Kaj nas uči vesolje

»Ne domišljam si, da razumem vesolje, saj je mnogo večje od mene.« (Thomas Carlyle, 1795⁠-1881)

DANES, po sto letih, si veliko lažje predstavljamo, koliko je vesolje v resnici večje od nas. Znanstveniki pa so, čeprav razumejo veliko več stvari kot nekdaj, tako je dejal neki astronom, še vedno podobni »botanikom 18. stoletja, ki so v džungli odkrivali vse tiste nove cvetlice«.

Vendar lahko kljub omejenemu znanju utemeljimo določene zaključke. Ti pa so povezani z zelo pomembnimi vprašanji: kako vesolje deluje in predvsem — kako je nastalo.

Red, ne kaos

Proučevanje vesolja in njegovih zakonitosti se imenuje kozmologija. Izraz tvorita dve grški besedi, kosmos in logos, ki nakazujeta, da se ,proučuje red in skladnost‘. To je povsem ustrezno ime, saj se astronomi povsod srečujejo prav z redom, bodisi ko raziskujejo gibanje nebesnih teles ali pa kozmično snov.

Vse v vesolju se giblje in to gibanje ni brezciljno niti nepredvidljivo. Planeti, zvezde in galaksije se v vesolju gibljejo po natančnih fizikalnih zakonih, po katerih znanstveniki lahko kak kozmični pojav zelo natančno napovejo. In neverjetno, štiri temeljne sile, ki nadzorujejo najmanjši atom, vodijo tudi najmogočnejše galaksije.

Red je očiten celo v sami snovi, iz katere je vesolje. »Snov . . . je organizirana na vseh stopnjah, od zelo majhnih pa do zelo velikih teles,« pojasnjuje The Cambridge Atlas of Astronomy. Snov nikakor ni razporejena na slepo, temveč premišljeno, pa naj bo to vezava elektronov s protoni in nevtroni v atomskih jedrih ali vzajemna privlačna sila, ki povezuje velikansko jato galaksij.

Zakaj vesolje razkriva takšen red in skladnost? Zakaj mu vladajo taki fantastični zakoni? In ker so ti zakoni morali obstajati že pred nastankom vesolja, sicer ga ne bi mogli nadzorovati, je logično vprašanje: od kod pravzaprav so?

Slavni znanstvenik Isaac Newton je sklepal takole: »Ta nadvse lep sistem sonca, planetov in kometov bi lahko načrtovalo in nadzorovalo le inteligentno in mogočno Bitje.«

Fizik Fred Hoyle je rekel: »Za nastanek vesolja je podobno kot za razrešitev Rubikove kocke potrebna inteligenca.« Razumevanje nastanka vesolja torej potrjuje, da mora obstajati nadnaravni Zakonodajalec.

Osnovno vprašanje: Kako je nastalo vesolje?

Teoretični fizik Hawking pojasnjuje: »Odgovor na osnovno vprašanje o nastanku vsega, kar danes vidimo, tudi življenja, je v prvotnem vesolju.« Kaj pa danes znanost meni o prvotnem vesolju?

V 1960-ih so znanstveniki odkrili šibko, oddaljeno sevanje, prihajajoče iz vseh predelov vesolja. Temu sevanju so rekli odmev praeksplozije, ki so jo astronomi poimenovali véliki pok. Po njihovem mnenju je bila eksplozija tako silna, da po več milijardah letih še vedno lahko zaznajo njen odmev.a

Toda če je vesolje nastalo pred 15 do 20–imi milijardami let z nenadno eksplozijo, kar sedaj misli večina fizikov (čeprav to drugi močno spodbijajo), se pojavi odločilno vprašanje: Odkod je prišla prvotna energija? Ali z drugimi besedami: Kaj je bilo pred vélikim pokom?

Temu vprašanju se številni astronomi raje izognejo. Nekdo med njimi je priznal: »Znanost je dokazala, da je svet rezultat sil, ki jih kot kaže nikoli ne bo zmožna znanstveno pojasniti. To pa je v nasprotju z znanstveno religijo, religijo vzroka in posledice, s prepričanjem namreč, da ima vsaka posledica vzrok. Po vsem tem ugotavljamo, da tudi največja posledica nasploh, rojstvo vesolja, zanika ta del verovanja.«

Neki oksfordski univerzitetni profesor je povedal še bolj naravnost: »Bralcu prepuščam, da pravzrok vesolja imenuje kar sam. Naša predstava o vesolju je namreč brez njega nepopolna.« Vendar pa Biblija odkrito razkrije »pravzrok«: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.« (1. Mojzesova 1:1)

Človekova neznatnost

Najpreprostejše in hkrati tudi najočitnejše, kar nas vesolje nauči je spoznanje, da smo neznatni; o tem ponosni srednjeveški človek sploh ni hotel slišati, čeprav je biblijski pesnik to že pred tisočletji ponižno priznal.

Nedavna odkritja še podkrepijo stvarno presojo kralja Davida: »Kadar gledam tvoje nebo, delo tvojih prstov, mesec in zvezde, ki si jih naredil: kaj je človek [umrljivi človek, NW], da se ga spominjaš, ali sin človekov, da skrbiš zanj?« (Psalm 8:4, 5, v NW 8:3, 4)

Astronomija nam je torej razkrila brezmejnost in veličastnost vesolja: neznansko velike zvezde, nepredstavljive razdalje, nedoumljiva tisočletja in tisočletja časa, »kozmične peči«, ki sproščajo milijonske temperature ter izbruhe energije, ki prekašajo eksplozijo milijarde atomskih bomb. Pa vendar je vse to prav lepo opisano v Jobovi knjigi: »Glej, to je majhen obris dejanja Njegovega; in kakor rahlo šepetanje, ki ga slišimo o Njem! A grmenje Njegove vsemogočnosti kdo more razumeti?« (Job 26:14, AC) In res, več ko o vesolju vemo, bolj omejeno se izkaže naše znanje, naš prostor v vesolju pa je še bolj neznaten. Stvarnega opazovalca vse to strezni.

Isaac Newton je priznal: »Počutim se kot otrok, ki se igra na morski obali ter se veseli, da je našel bolj zglajen prodnik ali še lepšo školjko, medtem ko pred njim leži neodkrit ogromen ocean resnice.«

Takšno spoznanje bi nas prav gotovo moralo spodbuditi k ponižnosti. Kot taki pa bomo lažje priznali, da obstaja Nekdo, ki je osnoval zakone, ki nadzorujejo vesolje, in da je veliko mogočnejši in modrejši od nas. Jobova knjiga nas takole spominja: »Pri Njem je modrost in moč, on ima svet in razsodnost.« (Job 12:13) In to je od vsega, kar nas vesolje uči, najpomembnejše.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 10]

Naprava za zaznavanje oddaljenega sevanja vélikega poka

[Vir slike]

Z dovoljenjem: Royal Greenwich Observatory in Inštitut za astrofiziko na Kanarskih otokih