Arabski velblod, splošno prevozno sredstvo v Afriki

Od dopisnika Prebudite se! iz Čada

KO NEKDO prvič vidi velbloda, kako na dolgih nogah lahkotno teka naokoli z v zrak privzdignjenim nosom in sem ter tja zibajočo grbo, je prav gotovo začuden. Nekateri celo pomislijo, da je velblod narejen iz delov, ki so bili pri ustvarjanju odveč.

Čemu čudna grba, dolg vrat, tanke noge, velika okrogla stopala in seveda dolge zavite trepalnice? Toda kljub temu, da morda izgleda neroden, je arabski velblod že stoletja zelo cenjen.

Koristen nekoč . . .

Izgleda, da so bili dromedarji ali (enogrbi) arabski velblodi že začasa Abrahama zelo razširjeni. Sam Abraham jih je med svojim bivanjem v Egiptu dobil precejšnje število. (1. Mojzesova 12:16) Možno je celo, da je svoje znamenito potovanje iz Ura na Kaldejskem v deželo Kanaan prepotoval na velblodu.

Velblode ali kamele je imel tudi Job. Imel je čredo s tri tisoč velblodi, kar je močno prispevalo k temu, da je veljal za enega najbogatejših mož na tamkajšnjem koncu sveta. (Job 1:3) Torej velblode cenijo že najmanj štiri tisoč let v Egiptu in tudi drugod.

Do drugega stoletja so velblode uporabljali že v ostalih delih Severne Afrike. To je njihovim lastnikom pomagalo razviti nomadski način življenja v saharski puščavi, brez njih bi namreč to bilo nemogoče.

Sčasoma so si nomadi utrli poti skozi puščavo in začeli trgovati s sužnji. Sužnje so iz saharskih področij Afrike vodili na delo v samotne puščavske oaze, od koder ne bi nikoli mogli pobegniti peš.

Dolge karavane velblodov so skozi puščavo tovorile sol v kraje, kjer je bilo po njej veliko povpraševanje. Čeprav trgovine s sužnji ni več in se je vloga velblodov v trgovini s soljo močno zmanjšala, pa arabski velblod še zdaleč ni neuporaben.

. . . in danes

V sahelskosaharskem področju Afrike so karavane velblodov še vedno nekaj običajnega. Način transporta se od Abrahamovega časa ni spremenil. Nomadska plemena so v veliki meri odvisna od svojih velblodov, saj jih, kot v prejšnjih stoletjih, tudi danes nujno potrebujejo za tamkajšnji način življenja.

Ena izmed najosnovnejših stvari v življenju nomadov je prevoz. ,Prevažati‘ morajo sebe, vodo, hrano in vse ostale potrebščine za vsakdanje življenje. Velblode tudi molzejo, dlako skrbno shranijo za obleke, odeje in šotore, kožo uporabijo za usnje, meso pa za prehrano.

Karavane prepotujejo približno 40 kilometrov na dan. V skrajni sili lahko nekateri velblodi zmorejo celo 160 kilometrov v enem dnevu. To je pomembno zlasti takrat, ko so vodni viri med seboj precej oddaljeni.

Uporabni pa niso le za dolge puščavske razdalje. Na trgih v Sahelu so velblodi in njihovo rikanje, ječanje in grgotanje še vedno nekaj običajnega. Uporabljajo jih za transport ljudi in trgovskega blaga s podeželja do trgov. Pogosto nosijo 200 ali več kilogramski tovor.

Gojenje goveda je vedno težje zaradi širjenja puščave, zato se namesto tega v prehrambene namene pospešuje reja velblodov. Tako se je leta 1990 v N’Djameni, glavnem mestu Čada, na jedilniku znašlo 1300 velblodov, upoštevati pa moramo še neznano število na podeželju. Veliko neizkušenih zahodnjakov je presenečenih, ko ugotovijo, da je poceni »govedina«, ki se prodaja na tržnici, v resnici velblodovo meso.

V omenjenem mestu ni nič nenavadnega srečati eno ali več teh živali, ki z velblodarjem križarijo po ulicah in nosijo velike vreče žita. Ta morda raznaša blago po hišah, ali pa le išče morebitne kupce.

V nekaterih vaseh v sušnejših področjih uporabljajo velblode za vlečenje vode iz zelo globokih vodnjakov. Na zelo dolgo vrv pritrdijo veliko vedro ali meh iz živalske kože in to spustijo v vodnjak. Drugi konec vrvi potegnejo čez škripec kakšen meter nad vodnjakovo odprtino in privežejo na velbloda. Deček, ki ga jezdi, mu govori, kdaj naj začne vleči in vedro z dragoceno tekočino se dvigne iz vodnjaka.

Odvečni deli?

Kratko proučevanje velbloda odkriva, da so njegovi nenavadni deli očitno načrtovani tako, da mu omogočajo življenje v vročem in suhem podnebju. Ne gre za zmoto narave. V tem delu sveta s težavnimi podnebnimi razmerami mu takšna telesna zgradba daje posebno prednost.

Čemu tako dolg vrat? Podobno kot žirafa lahko tudi velblod zaradi dolgega vratu najde hrano na drevju, pogosto na bodičastih akacijah, ki rastejo v Sahelu. Večji del leta tukaj ne dežuje, zato na tleh večkrat ni veliko rastlinstva. Drevesa zaradi dolgih korenin preživijo in so hrana velblodom.

Čemu dolge noge in čudna stopala? Kot mu njegova velikost koristi pri prehranjevanju, tako mu dolge noge omogočajo hitrejše premikanje. Od daleč se zdi, da se lagodno sprehaja, toda, če bi hotel iti v korak z njim, bi kaj hitro videl, da je vsak njegov korak zelo dolg.

Velika okroglasta stopala so precej mehka in se razširijo ko stopi na tla, kar mu omogoča udobno hojo po pesku. Majhna in trda kopita konja ali krave bi se pogreznila v pesek, velblod pa hodi po površini. Spodnji del stopala ima od rojstva pokrit z debelo žuljevino, ta ga varuje pred vročino puščavskega peska.

Vendar pa velblodi težko hodijo po blatu, zato jih v deževni dobi v južnem Sahelu ni videti. Da jim ne bi kje spodrsnilo in bi si zlomili nogo ali se kako drugače poškodovali, jih njihovi gospodarji odpeljejo v puščavo.

In znamenita grba? Nekateri pravijo, da je v njej shranjena voda, toda grba vsebuje največ maščobe in je v resnici namenjena skladiščenju hrane. Podhranjenemu velblodu se grba pogosto zmanjša, včasih pa celo povesi in omahne na stran. Po nekaj tednih dobre prehrane, se grba vrne v prejšnje stanje.

Ob tem naj omenimo, da lahko dvogrbega velbloda, ki živi v hladnejših puščavah centralne Azije, brez težav križamo z enogrbim. To dokazuje, da sta ta dva predstavnika le različici iste vrste. (1. Mojzesova 1:24; glej tudi Awake!, 8. decembra 1988, 25. stran.)

In čemu dolge, zavite trepalnice? Že dolgo prej, preden so se spomnili na dolge umetne trepalnice, je velblod imel čisto prave — pa ne samo zaradi lepote. Oči mu ščitijo pred peskom, ki ga nosi veter, to mu omogoča, da nadaljuje pot, medtem ko bi bile druge živali oslepljene in bi se morale ustaviti. Dolge režaste nosnice dopolnjujejo oči, s tem ko pri vdihu preprečijo vstop peska, pri izdihu pa posrkajo vlago, kar zmanjšuje izgubo vode.

Prav zaradi teh in podobnih lastnosti slovi po tem, da lahko več dni zdrži brez vode. Brez težav preživi izgubo vode do tretjine svoje teže. Toda, ko pride do vode, ne bodite presenečeni, saj je znano, da v desetih minutah popije 135 litrov vode, da nadomesti izgubljeno tekočino. Torej si je Rebeka zastavila kar precejšnjo nalogo, ko se je ponudila, da bo napojila deset velblodov. (1. Mojzesova 24:10, 19)

Tistim, ki o velblodih ne vedo veliko, se morda zdijo nenavadni, kljub temu pa velblod ni naključje ali poznejši domislek ustvarjanja. Še zdaleč ni čuden skupek delov, ki so ostali pri ustvarjanju drugih živali. Morda res ni tako eleganten kot konj ali živobarven kot pav, toda prebivalci severne Afrike imajo arabskega velbloda za Božji blagoslov in dokaz Stvarnikove inteligentnosti. (Razodetje 4:11)

[Slika na strani 23]

Z dolgim vratom, grbo na hrbtu, oblazinjenimi stopali in dolgimi trepalnicami je velblod zelo prikladen za življenje v puščavi