Mladi sprašujejo ...

Zakaj ne morem imeti malo več zasebnosti?

Spoštovano uredništvo!

Star sem 12 let. Zakaj ne smem imeti svoje zasebnosti? Starši mi ne zaupajo niti toliko, da bi imel svoj televizor v svoji sobi. Vem, da ju skrbi zame, ampak to je pa le preveč!

Jure

ZASEBNOST! Najstnikom se običajno zdi, da je nimajo niti toliko, kolikor bi jo lahko imeli. Ko petnajstletna Maja dobi kakšno pošto ali ko jo kdo kliče po telefonu, ji mati zmeraj prav zoprno gleda prek rame ali pa vleče na ušesa, kaj se pogovarja. Tudi če bi bila rada kratko in malo sama v svoji sobi, njena mati že sprašuje, zakaj bi bila rada sama.

Dvanajstletna Alison pa ima drugačne težave. »Pred starši imam že mir, nimam ga pred svojo sestro. Sva v isti sobi. Včasih pridem malo prej iz šole in takoj začnem pisati domačo nalogo, pa že pride v sobo tudi sestra in mi začne pripovedovati, kaj vse se ji je zgodilo v šoli. . . Zvečer, ko še vedno pišem domačo nalogo, brat in sestra. . . planeta v sobo. Vse razmečeta, jaz moram pa potem pospravljati.« (Povzeto po knjigi Listen to us!, ki jo je spisala Dorriet Kavanaugh.)

Različnim ljudem pomeni zasebnost različne stvari, vsakdo si želi kaj drugega. Nekateri hrepenijo po kančku prostega časa, ki bi ga radi preživeli sami. Drugi bi radi samo to, da bi smeli po svoje odločati o svojem času in lastnini. Spet drugi bi včasih radi malo miru pred hrupnimi brati in sestrami, sošolci in pred domnevno preveč radovednimi starši.

Kaj pa ti? Ali se tudi tebi včasih zazdi, da potrebuješ malo več »prostora« ali malo več zasebnosti? Nič nenavadnega. V knjigi The Healthy Adolescent: A Partents’ Manual piše: »Najstniki si zasebnosti želijo in jo potrebujejo.« Zakaj je zasebnost za mladostnika tako zelo pomembna? In zakaj tako težko pride do nje?

Potreba po zasebnosti

Potreba po zasebnosti je še posebej silovita v najstniških letih. To je čas, ko odraščaš, in povsem normalno je, da si želiš nekaj neodvisnosti od svojih staršev. Po raziskavah Jane Norman in Mayrona W. Harrisa je zahteva po zasebnosti ena od metod, po kateri ‚najstniki ustvarijo čustveno razdaljo do drugih članov družine‘.

Zasebnost zadovoljuje tudi nekaj osnovnih človeških potreb. Sociolog Albert Mehrabian pravi, da se človek s tem, da je vsaj malo sam, obvaruje pritiskov vsakdanjega življenja. Mehrabian tudi trdi, da je »premalo zasebnosti glavni razlog za stres. Človek tako pogosteje zboli, nagnjen je k nesrečam, razdražljiv je – ne shaja z ljudmi – in če zasebnosti dalj časa ni, pade v depresijo«.

Saj je celo Božji Sin nekoč dejal svojim učencem: »‚Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte!‘ Toliko ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, da še jesti niso utegnili.« (Marko 6:31, JP) Že takrat so bili potrebni zasebnosti! Res pa je, da so bili to odrasli ljudje. Toda tudi mladi imajo te potrebe. Poglejmo, kaj pravi mlada Erika. Ko je razburjena, se ji zdi najbolje, da se ogne ljudem. »Na živce mi grejo,« pravi sama. »Naravno je, da človek hoče biti kak trenutek sam. Nekaj zasebnosti moraš imeti, če ne postaneš ves napet in potrt.«

Raziskave so pokazale, da je samo koristno, če je človek včasih – zmerno seveda – sam. V knjigi Being Adolescent piše: »Ljudje morajo svojo osebnost razvijati na samem.« Piše pa tudi, »da s samoto ne gre pretiravati – ko ni nikogar okrog nas, laže uredimo svoje misli in se laže skoncentriramo«. Avtorji te knjige so preučevali 75 mladostnikov in odkrili, da se je s kančkom samote ‚poboljšal psihični status mladostnikov‘. »Poleg tega, da so bili veliko bolj dovzetni za vse, so bili tudi boljše volje in močnejši, če so bili vsaj malo sami.«

Zanimivo je, da tudi v Svetem pismu beremo, kako je patriarh Izak šel »premišljevat po polju, ko se je večerilo«. (1. Mojzesova 24:63) Pred njim so bile velike odgovornosti, zato so mu takšni trenutki samote brez dvoma pomagali, da je uredil svoje misli in se sprostil.

Zakaj je do zasebnosti težko priti

Revija American Health: Fitness of Body and Mind je poročala o spoznanjih doktorja Lawrenca Fisherja, profesorja psihiatrije na kalifornijski univerzi. Tam je med drugim pisalo: »Najstniki so bolj zdravi – telesno in emocionalno – če le imajo pravo mero zasebnosti.« Zakaj je potemtakem težko priti do zasebnosti, posebej še v letih odraščanja?

Najbrž se boš brez pravih zadržkov strinjal z avtorji knjige The Healthy Adolescent: A Parents’ Manual, ki so zapisali: »Za najstnika je zelo pomembno, da ima svoje lastne . . . misli, lastno pošto in svoj dnevnik, ki ga drugi ne berejo«. Lahko pa, da se s tem ne bodo strinjali tvoji starši, ki se jim morda zdi, da morajo biti seznanjeni z vsem, kar se ti dogaja v življenju.

Če opazijo, da se velikokrat zapreš v svojo sobo, postanejo zaskrbljeni in sumničavi, včasih te sploh ne pustijo samega. Ali pa hočejo kot Juretovi starši iz začetka tega članka na svoje oči videti, kaj gledaš na televiziji in za katere filme se odločaš. Zgodi se, da se mladostniku starševsko vsiljevanje zazdi povsem odvečno. »Kadar pride k meni kak fant,« se pritožuje šestnajstletnica v nekem časopisnem članku, »se moji mami zdi strašno, če greva v mojo sobo in zapreva za seboj vrata. Potem zmeraj vpije: ‚Pusti vrata odprta!‘ V pravo zadrego me spravi s tem . . . Saj ne počneva nič takšnega.« Pa vendar ima mati prav, kajti odprta vrata so najboljša zaščita, da človeka ne premaga skušnjava in da ne naredi nobene neumnosti.

Zasebnost pa je ponekod omejena tudi zaradi okoliščin. V nekaterih deželah je življenjski prostor skorajda nedosegljivo udobje in družine živijo nagnetene v eni sami sobi. Tudi v premožnejših deželah si vse družine ne morejo privoščiti posebne sobe za vsakega otroka. Zaradi tega potem pride do neštevilnih bitk za življenjski prostor. »Zdaj nimam več svoje sobe,« pravi dekle, ki se je po materini poroki nenadoma znašla v družini s štirimi otroki. »Zdaj moram vse deliti.«

Pravice in dolžnosti

Radovedni starši, hrupni bratje in sestre, vsiljivi sorodniki, premalo življenjskega prostora – vse to lahko mladostnika, ki si želi samo malo zasebnosti, hudo vznemirja. Toda veliko pomembnejše od osebnih »pravic« so dolžnosti in odgovornosti, ki jih človeku nalaga Bog.

Staršem je na primer zapovedano, naj ‚vzgajajo‘ svoje otroke. (Pregovori 22:6) Včasih k vzgoji spada tudi to, da omejijo zasebnost svojih otrok. Iz lastnih izkušenj vedo, da preveč samote ni zdravo, da mladostnik potem postane otopel, depresiven in vase zaprt. Tudi v Pregovorih 18:1 piše: »Kdor se razdružuje, svojega išče poželenja.« Starši tudi vedo, da je ‚neumnost pripeta dečkovemu (ali dekličinemu) srcu‘. »Sam sebi prepuščen« mladostnik brez vodstva in brez omejitev si lahko kaj hitro škodi v telesnem, duševnem in duhovnem pogledu. (Pregovori 22:15; 29:15) Torej ni prav nič čudno, da hočejo imeti starši nadzor nad tvojo zasebnostjo.

Vsakdo pa ima tudi častivredno dolžnost. »Spoštuj svojega očeta in svojo mater.« (Efežanom 6:2) To pomeni, da se staršem ne bi smel upirati ali početi česa proti njihovim željam, ampak bi moral po svojih najboljših zmožnostih sodelovati z njimi. Kaj pa, če ti postavijo zahteve, ki se ti zdijo vse prej kot razumljive? Če boš odprt, pošten in vsega zaupanja vreden, bo natančen nadzor nad teboj najbrž kaj kmalu izgubil svoje osti. Podobno je tudi takrat, ko imaš težave s sestrami in brati – s pametjo se takšne konflikte zmeraj da omiliti. O tem bomo kaj več spregovorili kdaj drugič.

Ta čas pa se potrudite, kar se le morete. Okrnjena zasebnost je usoda, ki si jo deli na milijone mladih. Poskusite obvladati svojo situacijo s kančkom humorja in se s tem ogniti jezi in nervozi. Če ne, bo že tako velik problem postal le še večji. In zapomnite si, da je ustrezen nadzor, ki ga imajo nad vašo svobodo ljubeči starši, samo v zaščito in blagoslov. Raje bodite hvaležni zanj.

[Slika na strani 23]

Pogosto imaš le malo zasebnosti, če deliš sobo z bratom ali sestro