Biblisko gledišče

Kaj je treba storiti, če duhovni predstojnik greši

NAPAKE verskih voditeljev danes bolj kot kdaj prej pritegujejo pozornost javnosti. Protestanti so v zadregi zaradi spotikljivega vedenja televizijskih pridigarjev. Ko so nekega TV evangelista nedavno že drugič v treh letih zalotili s prostitutko, je svojim privržencem sporočil, češ da mu je Bog rekel, da je njegovo vedenje samo njegova stvar.

Ko piše o 25-letni raziskavi, revija Time pravi: »Bivši benediktinec . . . ocenjuje, da polovica od 53.000 katoliških duhovnikov v Združenih državah Amerike ne drži svoje zaobljube celibata.« Tudi poročilo iz leta 1990 o številu kanadskih duhovnikov, obsojenih zaradi spolne zlorabe otrok, pravi: »Cerkveni voditelji se za pritožbe o spolnem zlorabljanju niso zmenili, zavračali so jih ali pa so reagirali neučinkovito, celo če je šlo za pritožbe žrtev, župljanov, policije, socialnih delavcev in drugih duhovnikov.«

»Vse do nedavnega«, piše Time, »so takšne duhovnike preprosto premeščali iz župnije v župnijo.« Zdaj pa, ko so zahtevki zlorabljenih žrtev duhovnikov v ZDA dosegli znesek 300 milijonov dolarjev, duhovnikom, preden se vrnejo k opravljanju verske dolžnosti, predpišejo psihiatrično zdravljenje.

Kaj bi bilo treba storiti, če duhovni predstojnik greši? Kaj svetuje Biblija v primeru takšnega obžalovanja vrednega vedenja? Preiščimo dva ključna biblijska stavka (Titu 1:7 in 1. Timoteju 3:2).

Biti mora »neoporečen«

Biblija pravi: »Predstojnik [škof, AC] mora biti kot božji oskrbnik neoporečen.« (Tit 1:7) Pavel je to navodilo dal Titu, ko ga je določil, da imenuje starešine v kretski skupščini. Kaj pa je apostol mislil s tem?

Izraz »neoporečen« je prevod grške besede anénkletos. Ko pojasnjuje to besedo, The New International Dictionary of New Testament Theology ugotavlja: »Anenklētos se nanaša na vložitev obtožbe pri sodišču in označuje brezgrajnost, zoper katero ni mogoča nobena obtožba.« Torej mora biti sloves moškega, preden je imenovan za starešina, neomadeževan; ne sme biti česa obtožen ali obdolžen. In le če ostane neoporečen, lahko kot starešina še naprej opravlja to službo. (Primerjaj 1. Timoteju 3:10.)

Starešina ne prevzema le vodstva v skupščini, ampak skupščini tudi služi. Za svoje skrbništvo mora odgovarjati. On je Božji oskrbnik; pase Božje ovčice. Zato je odgovoren predvsem Lastniku črede, Jehovu, in šele zatem ljudem, ki mu jih je Bog poveril v nadzorovanje. (1. Petrovo 5:2, 3)

Biti mora »brez graje«

Biblija pravi: »Zato mora biti predstojnik [škof, AC] brez graje.« (1. Tim. 3:2) Grška beseda anepílemptos se prevaja z »brez graje« in dobesedno pomeni »ne biti prijet«. Z drugimi besedami, nadzornik si ne sme privoščiti ničesar, za kar bi ga lahko kdorkoli »prijel« in izkoristil proti njemu. Ko Theological Dictionary of the New Testament razširja pomen te grške besede, pravi, da nadzornika »zaradi njegovega moralnega vedenja nihče [tudi nekristjan] ne more napadati«.

Bog je nadzornikom svojega ljudstva in učiteljem njegove Besede postavil visoka merila. Jakob je zase in za druge starešine rekel: »[Mi] bomo strožje sojeni.« Jezus pa je to takole povedal: »Komur je bilo veliko zaupano, se bo od njega toliko več terjalo.« (Jakob 3:1; Luka 12:48)

Če torej krščanski nadzornik očitno greši, pa se skesa, lahko ostane skupščinski član, ne more pa biti več nadzornik. Nič več ni brez graje. Lahko minejo leta, preden si bo spet pridobil ugled, tako, da bo znova neoporečen. Njegov primer utegne biti podoben primeru Ezekijevega služabnika Sobna. Zaradi njegovega slabega vedenja ga je Jehova pograjal: »Pahnem te iz tvoje službe in podrem s tvojega mesta.« Kasneje pa si je Sobna očitno spet pridobil dober glas, saj beremo, da je znova služil kot kraljev tajnik. (Izaija 22:15⁠-22; 36:3)

Če se predstojnik ne kesa

Mnoge krščanske vere so tolerirale predstojnike, ki so grešili. Leta 1459 je kardinal Rodrigo Borja kot papeški podkancler zasedel najvišji upravni položaj v katoliški kuriji. Ker je bil razvpit nemoralnež, ga je papež Pij II. pograjal. Čeprav je Borja imel štiri nezakonske otroke, ga je leta 1492 kolegij kardinalov izvolil za papeža. Kot papež Aleksander VI. je živel enako škandalozno. Strpnost do neskesanih, razuzdanih predstojnikov skozi vso zgodovino navideznega krščanstva je nedvomno prispevala k pokvarjenosti, kakršno v njem vidimo danes. Kaj je torej treba ukreniti, če se duhovni predstojnik ne kesa?

Krščanskega predstojnika, ki se resno pregreši in se tega ne kesa, se mora izključiti iz skupščine. Apostol Pavel je pisal: »Ne družite se s takim, ki se ima za brata, pa je nečistnik ali lakomnik ali malikovalec ali obrekljivec ali pijanec ali ropar. S takim niti ne jejte skupaj! . . . ,Izločite hudobneža iz svoje srede!‘ « (1. Korinčanom 5:11⁠-13)

Takšno strogo ukrepanje ščiti dober glas skupščine in jo loči od tistih, ki »trdijo, da Boga poznajo, a ga v dejanjih zanikajo«. Način, kako se kaka veroizpoved spopada s problemom grešnih predstojnikov, ti bo pomagal razpoznati, ali je zares krščanska. (Titu 1:16; Matej 7:15, 16)

[Slika na strani 22]

Papež Aleksander VI.

[Vir slike]

Alinari/Art Resource, N.Y.