Biblijsko gledišče
Ali vsi verski prazniki godijo Bogu
Dobrih 20.000 vernikov se je udeležilo posebne maše na mestnem trgu. Ko je bil obred pri kraju, so se zvrstili v procesijo. Sedaj se je množica vernikov povzpela na 60.000 ljudi, hodili so po ulicah za podobo Nossa Senhora Aparecida, glavnega zaščitnika Brazilcev. Opoldne se je zaslišalo glasno pokanje blizu svetišča, romarji so namreč pričeli z ognjemetom.
TAKŠNA verska praznovanja s procesijami so v navadi po mnogih deželah. Zakaj neki procesije pritegnejo toliko ljudi? Dva glavna razloga pri katolikih, budistih in tudi pri ljudeh z drugačnim verskim prepričanjem sta tradicija in predanost. Poleg tega pa ima pomembno vlogo, tako kot v preteklosti, tudi zabava. World Book Encyclopedia navaja, da so bili v srednjem veku »mnogi verski prazniki izrazito zabavni. Ljudem so omogočili, da so pozabili na tegobe vsakdanjega življenja.« Nemalokrat je tako tudi danes. Salvador v Braziliji je na primer znan po svojih verskih in ljudskih praznovanjih. Misticizem in veseljačenje sta značilnost različnih praznovanj in gostij, ki prerastejo v karneval. Poleg veselih obstajajo še svečani verski sprevodi.
»Ljudje hodijo za podobo in duhovniki, nekateri pojejo hvalnice, drugi pa so tiho,« pripoveduje opazovalec značilne brazilske procesije. »Prizor sem si zapomnil predvsem zaradi resnobnosti, če že ne žalosti, kot bi šlo za pogrebni sprevod.« Lúcio iz severnega predela Brazilije pa pravi: »Ljudje si obupno prizadevajo najti zdravilo oziroma rešitev za družinske in denarne težave, tak pa sem bil tudi sam. V svoji predanosti ljudje pogosto poljubljajo podobo ,svetnika‘, se po kolenih vzpenjajo po stopnicah ali pa prehodijo dolge razdalje s kamnom na glavi.«
Takšna žrtev, ki si jo naloži vernik sam, se neverniku zdi nerazumna. Toda udeleženci mislijo, da s tem ugajajo Bogu. Ali mu res? Biblija nam pomaga ugotoviti, ali so takšna verska praznovanja in procesije Bogu všeč ali ne.
Ali prinašajo Božjo naklonjenost
Zgodovina pravi, da je starodavna izraelska praznovanja, letna in tudi pogostejša, obeleževalo veselje. Takšna praznovanja so častila Boga. (5. Mojzesova 16:14, 15) Illustrated Bible Dictionary o biblijskih praznikih pravi: »Veselje je bilo pristno. Verska obveza ni bila nezdružljiva z veseljem v svetnih stvareh, na katere so gledali kot na Božji dar.« Duhovniki in izraelsko ljudstvo pa so kljub verskim praznovanjem prezrli duhovnost. (Izaija 1:15-17; Matevž 23:23) Kaj pa procesije v prvem stoletju? Ali so jih imeli tudi kristjani?
Čeprav je Jezus Kristus obhajal določene judovske praznike, pa niti on niti apostoli niso vpeljali kakšnih procesij. Encyclopædia Britannica pravi: »Procesije so, kot je videti, postale priljubljene kmalu po tem, ko je Konstantin v 4. stoletju sprejel krščanstvo za uradno religijo cesarstva.« World Book Encyclopedia pa pravi: »Cerkveni prazniki [s procesijami] so se navzeli mnogih poganskih navad, le vsebino so spremenili.«
Kristjani se niso obvezni udeleževati takšnih verskih praznovanj in procesij. Glede praznikov, ki jih je zahteval Božji zakon od staroveških Izraelcev, je apostol Pavel takole pisal: »Naj vas potemtakem nihče ne obsoja zaradi jedi in pijače ali zaradi praznikov, mlajev in sobot. Zakaj vse te reči so senca prihodnjih, stvarnost pa je Kristus.« (Kološanom 2:16, 17, EI) Nihče naj ne bi kološkim kristjanom presojal položaja pred Bogom glede na to, ali se držijo praznikov mojzesovske postave.
Boljše od procesij
Če bi Kološani svoje krščansko verovanje enačili z obredi, bi to zanje pomenilo korak nazaj v veri. Pavel je razmišljal takole: Zakaj hoditi le za senco resnice? Prava resnica je v Kristusu. Če bi se torej oprijemali preroške sence, bi zakrili duhovno resničnost, na katero kažejo te stvari. Zakaj? Zato ker je, kot je rekel Pavel, »stvarnost . . . Kristus«. Takšne verske navade torej danes niso del pravega krščanskega bogočastja.
Od kristjanov se ne zahteva več, naj se držijo teh navad Božjega izvora, še zlasti pa bi se morali izogibati slavij poganskega porekla, ki jih morda spremljajo podobe in veseljačenje (Psalm 115:4-8). Apostol Pavel je opozoril: »Ne vlecite tujega jarma z neverniki. Kako se namreč druži pravica s krivico? ali kakšno tovarištvo ima svetost s temo? Kakšno pa soglasje Kristusa z Belijalom?« (2. Korinčanom 6:14, 15) Ali če rečemo drugače: ne mešajmo pravega bogočastja s krivim, če hočemo ugoditi Bogu. Kako naj ugajamo Bogu, če preziramo njegovo voljo? (Matevž 7:21)
Bog torej ne odobrava poganskih verskih praznikov s procesijami. Pravzaprav bodo izginili skupaj z vsemi običaji, ki sramotijo Jehova, kot je to napovedala Božja beseda. Krivo vero in njene šege Razodetje 18:21, 22 povezuje s poganskim mestom Babilonom. Takole beremo: »En angel, močan, je vzdignil kamen, velik kakor mlinski kamen, in ga vrgel v morje, rekoč: Tako siloma bo doli vržen Babilon, mesto veliko, in ne bode ga več. In glas citralcev in godcev in piskačev in trobentačev se ne bo nikdar več slišal v tebi.« Vedoč, da babilonski verski prazniki ne ugajajo Bogu, kaj storiti?
Zamislimo si, da se nahajamo na poti do pomembnega cilja, pa smo se izgubili. Če bi nam nekdo prijazno pokazal, kako varno prispeti na cilj, ali mu ne bi bili hvaležni? Ali ne bi morali, ko smo videli, kako Bog gleda na procesije, pogledati dalje v njegovo Besedo, da bi videli, kako bi mu lahko ugajali? Če bomo upoštevali, kar piše v Bibliji, bomo prišli v dober odnos z Bogom, kar je daleč boljše, kot pa se udeleževati verskih praznikov in procesij. (Janez 17:3)
[Navedba vira slike na strani 28]
Harperjeva Nizozemska Velikonočna procesija, 19. stoletje