Indija je postala najin dom

ELEGANTNO, kot se je le dalo, sva se s sestro Leono poskušali udobno usesti na tla. Svetleča bananina lista, ki sta ležala na tleh pred nama, sta bila obložena s kuhanim rižem, paleto indijskih začimb, z vloženim, močno začinjenim sadjem in s slaščicami. V Indiji nisva bili niti teden dni, pa sva že bili povabljeni na poročno slavje.

Opazovali sva domačine in jedli z desnico, s prsti, kakor oni. Bil je vroč, soparen dan. Ko sva tako sedeli pod sprejemnim baldahinom in jedli začinjene vroče omake, nama je pot kar lil z obraza. Mleti čili je povzročil, da nama je teklo iz nosu. Gotovo sva bili zanimivi! Toda ta dogodek, ki je bil del spoznavanja z Indijo pred 38 leti, se je nama neizbrisno vtisnil v spomin.

Postopoma sva se dobro seznanili z Indijo in njenimi prebivalci, obenem pa se trudili, da bi ta dežela postala najina domovina. Zakaj? Ne zaradi pustolovščin, temveč sva imeli poseben namen. Vendar, dovolite, da vam najprej razloživa, kako sva prišli v Indijo in kaj je pomagalo, da sva se prilagodili.

Mladost v Kanadi

Rodili sva se v majhni poljedelski občini v Humboldtu, Saskatchewan v Kanadi. Ko je leta 1930 prišlo do gospodarskega mrtvila, je oče rekel, naj pustiva šolo in greva delat, da bi pomagali prebroditi težave. Jokali sva, kajti želeli sva na gimnazijo, toda ekonomske potrebe so bile prve.

Med drugo svetovno vojno se je sestra Leona pridružila Kanadskim zračnim silam, medtem ko sem jaz ostala doma in delala. Redno sem hodila v katoliško cerkev in pela v cerkvenem zboru. Nekoč so mi predstavniki Binkoštne cerkve dali Biblijo, in od tedaj sem jo nosila na vaje cerkvenega zbora. Brala sem takrat, ko nismo peli. Povedali so duhovniku in tako me je obiskal na domu. Rekel je, da slabo vplivam in naj ne prihajam več na vaje. V resnici, je rekel, bi me morali izobčiti. Po tem dogodku nisem več šla v cerkev.

Medtem so nas doma obiskale Jehovove priče in nam pustile publikacije na osnovi Biblije. Pričela sem proučevati s Pričami. Ko je Leona prišla na dopust, sem ji povedala, kaj sem se naučila. Pridružila se mi je pri študiju in kar je zvedela, ji je bilo všeč. Ko se je vrnila v Ottawo, je tam proučevala s Pričami, leta 1945 pa so jo odpustili iz vojske. Bili sva med 2 602 krščenimi na kongresu Jehovovih prič pod motom ”Srečni narodi“, ki je bil leta 1946 v Clevelandu, Ohio.

Določili sva si življenjsko pot

Leta 1949 sva se z Leono preselili v Calgary, Alberta. Spoznali sva mnogo polnočasnih služabnikov, imenovanih pionirji, ki so naju spodbujali, naj stopiva v pionirsko službo. Sprva sva omahovali. Mislili sva, da morava najprej prihraniti nekaj denarja. Toda potujoči nadzornik Jehovovih prič naju je ohrabril in tako sva postali pionirki brez prihrankov. Sprejeli sva povabilo, da delava na področju Quebeca, kjer je bilo delovanje Jehovovih prič prepovedano.

Ker nisva imeli denarja za železniško vozovnico, sva prek Kanade s še dvema dekletoma potovale z avtostopom vse do Montreala v Quebecu. Kmalu zatem sva imeli priložnost biti pri podelitvi diplom študentom Watchtower Bible School of Gilead v Združenih državah Amerike. Bili sva presenečeni, ko sva videli, koliko mladih mož in žena želi delovati v misijonarski službi v tujini. Takoj sva vložili prošnjo za tovrstno šolanje.

Nisva se nadejali, da naju bodo poklicali, zato sva bili resnično presenečeni, ko so naju povabili v 20. razred. S poukom smo pričeli jeseni 1952. Kmalu so nama povedali, da bo najino področje Indija in tako naju je sošolec iz Indije učil malajalščino. Nameravali sva z resnico Biblije doseči srca številnih odkritosrčnih ljudi.

Indija je postala najin dom

Po diplomi, leta 1953, nas je 13 odpotovalo z ladjo. Do Bombaya smo potovali mesec dni. Gneča in revščina sta nas presunili, toda sčasoma smo se navadili na take okoliščine.

Iz Bombaya smo se z vlakom odpeljali v državo Kerala. Sedem nas je bilo določeno v mesto Trichur, kjer takrat ni bilo skupščine Jehovovih prič. Naselili smo se v misijonarskem domu in ker nismo imeli pohištva, smo sprva spali kar na rogoznicah. K našim dnevnim opravilom je spadalo tudi prekuhavanje vode iz vodnjaka, ker je bilo varno piti le prekuhano vodo, in segrevanje večjih količin vode za umivanje in pranje. Za vse to nam je služil štedilnik na gorilno olje z enim samim gorilcem, ki pa smo ga uporabljali tudi za kuho.

Stranišče smo imeli zunaj hiše, na področju, kjer so bile kobre in druge kače. Lahko si predstavljate, kako smo se dekleta počutila. Poleg tega so nas opozorili tudi na tanke zelene kače, ki so tu in tam visele z dreves, pripravljene pičiti vsako neoprezno žrtev, ki bi šla spodaj. Da smo si redko drznili iti tja ponoči, ni potrebno govoriti. Če pa smo vendarle šli, smo stali daleč od dreves in s topotanjem povzročali veliko hrupa. Da, bilo je drugače kot doma. Toda ker smo imeli v mislih cilj, smo se sčasoma prilagodili. Nikdar pa nismo pomislili, da bi odšli zaradi slabih razmer.

Že prvi dan smo začeli oznanjevati. Takoj smo bili obkroženi z množico ljudi. Njihova radovednost nas je tako motila, da smo kar pobegnili nazaj, v varnost misijonarskega doma. Toda sčasoma smo začeli ceniti to njihovo radovednost.

Preden smo lahko začeli govoriti o biblijski vesti, smo morali odgovoriti na takele vprašanja: Kdo sta tvoj oče in mati? Zakaj si tukaj? Koliko si star? Kdo te plačuje? Kakšno hrano ješ? Zakaj nisi poročen? Ali ne želiš imeti otrok? Ko so zvedeli te podrobnosti, so običajno poslušali naše sporočilo. Bolj ko smo tukajšnje ljudi spoznavali, boljše smo se počutili v novem okolju.

Kerala je zelo lepa pokrajina, bogata s kokosovimi in drugimi palmami. Večinoma je ravnina in pomirjajoče je bilo hoditi mimo riževih polj, ko smo se vračali domov. Včasih smo morali s čolnom po stoječih vodah, da smo prišli do vasi. Ozračje je bilo zelo sproščeno. Ljudje so bili sicer zaposleni, pa so kljub temu prisluhnili.

Tukaj so bili tudi krščanski misijonarji in ljudje so kmalu opazili razliko med nami in njimi. Le-ti so sodelovali v različnih oblikah socialnega dela, toda iz Biblije so bolj malo učili. Za razliko od njih, nismo živeli v velikih bungalovih in se tudi nismo v vročem obdobju umaknili v hribovita področja. Pravzaprav so ti krščanski misijonarji prispevali k slabemu glasu krščanstva.

V Kerali sva preživali skoraj osem let, nato sva bili premeščeni v Bombay, kjer še vedno služiva. Seveda sva se po preselitvi v veliko, preobljudeno mesto morali zopet prilagajati. Toda tako sva še bolj spoznali raznolikost Indijcev.

Takoj sva se seznanili s tamkajšnjimi brati in setrami. Bili so zelo gostoljubni in vedno so nas vabili na svoje domove. Njihove hiše so bile navadno zelo majhne in brez zasebnosti, katere sva bili vajeni. Spali smo v eni spalnici na tleh — ded v kotu, otroci pa okoli nas. Vendar nama je ta izkazana ljubezen pomagala v prilagajanju.

Z leti sva se naučili, da za kraj, odkoder sva prišli, ne uporabljava besede ”dom“. Naš dom je namreč tam, kamor so naju poslali služit. Namesto, da poudarjava razlike, sva se naučili biti čimbolj podobni ljudem okrog naju v okusu in obnašanju.

Nedavno sva potovali iz Bombaya v Keralo, v področje, kjer sva bili najprej. Se je kaj spremenilo? Kajpada, saj je takrat, ko sva prišli v Keralo, bilo v celi državi manj kot 300 Prič. Na okrožnem kongresu, kjer sva bili tokrat prisotni, pa je bilo preko 4 000 oseb. Kako veseli sva bili, ko sva srečali brate in sestre, s katerimi sva pred 30 leti proučevali Biblijo, in videli, da še vedno zvesto častijo Jehova!

Ko sva leta 1953 sprejeli misijonarsko dodelitev, sva v Kanadi zapustili številne ljubljene osebe. Toda kot je Jezus rekel, sva hitro dobili mnogo, mnogo očetov in mater in sester in bratov. (Marko 10:28-30) Ker pa sva pomagali ovcam podobnim ljudem spoznati resnico Božje besede, sva bili tudi blagoslovljeni z duhovnimi otroki. Ker nisva nikoli zanemarili svojega cilja, sva bili zares bogato poplačani. O tem delu torej razmišljava z zadovoljstvom in brez obžalovanja, da je Indija postala najin dom. (Pripovedovala Tillie Lachmuth.)

[Slike na strani 15]

Prekop v Kerali

Obdelovanje kavčuka