Komunikacija med zdravnikom in pacientom — ključ do uspeha

V ZAČETKU 1980-ih let je postalo očitno, da je potrebno prevzeti pobudo, da bi izboljšali stike med Jehovovimi pričami in zdravstvenim osebjem. Zato je Vodilno telo Jehovovih prič odobrilo program razvoja delovnih odnosov z zdravniki in bolnišnicami.

Predstavniki Prič iz svetovnega središča v mestu New York so obiskali mnoge velike bolnišnice v tem mestu. Bolnišnično osebje je s cenjenjem sprejelo te obiske in tako so položili osnovo za premagovanje nesporazumov s sodelovanjem. Zatem so ti predstavniki organizirali seminarje v velikih mestih po vsej deželi. Značilnost teh seminarjev je bila, da so v sestanke v zdravstvenih centrih vključili krajevne Jehovove priče in jih tako usposobili za nadaljevanje programa. V Chichagu (Illinois, ZDA) so se srečali z urednikom revije Journal of the American Medical Association (Glasilo Ameriškega zdravniškega združenja). Ob koncu so ga povabili, naj napiše članek o tem, kako naj zdravniki ravnajo z Jehovovimi pričami.a

Sčasoma so usposabljanje in pisna navodila razširili, tako, da so lahko tudi Priče v drugih deželah pričele s podobnimi programi.b Na primer, po seminarju v Kanadi so ustanovili in šolali Odbore za stike z bolnišnicami (tam so jih kasneje preimenovali v Odbore za stike z zdravstvom). Vsakega od teh odborov sestavljajo krščanski starešine, ki so voljni in sposobni pogovoriti se z zdravniki, socialnimi delavci in bolnišničnim osebjem.

Člani odborov so se pogovarjali z ministri za zdravstvo v nekaterih pokrajinah, direktorji zdravstvenih in bolnišničnih združenj in z ostalimi, ki delajo na področju zdravstvene oskrbe. Ti sestanki so pripomogli k temu, da imajo zdravstveni uslužbenci več posluha za tisto, kar se zdi Jehovovim pričam pomembno. Tako je nastal dober temelj za nadaljnje pogovore.

Pripravljeni pomagati

Že dolgo se priznava, da je zadostna obveščenost v veliko pomoč, da bi se izognili možnim nesoglasjem med pravimi kristjani in zdravniki, ki zagovarjajo krvno terapijo. V zgodnjih šestdesetih letih so v svetovnem središču Jehovovih prič začeli sestavljati seznam zdravnikov, ki so bili pripravljeni sodelovati. To so bili zdravniki, ki so poznali medicinske alternative krvni transfuziji. Od tedaj je, če krajevni zdravnik ali bolnišnica ni hotela prevzeti nekega primera, odbor lahko ponudil imena drugih zdravnikov. Tako so pacienta lahko predali kakšni drugi zdravniški ekipi.

Druga možnost je, da lahko Odbori za stike z bolnišnicami poskrbijo za telefonski posvet med krajevnim kirurgom in njegovimi bolj izkušenimi kolegi. Takšen neposredni pogovor lahko usposobi zdravnike, da prilagodijo zdravljenje, brez nepotrebnih tveganj za pacienta. S tem, ko služijo kot vez med zdravnikom in pacientom, so se odbori izpopolnili v lajšanju skrbi pacientu in zdravniku, kadar se zdi transfuzija potrebna.

Dokaz učinkovitosti

Sonya je bila živahna trinajstletna deklica, ko so ji na začetku leta 1989 pod očesom odkrili rakast tumor. Kirurginja je Sonyi in staršem pojasnila, da je operacija nujna. Ker je tumor zelo hitro rasel, operacije ni bilo možno odložiti. Zatem bi bila verjetno potrebna kemoterapija in zdravnica je rekla staršem, da bi morali dovoliti transfuzijo krvi. Toda družina s tem ni soglašala zaradi verskega prepričanja. Kirurginja, ki je skrbela za Sonyo, je bila pripravljena odstraniti tumor, prepričana je bila, da lahko to stori tudi brez krvne transfuzije. Toda zaradi pravil bolnišnice ni bil noben anestezist pripravljen sodelovati z njo.

Jonathan je najstarejši sin Michaela in Valerie. Proti koncu 1989. leta, ko je imel 16 let, so zdravniki povedali staršem, da ima zelo veliko bulo na vranici. Zdravnike je bilo nekako strah operirati brez krvi, nato pa so se opogumili in izvedli operacijo tako, da so spoštovali versko stališče družine. Med okrevanjem so se pojavile resne komplikacije; Jonathanu je močno padel krvni pritisk in slabšala se mu je krvna slika. Med drugo operacijo je izgubil veliko krvi in vrednost hemoglobina mu je padla na 5,5, kar je le tretjina normalne količine. Internist je vkliknil: ”Stanje vašega sina je vse slabše. Pritisnjeni smo ob zid. Če ne bo dobil krvi, lahko umre!“ Kaj storiti?

Odbori za stike z bolnišnicami so v obeh primerih iz Kanade ponudili dragoceno pomoč. Eden je Sonyini družini zagotovil pomoč, če bo potrebno, da bi zanjo poskrbel kakšen drugi zdravstveni center v tujini. Toda, ali bi lahko stvar uredili tako, da bi vključili kirurginjo, ki je že poznala Sonyin primer? Ta kirurginja se je tako navezala na Sonyo, da je bila pripravljena vključiti se v kirurško ekipo, kjerkoli bi že izvedli operacijo. Premestitev pa ni bila potrebna, saj je članom Odbora uspelo pripraviti osebje krajevne bolnišnice k sodelovanju. Zdravnica je povedala, da so Sonyine prve besede po osem in polurni operaciji bile zaskrbljeno vprašanje, če so ji dali kri. Kako srečna je bila, ko je izvedela, da ne!

V Jonathanovem primeru so bili zdravniki po drugi operaciji, ko mu je hemoglobin padel na 5,5, prepričani, da je krvna transfuzija nujna, da bi mu rešili življenje. Bili so celo pripravljeni, da si priskrbijo sodni nalog in mu tako vsilijo kri. Toda Jonathanova trdna vera in odločenost, da ne sprejme krvi, sta jih zaustavili. Jonathan je povedal: ”Dr.——— sem prijel za ovratnik, ga pogledal v oči in rekel ’Nobene krvi ali krvnih produktov, PROSIM!‘ “ Odbor izkušenih bratov je poskrbel, da so Jonathana premestili v večjo bolnišnico. Ko je prispel, so bili člani Odbora že tam in so se že dogovarjali s tamkajšnjimi zdravniki. Naslednji dan se je Jonathanu hemoglobin stabiliziral. Njegova krvna slika se je poboljšala in 15 dni po prvi operaciji so ga odpustili domov.

Prav gotovo lahko, glede na to, da je vse več medicinskega osebja in socialnih delavcev pripravljenih sodelovati z Odbori Jehovovih prič za stike z bolnišnicami, računamo na uspeh.

[Podčrtne opombe]