Bajaništvo, znanost ali okultizem?

»KAKO presenetljivo!« je vzkliknil živinorejec s srednjega zahoda Združenih držav Amerike. V rokah se mu je namreč silno tresla in upogibala tanka viličasta breskova veja. Močna sila jo je upogibala navzdol, čeprav jo je tako čvrsto držal, da so se mu nohti kar zasadili v lubje. »V roki so mi ostali celo koščki lubja,« je prestrašen in osupel povedal. Še bolj presenečen pa je bil kasneje, ko je po kopanju točno na mestu, na katerega je pokazala veja, našel vodo. Kaj se je zgodilo?

Kmet je, kot temu običajno rečemo, z bajanico iskal vodo. Bajaničar ima ponavadi v rokah viličasto vejo in stopa naokrog, osredotočen na iskanje vode. Nenadoma pa se lahko njegova bajanica prične čudno obnašati. Včasih takšno šibo sunkovito vleče k zemlji, drugič hoče kar poleteti, pri tem bajaničarja celo udari po obrazu ali prsih, medtem ko se včasih komajda zgane. V vsakem takem primeru bajaničar čuti, da je spodaj voda. Bajaništvo prakticirajo po vsem svetu. Menijo, da se samo v ZDA s tem ukvarja kakšnih 25.000 bajaničarjev.

Ali je to znanost

Ali bajaništvo deluje na kakšni znanstveni podlagi? To vprašanje je bilo dolgo sporno. Pred več kot 70 leti so v reviji Stražni stolp takole razmišljali: »Ne bi želeli omalovaževati nobenega naravnega zakona, vendar je najbrž izredno nenavadno, da bi imel majhen vodni tok kakšnih pet ali šest metrov pod zemeljsko površino toliko magnetne privlačnosti, da bi upognil vrbovo vejo, medtem ko rečna struga, polna vode, na isto vejo sploh ne bi vplivala. . . . Zato mora biti za vsem tem kaj drugega kot delovanje naravnih zakonov.«

Mnogi bajaničarji pa vseeno trdijo, da je bajaništvo znanost. Ameriško bajaniško združenje se ima za »nepridobitniško, izobraževalno in znanstveno«. V preteklih letih je nemalo znanstvenikov bajaništvo pojasnjevalo s sklicevanjem na nove znanstvene veje. V 18. stoletju so pojasnjevali, da ta pojav povzroča »izžarevanje« atomskih delcev, v 19. stoletju pa, da ga povzroča elektrika. V našem stoletju pa so ga pripisovali vsemu, od radioaktivnosti in elektromagnetizma, do človekove psihologije.

Ne tako davno, 1979. leta, je ugledna revija New Scientist objavila domnevno verodostojno teorijo o bajaništvu. Strokovnjak za energetiko in geolog sta razglabljala o tem, da je morebiti sámo človeško telo izredno občutljivo za komaj zaznavne spremembe električnega, magnetnega ali elektromagnetnega polja, ki jih povzroči podzemna voda ali ruda.a

Vendar te teorije med znanstveniki niso uspele pridobiti kakšnega znatnega priznanja. Dejansko v Ameriški enciklopediji znastvenika E. Z. Vogt in L. K. Barrett s harvardske univerze bajaništvo takole odklanjata: »Poizkusi na licu mesta in tudi laboratorijski niso odpravili suma v bajanje; pojava ni moč opredeliti s priznanimi znanstvenimi metodami.« Novembra 1990 so v Kasslu, v Nemčiji, bajaničarji opravili 720 poizkusov. S testnimi pogoji so bili sicer zadovoljni in so bili prepričani, da jim bo uspelo, vendar jim ni; podzemne vode in kovine, ki so jih odkrili, so odkrili povsem naključno. Mesečna revija Naturwissenschaftliche Rundschau je zaključila, da je po znanstveni presoji bajaništvo »zanesljivo toliko, kot metanje kovanca«. Ostali takšni poizkusi so se končali s podobnimi rezultati.

Bajaničarji takšne neuspehe razlagajo dokaj nenavadno. Kakšni se na primer pritožujejo, da zaradi testiranja podvomijo v svoje zmožnosti ali pa bajajo z nepravilnimi oziroma ne dovolj resnimi nagibi. Zatrjujejo, da vse to povzroča, da začasno izgubijo to sposobnost. Številni bajaničarji so dejansko ugotovili, da po določenem času uspešnega bajanja nenadoma tega ne zmorejo več oziroma da se motijo. Zato nekateri sklepajo, da ima sila za bajaništvom sprevržen smisel za humor.

Ali vam to zveni znanstveno? Konec koncev naravne sile (tiste, ki so merljive z znanosti znanimi metodami) vendar nimajo smisla za humor — sprevržen ali ne; niti niso muhaste. So konstantne. Ne spreminjajo se glede na preizkuševalčevo oziroma merilčevo razpoloženje, razmišljanje ali nagibe. Bajaništvo je torej za večino znanstvenikov praznovernost — in nič več kot to. Pravzaprav se celo znani bajaničarji strinjajo, da bajaništva ne moremo razložiti z nobeno znanosti poznano silo.

Ali gre za prevaro

Ali pa znanstvena nerazložljivost pomeni, da so vsi znani primeri uspešnega bajaništva bodisi presenetljiva naključja bodisi popolne prevare? Kako pa je s kmetovo izkušnjo, omenjeno v uvodu — je bila le srečno naključje, osamljen primer?

Pravzaprav je bajaniško področje priskrbelo neštete dobro potrjene zgodbe. Tako je na primer ženska iz Vermonta poklicala bajaničarja, ko je njena hiša ostala brez vode. Očitno je puščala dolga vodovodna cev, speljana v hišo iz oddaljenega izvira. Ženska ni vedela, kje leži cev — zakopali so jo namreč pred 30 leti in pozabili nanjo — kaj šele, da bi vedela, kje je poškodovana. Bajaničar je o tem v mislih povprašal svojo šibo in zatresla se je nad določenim mestom. Cev je bila poškodovana petnajst centimetrov proč.

Najbrž pa je najbolj znana zgodba o slavnem ameriškem bajaničarju Henryju Grossu. Geologi so bili prepričani, da na Bermudih ni možno najti sladke vode. V reviji The Saturday Evening Post je pisalo naslednje: »V Robertsovi [romanopisec Kenneth Roberts] hiši v Kennebunkportu, v Mainu, je Gross razgrnil zemljevid Bermudov, ,šel‘ čezenj z bajanico in označil tri mesta, kjer bi morali najti sladko vodo. . . . Da bi ta nahajališča preverila sta Gross in Roberts odletela na Bermude, dobila od tamkajšnje vlade vrtalno opremo in se lotila dela. Nekaj mesecev kasneje, aprila 1950, je iz vseh treh vrtin brizgnila voda, tako kot je napovedal Gross.

Bajaničarji trdijo, da so našli na tisoče vodnih virov. Spremljajoči poročevalci so videli tako silno tresenje bajanic, da so bajaničarjem ožulile roke; bajaničarji pa so tudi napovedovali, v kakšni globini se nahaja voda. Videli so izkopane vodnjake in uresničene napovedi. Čeravno znanost ne more razložiti tega pojava, pa ta očitno deluje — vsaj včasih in pri nekaterih ljudeh. Zakaj?

Zgodovina razkriva

O tem nam zgodovina bajaništva kar precej razkrije. Z njim se najbrž že tisočletja precej ukvarjajo. Pisalo se je leto 1556, ko je fizik Georgius Agricola napisal revolucionarno delo o rudarstvu De Re Metallica, kjer je bajaništvo prvič natančno opisano. Nemški rudarji so namreč z bajaništvom iskali rudne žile kovin. Vendar so se že takrat prerekali, ali je bajaništvo naraven ali okulten pojav. Agricola je omenil, da nekateri bajaništvu nasprotujejo, ker se »bajanice ne bodo tresle vsakemu, ampak samo tistim, ki se zaklinjajo in so pretkani«. In kot se je bajaništvo širilo križem po Evropi, so se skupaj z njim širila tudi prerekanja. Martin Luter ga je obsojal in kasneje so se mu pridružili tudi ostali cerkveni voditelji. Da bi duhovnike pomirili, so dali nekateri bajaničarji svoje palice krstiti, ko so bajali pa so moledovali troedinega boga.

Mnogi bajaničarji pa se niso omejili samo na iskanje vode in rudninskih nahajališč, odkrivali so še drugačno uporabnost bajanice. V Franciji je v 17. stoletju Jacques Aymar pričel z bajaništvom iskati celo zločince! Pravijo, da se je nekega dne, ko je iskal vodo, njegova bajanica silovito tresla pri grobu neke umorjene ženske. Šiba se je nato upognila proti ženinemu možu, ki je naglo zbežal. Aymar — in še veliko posnemovalcev — je z bajanico razkrinkavalo zločince prav po vsej Evropi. Katoliški prenapeteži so Aymarja z njegovo bajanico celo najeli, da jim je pomagal loviti protestante, ki so jih potem morili.

Povezanost z okultizmom

Ne preseneča, da so celo v Aymarjevih dneh živeli »strokovnjaki«, ki so menili, da takšna mojstrstva lahko znanstveno pojasnijo. Domnevali so, da je Aymarjeva bajanica odkrivala skrivnostna »izžarevanja«, lastna le morilcem; imenovali so jih »morilska snov«. Vendar pa je imela Aymarjeva spretnost očitno kaj malo skupnega z znanostjo. Sila za Aymarjevim početjem je bila inteligentna, zato je lahko spoznala zločince, razlikovala protestante od katolikov in našla tudi vodo ter rudnine.

Enako je inteligentna sila tista, ki z bajanjem po zemljevidu, s šibo lahko ,pokaže‘ vodne vire v oddaljenih krajih kar na zemljevidu. Nekateri bajaničarji so z nihalom nad zemljevidom našli izgubljene denarnice, potne liste, nakit in celo ljudi. Nekateri iščejo z bajaniškimi instrumenti, ki na vprašanja odgovarjajo pritrdilno ali nikalno. V 1960-tih so vojaki ameriške pehotne mornarice v Vietnamu z bajanicami odkrivali rove, minska polja in tempirane bombe. Dandanes pa je bajanica vse bolj priljubljena pri paranormalnih pojavih. Z njo napovedujejo prihodnost, kličejo ,duhove‘ in raziskujejo ,prejšnja življenja‘.

Pisec Ben G. Hester je bil sprva prepričan, da je bajaništvo pač »še nerazumljiv fizikalen pojav«. Po osmih letih raziskovanja pa je napisal knjigo Dowsing—an Exposé of Hidden Occult Forces. V njej bajanico enači s pripravami, kot so spiritistične mizice. Izvedel je tudi, da nekateri bajaničarji pravijo, da lahko zdravijo ljudi — ali povzročajo bolezni — z bajanico! Bajaničar Robert H. Leftwich je v svoji knjigi Dowsing—The Ancient Art of Rhabdomancy prav tako zapisal: »Tovrstna energija verjetno pripada silam, ki . . . so tesno povezane s čarovništvom. Zato je lahko neprevidno eksperimentiranje nevarno.«

Zaradi prej omenjenih stvari pravi kristjani o bajaništvu nimajo dobrega mnenja. Naj bo torej resničnost ali prevara, bajaništvo v zgoraj navedenih primerih očitno ni znanost; vse kaže, da je okultizem. Tudi znanstvenika Evon Z. Vogt in Ray Hyman sta v delu Water Witching U.S.A. takole zaključila: »Zato sklepamo, da je bajaništvo izrazit primer magije, vedeževanja.«

Ali kristjan sme bajati

Če je bajaništvo zares vedeževanje, pravi kristjan zagotovo ne bo hotel imeti opraviti s tem. V Bibliji, v Peti Mojzesovi knjigi 18:10, namreč beremo, da je bilo Božjemu ljudstvu zapovedano: »Naj se ne najde pri tebi nihče, . . . ki bi vedeževal, ugibal iz znamenj, vražaril ali čaral.« Ker pa se Izraelci za to zapoved niso menili, je prerok Ozej z obžalovanjem napisal: »Moje ljudstvo vprašuje za svet svoj kos lesa in njegova palica mu daje odgovor.« (Ozej 4:12)

Nekateri bi lahko ugovarjali: češ, da se ukvarjajo le z najpreprostejšo obliko bajaništva, z iskanjem vode. Toda ali iskanje vode z bajanico res nima nič skupnega z okultizmom? Zanimivo je, da učitelji bajaništva učence običajno poučijo, naj svoji bajalici neposredno povedo, kaj iščejo — kot bi bila razumno bitje. Neki učitelj je svojim učencem celo rekel, naj bajanico poimenujejo in jo kličejo kar po imenu! Bajaničarji ponavadi bajanice tudi vprašajo, kako globoko leži vodni vir. Šiba se prične tresti in bajaničar šteje število tresljajev. Seštevek ustreza globini vodnega vira v metrih! Ali to ne daje slutiti, da je na delu prikrita inteligenca?

In ne samo to — iskanje vode z bajaništvom je povezano še z nečim, česar se Jehovove priče že dolgo skrbno izogibajo — z izvenčutnim zaznavanjem. Revija The Watchtower je to povezavo omenjala že 1962. leta. Kmalu zatem je ameriško bajaniško združenje na to pisno odgovorilo: »Strinjamo se s teorijo, da je bajaništvo oblika izvenčutnega zaznavanja [ESP] in da ukvarjanje s kakršnimkoli ESP lahko vodi v ,odvisnost‘ ali stik s ,hudobnimi duhovnimi silami‘, seveda, če se ne upoštevajo ustrezni varnostni ukrepi. Vsekakor pa moramo ugovarjati vašemu dogmatičnemu nasvetu popolne vzdržnosti.«b

In kaj mislite vi? Ko celo najbolj vneti zagovorniki iskanja vode z bajanico priznavajo, da z bajaništvom tvegamo navezavo stikov s hudobnimi duhovnimi silami oziroma tudi odvisnost od njih — ali se ga kristjan ne bi moral nujno ogibati?

,Mar bajaništvo ne naredi mnogo dobrega?‘ bi kdo morda vprašal. ,Ali to ne dokazuje, da je sila za bajaništvom dobra?‘ Na žalost ni. Zapomnimo si, ,sam satan si nadeva krinko angela luči‘ (2. Korinčanom 11:14). Tudi v biblijskih časih so demoni včasih hoteli pridobiti naklonjenost in vpliv z objavljanjem resnic (Apostolska dela 16:16⁠-18).

Seveda ne moremo prav za vsak primer bajaništva (kakor tudi ESP) dogmatično trditi, da je znanstveno nerazložljiv in ga potemtakem povzročajo demoni. Nedvomno je v zvezi s človeškim razumom in naravnimi silami še veliko tega, kar je izven dosega znanosti. Res je tudi, da številne primere bajaništva in izvenčutnega zaznavanja (ESP) skušajo pojasnjevati kot navadno zastarelo sleparstvo. Vendar pa je oboje, zastarelo in sodobno bajaništvo tako zelo povezano z okultizmom, ESP in spiritizmom, da ga je očitno prenevarno odpraviti kot le neškodljiv trik.

Ne, ko gre za bajaništvo, je po vsem sodeč še vedno na mestu nasvet: »Nečistega se ne dotikajte.« (2. Korinčanom 6:17)

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 17]

Ali je to bajanica

Poleg viličaste veje se dandanes rabijo bajanice vseh mogočih oblik. Nekateri bajaničarji uporabljajo par kovinskih palic, ki se ob odkritju željene snovi prekrižata. Drugi držijo v rokah upognjeno šibo. Ostali spet uporabljajo kovinske obešalnike za oblačila. Nekateri pa ,delajo‘ brez orodja; preprosto čakajo na občutek slabosti ali na drhtenje rok. Na tržišču so tudi številne bajanice — izdelki visoke tehnologije — z ročaji in prostorom za namestitev vzorca iskane snovi. Seveda obstajajo tudi nesporni kovinski detektorji. Potrebujejo pa vir energije — kot so baterije in jih zato zlahka ločimo od bajanic.

[Navedba vira slike na strani 14]

Lesorez bajaničarja iz Georgius Agricolove De Re Metallice