Uravnavanje rodnosti — kdo naj odloča, ti ali cerkev

Od našega dopisnika iz Španije

»OTROK je angel, ki vam ga je poklonil Bog. Čimveč otrok imate, tem jasneje lahko spoznavate, da vas Bog blagoslavlja in vas uporablja sebi na čast.«

Te besede župnika so Joaquima zelo prizadele. Bil je brez dela. Z ženo Lourdes sta morala prehranjevati že šest lačnih ust. Kako naj bi prehranila še več otrok? Njegovo nestrinjanje so oslabile naslednje opozorilne besede: »Kdor preprečuje zanositev, greši. Kdor se bo tako pregrešil, bo izobčen.« Lourdes je zato poslušno rodila še nadaljnjih deset otrok, čeprav je to za ubožno portugalsko družino pomenilo še večjo stisko.

Duhovnik je le ponovil nauk rimskokatoliške cerkve, po katerem naj bo zakon rodoviten in naj se vsak zakonski par »pokaže velikodušnega in se veseli rojstva vsakega otroka«. V zadnjih letih so mnogi katoličani podvomili v tozadevna uradna cerkvena stališča.

Neka katoličanka iz Francije, mati desetih otrok, je rekla: »Mislim, da se povprečen mlad zakonski par, ki bi želel svoj zakon voditi pred Bogom, ne more ravnati po tem katoliškem nauku.« Kitty Parker iz Kalifornije zastopa podobno stališče: »Zatem ko sva se z možem temeljito pogovorila, mnogo prebrala o tej zadevi in molila, sva se odločila za uravnavanje rodnosti. To je bilo prvič, da sva cerkvi v neki pomembni stvari odrekla poslušnost.« Judy Ford iz Paigntona (Anglija) zastopa stališče, naj »bi vsak zakonski par sam odločal o tej zadevi, brez strahu, da ga bo cerkev za to kaznovala«.

Mnogi iskreni katoliki se vprašujejo: ‚Ali mora v tem obdobju prenaseljenosti, vseobsegajočega siromaštva in prenatrpanih barakarskih naselij, cerkev biti tista, ki odloča o pravilnosti ali nepravilnosti te ali one metode za uravnavanje rodnosti?‘ Koga naj katolik posluša? Papeža, župnika ali lastno vest?

Ne gre le za vprašanje 20. stoletja

Zakonski pari so že v preteklosti iskali načine za omejevanje rojstev. Pred več kot dva tisoč leti je Aristotel govoril o koristnosti nadzoravane rasti prebivalstva, da bi se preprečilo širjenje revščine. Omenil je določene metode uravnavanja rodnosti, ki so bile tedaj zelo priljubljene. V mnogih deželah je bilo v navadi, da so matere svoje otroke dojile po več let, kar je prav tako zniževalo število rojstev. Ena izmed najbolj razširjenih metod nadzoravanja rasti prebivalstva, ki jo v mnogih deželah še vedno uporabljajo, pa je bilo morjenje otrok. Nezaželjene otroke — po pravilu so to bile deklice — so neusmiljeno umorili.

Ker je danes v nekaterih afriških državah medicinska oskrba nekoliko boljša, rodijo ženske povprečno osem otrok. Če bo v Indiji rodnost ostala tako visoka (vsaka mati ima skoraj pet otrok), bo imela ta država do leta 2000 skoraj milijardo prebivalcev.

Mnoge rastoče družine se zatekajo v brezupno prenapolnjena milijonska mesta tretjega sveta, kot na primer v Kalkuto in Ciudad Mexico. Do leta 2000 bo v Ciudad Mexicu od 26 do 36 milijonov prebivalcev. Zato v večini teh držav uporabljajo eno od oblik načrtovanja družine.

V številnih zahodnih državah, kjer imajo veliko klinik za načrtovanje družine, je število rojstev zelo upadlo. Večina zakonskih parov, ne glede na to, kateri veroizpovedi pripadajo, uporablja sredstva za zaščito pred zanositvijo. Protestantske cerkve prepuščajo vprašanje uporabe zaščitnih sredstev vesti zakonskih parov. Toda leta 1930 je papež Pij XI. izoblikoval sedanje uradno rimskokatoliško stališče. To stališče sta kasneje potrdila še papež Pavel VI. in sedanji papež Janez Pavel II.

Težavna odločitev za odkritosrčne katolike

Kako pa se glasi uradni rimskokatoliški nauk o uravnavanju rodnosti? Na kratko: govori o tem, da je moralno dopustna le »naravna« metoda kontrole rojstev. Papež Janez Pavel II. je »naravno« metodo takole opisal: »Ugotoviti ritem ženine rodnosti in temu prilagoditi starševstvo.« Druge metode preprečevanja nosečnosti so prepovedane.

Mnogim katoličanom se zdi ta ritmična metoda nepraktična. Zato morajo poslušati svojo vest ali pa cerkveni nauk. V večini zahodnih dežel preudarni katoličan sicer ne upoštevajo papeževih izjav, toda to storijo šele po predhodnem izprašanju svoje vesti. To velja predvsem za rimskokatoliške dežele.

Neki francoski duhovnik je rekel: »Postavljanje zelo visokih meril, ki pa niso le vodilo, temveč so dobesedno veljavna, vodi do dvojne cerkve: Na eni strani so tisti, ki zakon razglasijo in manjšina tistih, ki ga poslušajo. Na drugi strani pa je večina, ki počne, kar pač more, ali pa ta zapletena temeljna načela celo brezobzirno obide.« V Španiji več kot 60 odstotkov zakonskih parov ne spoštuje cerkvenega nauka o kontroli rojstev, čeprav se jih ima več kot polovica za dejavne katolike. Neka anketa, pred kratkim opravljena v Italiji, je pokazala, da se uradnega cerkvenega nauka pridržuje manj kot dva odstotka zakonskih parov.

Velik prepad med tem, kar uči cerkev, in tem, kar katoličani počno v praksi, je povsem razumljiv, še posebej, če pomislimo na nasprotujoča si mnenja o tej temi, ki jih imajo škofje, duhovniki in teologi. Medtem ko so izjave papežev povsem nedvoumne, mnogi visoki cerkveni možje tega vprašanja ne vidijo v tako jasni luči. Nekateri temu cerkvenemu nauku celo javno nasprotujejo. Župniki, ki bi morali zakoncem svetovati, jih največkrat v tej zadevi ne želijo moralno obsojati. Zato se postavlja važno vprašanje: Ali obstajajo jasna Božja navodila glede uravnavanja rodnosti?

Kaj o tem govori Biblija

Nasprotniki preprečevanja zanositve ali kontracepcije pogosto citirajo v Bibliji omenjeno zapoved, ki je bila dana Adamu m Evi: »Bodita rodovitna in se množita ter napolnita zemljo.« (1. Mojz. 1:28, Pattlochova Biblija) Toda španski pisatelj Ricardo Lezcano upravičeno piše: »Precej protislovno se zdi zakon, ki je bil dan le dvema prebivalcema zemlje, uporabiti za štiri milijarde ljudi.« Ta zapoved je bila nedvomno povezana s tedanjimi posebnimi razmerami.

Biblija nikjer ne govori o kontroli rojstev ali o načrtovanju družine. Božja beseda sicer obsoja spolno nemoralo, toda ne uči, da je spolni odnos med možem in ženo dopusten le, kadar ima za posledico rojstvo otroka. (Primerjaj Preg. 5:15-20; 1. Kor. 7:2, 3.) Zato mora v tej zadevi — kot v vseh drugih vprašanjih, na katera Biblija ne odgovarja neposredno — vsak zakonski par odločiti po svoji vesti. Če bi svojevoljno postavljali pravila o tem, kaj je prav in kaj narobe, tedaj bi šli ‚prek tega, kar je napisano‘. (1. Kor. 4:6, Pa)

Toda to še ne pomeni, da je v Božjih očeh pravilna vsaka metoda uravnavanja rodnosti. Biblija jasno pove, da je otrokovo življenje v materinem telesu za Boga dragoceno in da do njegovega razvoja nikakor ni brezbrižen. (Ps. 139:13-16; Jer. 1:5) Po Mojzesovem zakonu je bil nekdo, ki je povzročil smrt otroka v materinem telesu, obsojen in strogo kaznovan. (2. Mojz. 21:22, 23) Zato Bog prepoveduje splav. Prepovedana je tudi vsaka druga metoda, ki nosečnost prekine in ubije plod.a

Tisto, v kar mnogi odkritosrčni katoličani podzavestno verjamejo — da je načrtovanje družine zadeva, o kateri bi naj odločal sam zakonski par — je natančno to, kar govori Biblija.

Do tega zaključka je, zatem ko je prestal mnoge težave in velike skrbi, ker je glede uravnavanja rodnosti poslušal rimskokatoliški nauk, prišel tudi zgoraj omenjeni portugalski oče Joaquim. Pričel je raziskovati Biblijo, da bi spoznal, če so morda še kakšne cerkvene dogme le »človeške postave«, ne pa ‚Božje zapovedi‘. (Mat. 15:3, 6, Pa)

Kot Jehovina priča se sedaj trudi izpolnjevati zapovedi Jezusa Kristusa in ne človeške zapovedi. (1. Kor. 2:16) Ali želiš tudi ti preučevati Biblijo? Jehovine priče v tvojem kraju ti bodo pri tem radi pomagali.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 20]

Nasprotujoči si glasovi

■ Humanae Vitae (Enciklika papeža Pavla VI., 1968) »Vsak zakonski akt mora biti povsem human, popolnoma in izključno usmerjen k novemu življenju.«

■ Papež Janez Pavel II.: »Objektivno gledano je preprečevanje nosečnosti tako absolutno nedopustno, da ga v nobenem primeru ni mogoče opravičiti. Drugačno mišljenje ali govorjenje bi bilo enako mnenju, da so možne situacije, ko je dovoljeno biti neposlušen Bogu.«

■ Kardinal Narcisso Jubany Arnau (Španija): »Zavestno preprečevanje nosečnosti je velik greh.«

■ Francoski rimskokatoliški škofje v pastirskem pismu (1968): »O tem, kaj je v tem posebnem primeru najvažnejša dolžnost pred Bogom, odloča tradicionalna razumnost. Vsak par mora po obojestranski zreli presoji odločati sam.«

■ Charles Curran, katoliški teolog: Zatem ko je 1968 leta papež objavil svojo Encikliko o uravnavanju rodnosti, je Curran in še 600 katoliških akademikov in duhovnikov objavilo izjavo, po kateri je zakonski par ‚upravičen poslušati svojo lastno vest‘.

■ Neki starejši francoski duhovnik: »S tem, ko cerkev vztraja pri svojem stališču, izgublja še tisto verodostojnost, ki ji je preostala . . . Sprejema zakone, katerih ni možno upoštevati.«