedotaknjen, bi rešili petdeset življenj in privarčevali dvanajst milijard dolarjev. Kdaj bodo ljudje spoznali, da je boljše z naravo sodelovati, kot pa jo skušati premagati. Močvirja, ki obdajajo reko, služijo kot poplavne ravnine, kamor se odlije in shrani odvečna rečna voda, ki naraste zaradi dolgotrajnega močnega deževja.

Toda ne koristijo samo kot naravni mehanizem za zaščito pred poplavami. To je le ena izmed čudovitih uslug, ki jih daje prek 8,500.000 km² močvirij na zemlji, vendar pa jih po vsem svetu uničujejo.

Močvirja, svetovna gojišča

Od prostranih obalnih slanih močvirij do majhnih sladkovodnih barij, močvirij in šotnih močvirij v notranjosti ter prerijskih kotanj v Združenih državah in Kanadi: glavni oblikovalec vseh je voda. Močvirja so področja, ki so vse leto, ali pa samo ob poplavah, zalita z vodo. Druge vrste močvirij so obalna ali plimska močvirja. Značilno za močvirja je, da so bogata z bujno vegetacijo: travami, bičjem, rogozom, drevjem, grmičevjem. Hranijo raznovrstne rastline, ribe, ptice in druge živali po vsem svetu.

V močvirjih domujejo številne obalne in vodne ptice. Več kot sto vrst jih je med spomladansko selitvijo odvisnih od teh plitvih oaz. Mnoga močvirja so gojišča za ogromne populacije gosi in rac: race mlakarice, sladkovodne divje race in severnoameriške divje race. Ta področja oskrbijo živali, kot so aligator, bober, pižmovka, kanadska kuna zlatica in severnoameriški los, s hrano ter jim dajejo zavetje. Tudi druge živali, na primer medvedi, jeleni in rakuni, se zatekajo k močvirjem. Služijo še kot drstišča in gojišča za večino rib, s katerimi se oskrbuje tri milijarde dolarjev vredna trgovska ribja industrija. Ocenjujejo, da je celoten ali delni življenjski ciklus dvesto vrst rib ter številnih lupinarjev odvisen od močvirij.

Poleg tega, da so močvirja izjemna življenjska gojišča, imajo veliko ekoloških prednosti. So namreč naravni filtri za odstranjevanje odpadkov in onesnaževalcev iz rek ter potokov, pa tudi za čiščenje vodonosnih podzemnih plasti. Med deževnimi in poplavnimi obdobji vodo uskladiščijo in jo nato počasi izpuščajo v potoke, reke in vodonosne plasti. Plimska močvirja ščitijo obalo pred erozijo, katero povzročajo valovi.

Ker so torej močvirja pogosto bogata z rastlinstvom, potekajo v njih pomembne in nujne funkcije. Zeleno rastlinstvo, na primer, pri fotosintezi vsrkava iz zraka ogljikov dioksid in vanj oddaja kisik. To je nujno za vzdrževanje življenja. Močvirske rastline so edinstvene v tem, da so pri fotosintezi še posebej učinkovite.

Mnoge države so skozi stoletja spoznale, da so močvirja neprecenljive vrednosti za oskrbo živilske industrije. Na primer Kitajska in Indija vodita v svetovni proizvodnji riža. Tesno jima sledijo tudi druge azijske države. Riž, ki ga gojijo v močvirjih, padijih, je eden najpomembnejših svetovnih živilskih pridelkov. Približno polovico svetovnega prebivalstva se prehranjuje z rižem kot glavnim živilom. Združene države in Kanada sta počasi začeli spoznavati, da so močvirja in barja pomembna za njuno proizvodnjo riža in mahovnic.

Tudi divje živali so deležne pojedine, ki jo ponujajo močvirja. V njih je obilo semen in žuželk za ptičjo hrano. Hranijo pa tudi ribe in rake, ki se v močvirjih razmnožujejo in rastejo, dokler se popolnoma ne razvijejo. S temi podvodnimi plavajočimi bitji, ki jih je v teh oazah življenja obilo, pa se hranijo race, gosi in druge vodne ptice. Običajno ekološko ravnotežje je do neke mere pomembno, saj služi raznolikim vrstam, od ptic pa vse do štirinožnih bitij, ki lahko zaradi hrane zaidejo v močvirja. V močvirjih vsaka žival najde kaj zase. Zares so svetovna gojišča.

Tekma za uničenje močvirij

Prvi predsednik Združenih držav je dal dovoljenje za masovno uničevanje močvirij, ko je leta 1763 ustanovil družbo, ki je izsušila 16.000 hektarov Dismaljevega barja na virginijsko-severnokarolinski meji. To je bilo divje močvirsko področje in zavetišče za divje živali. Vse od takrat imajo ameriška močvirja za nadlogo, razvojno oviro, vzrok bolezni in bolehnosti ter sovražno okolje, ki si ga je treba po vsej sili podvreči in uničiti. Kmete so spodbujali k izsuševanju in uporabi močvirij za obdelovalno zemljo ter za to dobivali celo nadomestila. Gradili so avtoceste tam, kjer so bila nekdaj nenavadnega življenja polna močvirja. Mnoga so postala gradbišča za rast mest in nakupovalnih središč ali pa so jih uporabili za odlaganje smeti, kot primerne plitve vdrtine.

V Združenih državah so v zadnjih nekaj desetletjih tega stoletja uničili na leto 200.000 hektarov močvirij. Danes jih je ostalo še približno 40,000.000 hektarov. Vzemimo za primer kotanjasto pokrajino v Severni Ameriki. Tisočera prerijska močvirja, ki se razprostirajo na 800.000 km² velikem področju, od Alberte v Kanadi do Iowe v Združenih državah, so bila gojišča za milijone in milijone rac. Pravijo, da v lètu zatemnijo nebo kakor gost oblak. Danes se je njihovo število zastrašujoče zmanjšalo.

Daljnosežen problem pa je v tem, da ko se uničijo močvirja, izginejo tudi prehranjevalna področja. Race brez primerne hrane izležejo manj jajc in valilna stopnja le-teh je opazno prizadeta. S tem, ko so njihova bivališča uničena, se več rac zgrinja v prirodna okolja, ki so še ostala. Tako pa postanejo lažji plen za lisice, kojote, skunke, rakune in druge živali, ki se z njimi prehranjujejo.

V Združenih državah je izginilo petdeset odstotkov močvirij v kotanjastih pokrajinah. V Kanadi sicer zaostajajo za deset odstotkov, toda tudi tam so močvirja vse bolj ogrožena. Revija Sports Illustrated je poročala, da so bili deli Severne Dakote v Združenih državah devetdesetodstotno izsušeni. Veliko kmetov ima močvirja za nerodovitna in za nadlogo, ki je njihovi kmetijski opremi v napoto. Ne zavedajo pa se njihove ekološke pomembnosti.

Da bi rešili močvirska bivališča za živali, so zaskrbljeni posamezniki in organizacije za zaščito divjih živali silovito protestirali. Ta protest pa se danes sliši že povsem jasno in glasno. »Kotanje so odločilnega pomena,« je rekel zaskrbljen uradnik. »Če želimo, da bo še kakšno upanje za race, potem moramo ohraniti močvirja.« »Vodne ptice so barometer ekološkega zdravja kontinenta,« je rekel uradnik organizacije za zaščito živali Ducks Unlimited. Tem protestom se je pridružila tudi revija U.S.News & World Report: »Upadanje števila [rac] je posledica ogrožanja okolja z različnimi sredstvi: kisli dež, pesticidi, predvsem pa uničevanje milijonov arov neprecenljivih močvirij.«

»Devetdeset odstotkov kalifornijskih slanih obalnih močvirij je bilo uničenih,« je poročala revija California, »in vsako leto jih izgine še 7.000 hektarov več. Vrsta jelenov [Cervus nannodes] je preživela samo v nekaterih razkropljenih krajih. Vsako leto se vse manj rac in gosi vrača na svoja vedno bolj stisnjena prezimovališča. Mnoge močvirske vrste so tik pred izumrtjem.« Tisti, katerih življenja so odvisna od svetovnih močvirij, molče kličejo na pomoč.

Vodna kriza

Medtem ko je človek uničeval zemeljska močvirja, se je zgodilo nekaj strašnega. Prizadel je najdragocenejši in najusodnejši vir — vodo. Voda je nujna za vsako živo bitje. Mnogo svetovnih znanstvenikov je napovedalo čas, ko bo čista voda najredkejši zemeljski vir. »Če ne bomo uspeli omejiti trošenja vode, bomo leta 2000 umirali od žeje,« je leta 1977 napovedala svetovna konferenca Združenih narodov o vodi.

Zaradi teh zloveščih opozoril o potencialnem pomanjkanju dragocenega vira nam že sam razum narekuje, da moramo spoštljivo gospodariti z zemeljskimi vodami. Človek je v tekmi za uničenje močvirij resno ogrozil ta najpotrebnejši vir. Močvirja pomagajo pri čiščenju površinskih voda — rek in potokov. Nekatere vodonosne podzemne plasti se sedaj ne polnijo več s čisto vodo, ampak so onesnažene z odpadki in onesnaževalci, seveda, na človekovo škodo. Voda, ki je je bilo nekdaj v močvirjih obilo, je bila izsušena, kar je tudi prispevalo k njenemu pomanjkanju.

Bodo odgovorni slišali razburjene krike na pomoč tistih, katerih življenja so odvisna od močvirij? Bodo kaj storili za rešitev teh življenj preden bo prepozno? Ali pa bodo ostali gluhi za te krike in poslušali samo tarnanje pohlepnih?

Ogrožena po vsem svetu

Na začetku svetovne kampanje Združenih narodov za rešitev močvirij so omenili ogrožanje brazilskega ekosistema Pantanal. To je eno največjih močvirij na svetu. Revija BioScience navaja: »Pantanal je, z obilico nenavadno raznolikih divjih živali, ogroženo območje. Krčenje gozdov, širjenje kmetijstva, nezakonit lov in ribolov, onesnaževanje vode s herbicidi, pesticidi ter stranskimi produkti pri proizvodnji alkoholnega goriva je povzročilo stopnjujoče slabšanje naravnega okolja in ogrozilo za Brazilijo enega najpomembnejših ekosistemov.«

The New York Times je opozoril na ogrožanje močvirij vzdolž sredozemske obale. »Izguba močvirij se je v zadnjih treh desetletjih povečala, ko je sredozemska obala postala poželjna kot še nikoli. Prostrane obalne ravnine so bile pokrite z betonom v imenu čaščenja sonca, udobnosti ter izkupička. Znanstvene raziskave Združenih narodov navajajo večje izgube močvirij v Italiji, Egiptu, Turčiji in Grčiji«.

Močvirja velikanskega petdesethektarskega španskega narodnega parka Donjana so pomladi postala ptičja letališča, ko se je na stotisoče ptic na poti med Afriko in Evropo za kratek čas ustavilo v svojih močvirjih in gozdovih, da bi gnezdile, valile in se nahranile. Vendar je veliko hotelov, igrišč za golf in kmetijskih zemljišč, ki obkrožajo park, izčrpalo tako veliko vode, da je preživetje parka ogroženo. V zadnjih petnajstih letih so takšni projekti izčrpali toliko vode, da je njen nivo padel za dva do devet metrov. Posušilo se je tudi nekaj lagun. »Nadaljni tukajšnji razvoj bo za Donjano smrtna obsodba,« pravi upravnik za raziskovanje parka.

State of the World 1992 poroča: »V Aziji, Latinski Ameriki in zahodni Afriki so utrpeli velike izgube mangrov, ene od najbolj ogroženih in najdragocenejših močvirskih vrst. Na primer, skoraj polovico teh varovalnih barjanskih gozdov v Ekvadorju so izkrčili, predvsem zaradi gojenja morskih rakov v umetnih jezercih ter načrtov, ki zahtevajo spremembo naravnega ravnotežja na preostalih področjih. Indija, Pakistan in Tajska so izgubile vsaj tri četrtine mangrov. Indonezija, kot se zdi, je odločena storiti enako: v njeni največji provinci Kalimantan naj bi za proizvodnjo celuloze izkrčili 95 odstotkov mangrov.«

V Tajskem Bangkok Postu so 25. avgusta 1992 poudarili pomembnost mangrov: »Mangrovski gozdovi so sestavljeni iz raznolikih drevesnih vrst, ki uspevajo v gornjih plimskih pasovih, vzdolž ravnih zavetnih tropskih obal. Drevesa so [rasla] v krutem okolju slanaste vode in spreminjajočega se plimovanja. Njihove posebno prilagodljive zračne korenine in sol izločujoče glavne korenine, so zgradile bogat in zapleten ekosistem. Poleg tega, da ščitijo obsežna obalna področja pred erozijo, so življenjskega pomena tudi za priobalni ribolov, lesno industrijo in živalski svet.

V mangrovskem gozdu mrgoli življenja. Najdemo lahko obalne ptice, javanske makake, azijske cibetovke ribolovke in ribe sprehajalke, ki se plazijo čez barjansko blato, da bi si ob oseki utrle pot med mlakami.«

Kakšen bo izhod?

Kriza je svetovna. Revija International Wildlife navaja: »Močvirja, šotna močvirja, močvirnati rečni rokavi, mangrovska barja, slana močvirja, prerijske kotanje in lagune, ki so nekoč pokrivale več kot šest odstotkov zemeljske površine, so v velikih težavah. Veliko jih je bilo izsušenih za kmetovanje, uničenih z onesnaževanjem ali pa izrabljenih za razvoj. Približno polovica močvirij na zemlji je izginila.«

Bodo ljudje z zemljo sklenili mir? Za zdaj znamenja niso vzpodbudna. Vendar, nekateri se pogumno borijo in trdijo, da bodo uspeli. Jehova, stvarnik zemlje, pa pravi, da ne bodo. Obljublja, da se bo vmešal in ustavil ogrožanje svojih čudovitih zemeljskih stvaritev. ,Pokončal bo tiste, ki uničujejo zemljo‘ in namesto njih jo bo zapustil tistim, ki jo bodo ,varovali‘. Podaril jo bo tem, ki jo cenijo: »Blagoslovljeni ste od GOSPODA, ki je naredil nebo in zemljo. Nebesa so nebesa GOSPODOVA, a zemljo je dal sinom človeškim.« (Razodetje 11:18, EI; 1. Mojzesova 2:15; Psalm 115:15, 16)

[Slika na strani 15]

Močvirja v Švici

[Slika na straneh 16, 17]

Skrajno levo in zgoraj: Močvirja v Združenih državah

Prebivalci močvirij: krokodil, ameriški mukavec, kačji pastir, škatlarica, ki koplje luknjo, da bi izlegla jajca

[Vir slike]

H. Armstrong Roberts

Levo: Mangrovski gozdovi na Tajskem

[Vir slike]

Z dovoljenjem National Research Council of Thailand