Haidi — edinstveno ljudstvo ”meglenih otokov“

Od našega dopisnika iz Kanade

PRED približno dvesto leti so bili evropski raziskovalci in trgovci očarani in presenečeni ob prvih srečanjih z ljudstvom Haida, edinstvenimi prebivalci novoodkrite skupine otokov ob zahodni obali Kanade.

Začetni stiki so bili dostojanstveni in tudi prijateljski. K vsaki trgovski ladji so se kljub gneči prerivali gladki, ročno oblikovani kanuji iz cedrovine, polni mož in žena, ker so jo želeli pozdraviti. Včasih so bili oblečeni v oblačila iz najfinejšega tjulenjevega krzna. Enkrat so ob takšnem srečanju pričeli peti in v znamenje dobrodošlice je neki moški vstal in v morje raztresel orlovo perje. (Orlov puh je predstavljal prijateljstvo in dobrodošlico.) Ob drugi priložnosti pa je ladjo pozdravil celo poglavar in zapel pesem dobrodošlice, nakar se mu je pridružilo še 200 glasov z obale.

150 otokov Haida Gwaii ali domovine Haidov sestavlja otočje v obliki bodala, ležijo pa kakšnih 100 km zahodno od obale Britanske Kolumbije. Ta skupina meglenih otokov se sedaj imenuje Otoki kraljice Charlotte (pogosto kar Queen Charlottes). Topel oceanski tok z Japonske, Kurošio, blaži otoško podnebje. Kljub milim temperaturam pa lahko na otokih besnijo hudi vetrovi in viharji.

Kdo so Haidi

Malo je znanega o izvoru Haidov oziroma o njihovem prihodu na Otoke kraljice Charlotte, ker se pisni dokumenti o njihovi zgodovini ali kulturi niso ohranili. Kot so otoki sami obdani z meglico, tako je tudi njihova preteklost zavita v kopreno časa. Nekateri mislijo, da so Haidi prispeli iz Azije po Beringovi ožini, medtem ko drugi dokazujejo, da so prišli s kanuji po japonskem morskem toku. Kakorkoli že, vse kar imamo, je zbirka ustnih izročil, v katerih se prepletajo dejstva in izmišljotine. Neka zgodba pravi, da haidsko ljudstvo izhaja iz velike školjke z dvodelno lupino, ki jo je odprl krokar na Rose Pointu, na severozahodnem koncu največjega med otoki, na Grahamovem otoku.

Ti številni miti in legende le malo ali prav nič ne osvetlijo izvora Haidov. Zanimivo pa je, da različne zgodbe govorijo o veliki povodnji, ko je voda prekrila najvišje vrhove. Samo tisti, ki je zgradil velik splav iz hlodov in ga natovoril z zalogami, je preživel. Nek haidski starešina iz Skidegatea je o tem izjavil: ”Mnogi naši ljudje poznajo to zgodbo o povodnji, saj je resnična. Potop je res bil, pred veliko, veliko leti.“

Samozavestni, iznajdljivi in zelo ustvarjalni Haidi so si uredili bogato in zamotano zgrajeno družbo že davno pred letom 1774, ko so prispeli Evropejci. Narod je bil razdeljen na dva osnovna plemena, na Orlovo in Krokarjevo pleme. Pleme je bilo določeno z rojstvom po materini strani. V tej družbi, kjer je potekal neposredni rodovnik po materah, so bili otroci vedno materinega plemena. Zakonske tovariše so morali izbirati le iz nasprotnega plemena. Zaroko je pogosto uredila mati že, ko je bil njen otrok še čisto majhen.

Skulpture totemov in njihov pomen

Družinske ali plemenske perjanice, s simboli naravnih ali bajeslovnih bitij, so bile lastnikom v ponos, služile pa so tudi za prepoznavanje. Perjanice Orlovega plemena so imele stilistično rezljane ali naslikane orle, kormorane, bobre in majhne morske pse. Perjanice Krokarjevega plemena pa so bile poslikane z gorskimi kozami, kiti ubijalci, grizliji in mavricami. Niso bile samo okras, ampak so upodabljale tudi družinski rodovnik, bogastvo in položaj, kakor tudi prednosti, pesmi in zgodbe plemena.

Čeprav rezljanih skulptur niso malikovali, so imele nekatere figure bajesloven ali duhoven pomen. Na njih so bili upodobljeni nadnaravni predniki z magično močjo, ki jim je omogočala spreminjati se v živali in zopet nazaj v ljudi. V še ne stoletnem razdobju od okrog 1840. leta je bilo rezlanje in postavljanje skulptur zelo priljubljeno. Sedaj pa se te velike cedrove skulpture, ki jih je vreme zloščilo in spralo, da so srebrnosive barve, počasi razkrajajo in propadajo. Nekatere so bile 20 metrov visoke, njihov premer pa je bil 1,5 metra.

Od pomladi do jeseni so Haidi zaposleni z zbiranjem in pripravljanjem zalog hrane. Morje jim v izobilju daje rib, školjk, slanikovih iker in morske trave. ? Tjulnje lovijo zaradi njihove maščobe, ki jo potem zamenjujejo za maščobo ribe Eulachon. Teh rib v njihovih vodah ni, njihova maščoba pa je cenjena vse do danes, saj daje vsem vrstam jedi prijetem okus. K raznolikosti v prehrani pa prispevajo še ptičja jajca, koreninice, meso medvedov in drugih divjih živali.

Haidi niso bili znani kot kmetje, vse dokler niso s celine prinesli krompirja, ki so ga začeli saditi in potem z njim trgovati. V zimskih mesecih so prirejali praznike obdarovanja, imenovane potlatches. To so bila vesela srečanja, ko so družine često oblekle obredne noše iz prelepega tjulenjevega krzna, se obdarovale, med seboj razdeljevale bogastvo, in poskušale doseči veljavo v skupnosti. Praznovali so, peli in pripovedovali zgodbe.

Ostanki haidskih vasi, ki jih najdemo vsepovsod po otokih, pričajo, da je nekoč tu živelo veliko ljudi. V zgodnjih 1800 tih letih je bilo na otokih kakšnih 7 000 prebivalcev. S prihodom belega človeka pa so se pojavile bolezni in alkolholne pijače, kar je bilo vzrok zelo razširjenega alkoholizma in zapuščenih vasi, iz katerih so Haidi bežali pred uničujočo šibo črnih koz. Okrog leta 1885 se je število Haidov zmanjšalo na 800 oseb.

Vikingi severozahodnega Pacifika

Ker je domovina Haidov obdana z vodo, so se Haidi počutili na morju kot doma, še posebej v svojih prelepih kanujih. Nekateri kanuji so bilio gromni, celo daljši od jadrnic prvih evropskih raziskovalcev! Kanuji so bili različni, daljši od 20 tih metrov, v katerih se je lahko prevažalo po 40 ljudi in dve toni tovora, in majhni, kakšnih 8 metrov dolgi, za vsakodnevno rabo. V večjih so Haidi stoletja brez tekmecev plenili in trgovali od Aljaske na severu do Purget Sounda na jugu. Ker so tako postali strah in trepet domačinom na celini, so dobili vzdevek Vikingi severozahodnega Pacifika.

Čeprav imajo Haidi danes moderne, dobro opremljene ladje, pa prvotni kanuji iz rdeče cedrovine niso pozabljeni. Še vedno izdelajo kakšnega za posebne priložnosti, kot je bila na primer kanadska svetovna razstava Expo 86 v Vancouvru, Britanska Kolumbija. Za oblikovanje kanujev je bil najboljši mehak les velikih rdečih ceder. Les je bil močan, lahko se ga je obdelovalo, bil pa je tudi odporen proti gnitju.

Kaj prinaša bodočnost

Haidi sedaj živijo le še v dveh vaseh, v Old Massetu in Skidegateu. Mnogi se zato sprašujejo, kakšna prihodnost čaka to ljudstvo, njihovo kulturo in tudi prelepe ”meglene otoke“. Posledice bolezni in alkoholizma so tragične. Mlade privlači mestno življenje. Odhajajo na celino, v mesti Prince Rupert in Vancouver. Čeprav lesna industrija daje delo mnogim otočanom, pa so nekateri nazaupljivi in zaskrbljeni. Ugotavljajo, da so njihovi ljubljeni otoki v nevarnosti.

Nadaljnji negativen vpliv na življenje Haidov imajo tudi tako imenovane krščanske religije. Cerkvene misojonarje je v njihovi vnemi spreobračanja in nadziranja Haidov kaj malo skrbela njihova zelo stara, ustaljena kultura. Neki zgodovinar trdi, da ”niso nikoli poskusili razumeti Haidov, njihovega načina izražanja, razmišljanja in vrednot“. Prepovedali so praznike obdaritve, plese, skulpture totemov in šamane (vrače). Ko so se krstili, so jih prisilili, da so spremenili imena. Za njihova imena, ki so bila polna pomena, se sploh niso zmenili. Nadomestili so jih z anglosaksonskimi, kot na primer: Smith, Jones in Gladstone. Nova imena so raje določali po očetovi kot po materini strani, kar je bilo haidskim običajem tuje. Misijonarji so zavrgli njihove vrednote, niso pa jih nadomestili s svetopisemskimi.

V zadnjem času pa so Haidi blagoslovljeni s prihodom drugačnih misijonarjev na njihove obale, Jehovinimi pričami. Njihovo sporočilo apelira na dobre lastnosti Haidov in jim daje resnično upanje za prihodnost. Ti krščanski misijonarji nadaljujejo z oznanjevanjem od hiše do hiše vsepovsod po otokih. Da bi prišli do oddaljenih naseljencev od Rtiča Sv. Jakoba do otoka Langar, uporabljajo včasih ribiške čolne, v notranjosti dežele pa tudi letala. Skoraj nedotaknjena lepota otokov in prisrčnost ter prijaznost prebivalcev jih kar prepravljata z navdušenjem.

Ker Jehovine priče marljivo prinašajo dobro vest o Božjem vzpostavljenem kraljestvu prav v vsak dom na otokih, so tako kot pred 200 leti raziskovalci, med Haidi našli prave tovariše. Odzivajo se mnoge družine. Prepoznavajo zvok resnice, ki je zapisana v Božji besedi, Bibliji. Na podlagi preučevanja Biblije z Jehovinimi pričami so pričeli ceniti pristen odnos človeka do Boga, do sočloveka in do živali.

Spoznavajo, da ime ”najvišjega bitja“ ni le ”Moč veličastnih nebes“, ampak Bog Jehova. Pričenjajo ceniti bratstvo med ljudmi, ko ugotovijo, da so vsi ljudje enaki pred Jehovo po Jezusu Kristusu. (Apostolska dela 10:34, 35) In tako kot je človek duša, so duše tudi živali, ptice in ribe. Nimajo neumrljive duše ali nadnaravne moči, katero jim pripisujejo starodavni haidski pripovedovalci zgodb. (3. Mojzesova 24:17, 18; Pridigar 3:18-21; Ezekijel 18:4, 20)

Vode so bogate s planktonom in hranijo deset vrst kitov. Na skalnatih rtih je veliko ptic. Skupaj z redkimi sokoli selivci, gologlavimi orli in krokarji prebivajo na strmih čereh. V obalnih vodah, rekah in jezerih mrgoli vseh vrst rib. Črni medvedi, ki jim po velikosti ni enakih nikjer na svetu, se klatijo po z mahom poraslih gozdovih, v katerih rastejo tisoč let stara drevesa, kot so velikanska jelka Sitka, rdeča cedra in trobelika.

Ljudje, ki želijo obvarovati naravo, so zaskrbljeni, da bosta naravna lepota in bogastvo Otokov kraljice Charlotte doživela enako usodo kot ostala področja, ki so zaradi slabega ravnanja opustošena in zapuščena. Tisti Haidi pa, ki so sprejeli obljube Najvišjega, Boga Jehove, z zaupanjem gledajo naprej v prihodnost. Jehovine obljube nikoli ne ostanejo neizpolnjene. (Jozue 23:14) Naš veliki Stvarnik zagotavlja, da bo pod pravično vladavino Božjega kraljestva vsa zemlja postala raj. Takrat izredna lepota ”meglenih otokov“ ne bo nikoli ogrožena. (2. Petrova 3:13)

[Slike na strani 25]

Desno: Slikoviti ”megleni otoki“

Čisto desno: Skulpture totemov v vasi Ninstints, Anthony Island

Spodaj: Stellerjevi morski levi na Rtiču Sv. Jakoba

[Slike na strani 26]

Levo: Kraljevska dvorana u Queen Charlotte Cityju

Zgoraj: Grm cvetoče košeničice