Petje ptic — samo prijetni zvoki?

ODDALJEN žaromet osvetli člane zbora, ko ti zavzamejo svoje mesto, čedno oblečeni za prireditev. Vsi po družinski tradiciji vadijo že od malega, zato pojejo z lahkoto. Nekaj med njimi jih zna celo spretno improvizirati, spontano ustvarjajo nove in drugačne zvoke.

Kje poteka prireditev? V nobeni svetovno znani koncertni dvorani. Ko se dvigne zastor noči, se prikaže cela vrsta malih pernatih skupkov. Najrazličnejše ptice pevke na drevesih, plotovih in telefonskih žicah zlijejo svoje glasove v enega najočarljivejših zborov na svetu. Njihovi umetelni glasovi, gostolenje, požvižgavanje in zvoki, podobni flavti, so slišati kot radosten pozdrav novemu dnevu.

Vendar pa to niso le prijetni zvoki. Njihov namen še zdaleč ni samo prijati ušesu. Zakaj ptiči pojejo? Ali ima to petje kakšen pomen? Kako se ptice naučijo svojih pesmi? Ali se lahko naučijo tudi novih?

Skrito sporočilo

Petje je najživahnejše zjutraj in zvečer. V zboru boste verjetno slišali pretežno moške glasove. Njihovo sporočilo je dvojno: za druge samčke ostro opozorilo, naj ne prekoračijo meje področja, za samičke pa vabilo godnih samcev. Ptice pevke razvijejo sebi lastno petje po področjih, podobno kot se jezik lahko govori v različnih narečjih. Samčkovo »narečno« petje bo pritegnilo le samičke njegovega okraja. Najživahnejše in najzahtevnejše petje je slišati v času parjenja — predstava, ki prevzame samice.

S svojo vižo pevci naznanjajo, tako prijateljem kot sovražnikom, kje so. Zato se živobarvne ptice in ptice, ki so raje na planem, modro izogibajo glasnega petja, da ne bi zbujale nedobrodošle pozornosti. Nasprotno pa lahko ptice, ki se znajo dobro prikrivati ali pa živijo v gostih gozdovih, pojejo glasno, na vse grlo in se jim ni potrebno bati, da bi jih odkrili.

Včasih pa to, kar slišimo, ni pravo petje naših pernatih prijateljev, ampak le kratek signal za vzdrževanje zveze med samci ali signal, ki drži jato skupaj. Lahko gre za opozorilni klic pred neposredno nevarnostjo, klic k obrambi, da bi odgnali mačko ali drugega vsiljivca. Ptice s svojimi glasovi izražajo razpoloženje — jezo, strah, vznemirjenje — pa tudi to, ali so sami, ali pa imajo že partnerja.

Vešči in nadarjeni glasbeniki

Glasovne zmožnosti ptic pevk so prav neverjetne. Nekatere lahko pojejo tri ali štiri tone istočasno. Druge lahko zapojejo 80 tonov na sekundo. Človeško uho to zazna kot en sam trajajoči ton, ptice pa jih razlikujejo zaradi izostrenega sluha.

Raziskovalce zanima, ali imajo ptiči uho za glasbo. Ali znajo razlikovati med Bachovo orgeljsko glasbo in Stravinskyjevim Obredom pomladi? Raziskovalci so naučili štiri golobe, da kljunejo enega od dveh diskov in tako pokažejo na pravega skladatelja ter dobijo za nagrado hrano. Kmalu so golobje znali ob kateremkoli delu 20-minutne Bachove skladbe izbrati pravi disk. Z manjšimi izjemami so znali pravilno izbrati tudi med sorodno glasbo drugih skladateljev.

Nekatere tropske ptice so zmožne komponirati in peti v duetu. Videti je, da parček ponavlja, vadi in poizkuša toliko časa, da sestavita izvirno skladbo, ki jo pojeta izmenično po stavkih oziroma si odpevata. Pojeta s tolikšno natančnostjo, da neveščemu ušesu zveni kot ena sama pesem, ki jo poje en ptič. Oba partnerja znata peti bodisi svoj bodisi partnerjev del pesmi, v odsotnosti enega pa drugi zapoje kar celo pesem sam. Ta edinstvena sposobnost pticam v gostih deževnih gozdovih očitno pomaga najti in prepoznati svojega izbranca.

Skladatelji in oponašalci

Kako se ptice naučijo in sestavijo svoje pesmi, je še vedno predmet raziskav, toda eno je gotovo: imajo veliko različnih metod. Predstavljamo nekoliko različnih učnih metod, ki jih najdemo v svetu ptic.

Samec ščinkavca ima svojo pesem vsaj delno zapisano v možganih že, ko se izvali. Tudi če odraste povsem ločeno od drugih ptic, bo imela njegova pesem, čeprav nenavadna, še vedno isto število tonov in bo približno enako dolga kot pri ščinkavcih sicer. Da bi melodijo pravilno odpel mora slišati pesem drugih samcev ščinkavcev, preden je dovolj star za petje, slišati pa jo mora tudi naslednjo pomlad. Nato mora ta pernati virtuoz tako kot človek, ki se poklicno ukvarja s petjem, svojo pesem piliti z vajo, vajo in še enkrat vajo, poskušati mora toliko časa, da s svojim mladostnim glasom zapoje napev, ki ga nosi v glavi.

Neka vrsta ameriškega ščinkavca si izmisli lastne pesmi, če ne sliši izvirnega napeva. Ko pa ta ščinkavec zasliši jasno in enostavno pesem svoje vrste, si bo nehal izmišljati in bo pel kot vsi ostali. Spet drugo vrsto ameriškega ščinkavca bo k ustvarjalnosti spodbodla pesem odraslega ščinkavca. Ne bo posnemal tega, kar je slišal, ampak ga bo to navedlo k ustvarjanju lastne pesmi.

Najmočnejši dokaz, da so nekatere pesmi zapisane genetsko, nudi »priskledniško leglo«. Kukavica na primer leže svoja jajca v gnezda drugih ptičjih vrst, ki potem odigrajo vlogo krušnih staršev. Kako naj mlada kukavica, ko se izvali, ve, da ni takšna kot njen krušni oče in ne sme peti tako kot on? Kukavica mora imeti svojo pesem vcepljeno v možganih že, ko se izvali.

V mnogih primerih je torej petje ptic določeno genetsko. Tudi če ptica nikdar ne sliši napeva svoje lastne domače vrste, ne bo kar slepo posnemala in prevzela petja druge vrste. Nekateri raziskovalci predvidevajo, da ima ptica v možganih grobi vzorec domačega napeva in da izbira in posnema le tiste napeve, ki so najbližji temu vzorcu.

In kakšne možgane imajo! Znanstvenik Fernando Nottebohm je prišel do vznemirljivega odkritja, da so možgani ptic pevk razporejeni bočno, to je, organizirani so levo in desno, pri čemer ima vsaka stran svojo posebno vlogo. Našel je tudi možganski center, namenjen učenju pesmi. V odraščajočem samčku kanarčka se ta del dejansko veča ali manjša, odvisno od potrebe po učenju novih napevov za prihajajočo ženitno sezono. Kanarčki se v petju preskušajo že od same mladosti, vendar pa tudi ti pevski mojstri znajo prav peti šele z osmim ali devetim mesecem starosti.

Druge ptice pevke so strokovnjaki v ustvarjanju variacij. Sposodijo si že obstoječo pesem ter jo spopolnjujejo, spreminjajo vrstni red tonov in tempa. Takšnim pticam oponašalkam se že dolgo čudimo, še zlasti se čudimo tistim pticam, ki znajo »govoriti« oziroma posnemati človeške glasove. Med pevce oponašalce v svetu ptic uvrščamo tudi avstralskega lirorepca, evropsko močvirsko trstnico in škorca ter severnoameriškega rumenoprsega škorčevca in navadnega oponašalca. Slednji se lahko nauči na ducate pesmi. Oponašati zna celo žabo in črička. Zares je mikavno poslušati navadnega oponašalca, ko veselo prepeva venček znanih klasičnih odlomkov iz kraljestva ptic.

Ko ta pernata stvarjenja pojejo svoje prijetne napeve, jih ne le slišimo, ampak jim lahko s cenjenjem tudi prisluhnemo. Jutrišnja prireditev se bo pričela navsezgodaj. Ji boste prisluhnili?

[Okvir na strani 19]

Znan zven

Neki britanski znanstvenik je opazil znan zven v eni od pesmi različnih drozgov. Posnel je pesem in jo elektronsko obdelal. Presenečeno je ugotovil, da je zelo podobna zvoku zvonjenja elektronskih telefonov, kakršne ima v svojem programu britanska telefonska družba Telecom. Videti je, da si ptica pevka slišani napev zapomni ter ga doda svojemu repertoarju. Prav lahko se zgodi, da bo kakšen Britanec, misleč da zvoni telefon, segel po slušalki, v resnici pa bo slišal le drozgovo petje.

[Navedbe virov slik na strani 18]

Camerique/H. Armstrong Roberts

T. Ulrich/H. Armstrong Roberts