Tudi ti lahko govoriš pred občinstvom!

MARIE o svojem prvem govoru, ki ga je imela pred veliko poslušalci hudomušno pove: »Kar kmalu sem se onesvestila!«

Marienina zelo huda izkušnja kaže, da se mnogi bojijo govoriti v javnosti. Nekaterim se to zdi hujše od same smrti! Ko se je ljudi povprašalo, česa se najbolj bojijo, so odgovorili da »višine«, »vožnje z letalom«, »denarnih težav«, »hude bolezni« in »smrti«, kar je bilo tudi pričakovati. Toda vse te je prehitel strah številka ena — strah »govoriti pred občinstvom«!

Celo pomembni možje, ki jih omenja Biblija, so se na začetku bali javno govoriti. »Glej, ne znam govoriti,« je dejal Jeremija, »ker sem še mlad.« (Jeremija 1:6) Mojzes pa je, ko mu je bilo to naloženo, rekel: ,Jaz nisem zgovoren. Prosim, pošlji koga drugega.‘ (2. Mojzesova 4:10, 13) Vendar sta oba, Jeremija in Mojzes, postala izredna govornika, ki sta govorila pred pomembnimi voditelji in velikimi množicami ljudi.

Vsakdo lahko v tem uspe. Javno govorjenje je skrita sposobnost, samo zbezati jo je treba na plano in spopolnjevati. Strah pred javnim govorjenjem lahko premagaš s pomočjo tehle predlogov:

1. Ne karakteriziraj se

»Preveč sem plašen.« »Premlad sem.« »Prestar sem.« »Preveč se ženiram.« Takšne označbe ali izgovori te lahko ovirajo, da ne prideš do sicer čisto dosegljivega cilja.

Takšno okarakteriziranje samega sebe se pogosto izkaže kot prava prerokba. Človek, ki zase na primer misli, da je »plašen«, ne bo niti upal poskusiti premagati te plašnosti. Krog se zapre, ker ga to, da si ne upa tvegati, prepriča, da je res plašen. Dela tako, kot se je okarakteriziral. Neki psiholog je v zvezi s tem dejal: »Če verjameš, da nečesa ne moreš narediti, . . . boš tako ravnal in bo nazadnje to res.«

Doktorica Lynne Kelly s Hartfordske univerze (ZDA) trdi, da je plašnost lahko naučena. Priučenega se lahko tudi odvadimo. To velja glede ženiranosti, govorniške treme in ostalih zadržkov pred javnim govorjenjem.

2. Naj nervoza dela zate

Neko igralko so po več letih igranja vprašali, ali je pred nastopom še vedno nervozna. »Seveda sem,« je odgovorila. »Še vedno sem napeta pred vsakim nastopom. Toda z leti sem se naučila to obvladovati.«

Cilj je torej živčnost obvladati, ne pa jo v celoti odpraviti. Zakaj? Zato, ker nervoza ne deluje vedno slabo. Poznamo dve vrsti živčnosti. Eno povzroča nepripravljenost. Toda druga je bolj koristna zaskrbljenost, ta je dobra, ker človeka spodbuja, naj bo boljši. Da pa bi bil kar najmanj nervozen, upoštevaj tole:

Zamišljaj si svoj govor kot pogovor in ne kot predavanje. »Saj gre za čisto navaden govor,« pravi veteran Charles Osgood, »pa že tudi toliko govorov si imel.« Občinstvo je oseba, s katero se pogovarjaš. Včasih je morda dobro, če se sprostiš in nasmehneš. Bolj pogovoren pristop boš imel, bolj boš sproščen. Včasih gradivo seveda zahteva, da govoriš bolj formalno, resno in celo odločno.

Ne pozabi, da je občinstvo na tvoji strani! Celo če si opazno nervozen, te bo občinstvo večinoma razumelo. Zato glej v njem prijatelja, ki želi, da uspeš! Predstavljaj si, da so poslušalci gostje, ti pa gostitelj. Zato ne misli, da bi moralo občinstvo skrbeti za tvoje dobro počutje, temveč moraš ti kot gostitelj skrbeti za njihovo udobnost. Razmišljaj tako, da ti bo to pomagalo ublažiti nervozo.

Osredini se na sporočilo, ne nase. Zamisli si, da si glasnik, ki je samo prinesel brzojav. Prinašalca se skoraj ne opazi; brzojav je tisto, kar prejemnik potrebuje. Enako je, kadar občinstvu pripoveduješ sporočilo. Središče zanimanja je predvsem vest in ne ti. Bolj ko boš zavzet za svoje sporočilo, manj boš skrbel zase.

Pred govorom ne smeš preveč jesti. Poklicni govornik se spominja, kako je bilo, ko se je pred dveurnim govorom krepko najedel. »Kri, ki bi morala biti v glavi, se je v želodcu borila z zrezkom in krompirjem.« Obilen obrok pred govorom je lahko tvoj najhujši sovražnik. Pazi tudi, kaj piješ. Kofein te lahko naredi nervoznega. Alkohol pa te bo uspaval.

Morda te pred začetkom govora pred občinstvom vedno popade živčnost. Toda, ko si nabereš izkušenj, bo ta začetna nervoza res samo — začetna nervoza, ki pa kmalu splahni.

3. Priprava!

»Govor je kot potovanje, zato mora biti začrtan,« je dejal Dale Carnegie. »Če človek nikamor ne krene, bo običajno ostal tam, kjer je.« Če hočeš uspeti, se moraš dobro pripraviti. Namazan jezik za občinstvo še ne bo dovolj. Kako bi se torej lahko pripravil?

Raziskuj in izbiraj. Nikoli ne raziskuj površno. »Edino, če boš vedel o čem govoriš, se boš pred občinstvom dobro počutil,« je rekel John Wolfe, izvedenec za komuniciranje. Natančno se seznani s svojo temo. Zberi dosti več podatkov, kot jih lahko posreduješ. Nato pa jih daj v ,rešeto‘; loči »pleve« od »zrnja« oziroma uporabne informacije od neuporabnih. Tudi če »plev« ne boš uporabil, ti lahko dodatno utrdijo vero v tiste podatke, ki jih boš uporabil.

Razmišljaj. O gradivu moraš razmišljati, in sicer ob vsaki priložnosti, v vsakem prostem trenutku. »Razmišljaj o njem sedem dni in sanjaj o njem sedem noči,« pravi Dale Carnegie. Apostol Pavel je svetoval Timoteju: »Pazi nase in na poučevanje.« Toda še predtem ga je Pavel spodbudil: »Za te stvari se trudi, ves bodi v tem!« Da, dober govornik najprej vse dobro preudari. (1. Timoteju 4:15, 16)

Dokazana pomembnost in nujnost tvojega sporočila bosta premagala nervozo. Tudi Jeremija je o sporočilu, ker je vedel za kaj gre, lahko dejal: »Tedaj je v moji notranjosti kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim se, da ga prenesem; ne morem več.« (Jeremija 20:9) Tako je dejal mož, ki je najprej rekel: ,Ne znam govoriti.‘

Upoštevaj občinstvo. Obleci najboljšo obleko. Tudi gradivo mora biti prilagojeno poslušalcem. Zato upoštevaj njihovo razmišljanje: Kaj verujejo? Kaj že vedo o gradivu, ki jim ga boš predstavil? Kako se bo gradivo približalo njihovemu vsakodnevnemu življenju? Če boš poslušalcem predstavil tako pripravljeno gradivo, te bodo bolj napeto poslušali, zdelo se jim bo, da je pripravljeno prav za njih.

Čim bolj se potrudi

Današnji svet koristi vse mogoče možnosti za hitro komuniciranje. Vendar pa je »v večini situacij,« kot opaža knjiga Get to the Point, »najuspešnejša posredovalna metoda — človek človeku.« Predlogi, ki smo jih zapisali, bi ti morali pomagati, da boš mnenje znal mojstrsko posredovati. In namesto, da te je po nepotrebnem strah, se potrudi, da boš lahko govoril pred občinstvom!

[Okvir na strani 22]

Vaje za pomirjanje nervoze

Kadar si jih lahko privoščiš, si, preden stopiš pred občinstvo, s temi vajami zmanjšaj živčnost.

● Krči in steguj prste, stresaj roki v zapestju in tudi celi. Dvigni ramena, potem pa jih sprosti. To večkrat ponovi.

● Skloni glavo in nato kroži z njo v levo in desno.

● S čeljustjo migaj na desno in levo. Široko odpri usta.

● Tiho brundaj, v vseh tonih, od nizkih do visokih.

● Večkrat počasi in globoko vdihni.

[Okvir na strani 23]

Oplemenititi govor

Upoštevaj število poslušalcev. Če je poslušalcev veliko, moraš bolj paziti na jakost glasu. Geste morajo biti bolj vidne in glas bolj odločen.

Govori živo. Predstavljaj si, da nekdo igra na instrumentu samo po eni noti! Tvoj instrument je glas. Če boš govoril »po eni noti« — oziroma monotono — boš poslušalce utrudil.

Pazi na držo. Mlahavost kaže, da te vse skupaj malo skrbi. Togost odkriva zaskrbljenost. Prizadevaj si biti uravnovešen — sproščen, a pozoren in ne ravnodušen ali prenapet.

Geste. Te ne rabiš samo za poudarjanje. Z gestami se sprošča mišice in izboljša dihanje, umirja glas in živce.

Obleka naj bo umirjena. Poslušalcem posreduješ sporočilo ti, ne tvoja obleka. Mnenje občinstva o tvojem izgledu je enako važno kot tvoje, če ne še važnejše.

Vizualni stik. Kadar pri igri vržeš žogo, gledaš, ali jo je kdo ujel. Vsaka misel v tvojem govoru je »met« poslušalcem. Ali so jo »ujeli«, ti bo pokazala njihova reakcija — kimanje, nasmeh ali pozornost. Zato jih moraš gledati, da boš vedel, ali so »ujeli« tvoje misli.