Ti čudoviti otroški možgani!

»Vemo, kako lahko najdemo bisere v ostrigah, zlato v planinah in premog v globinah zemlje, vendar pa se ne zavedamo duhovne kali, ustvarjalnih meglic, ki jih otrok skriva v sebi, ko priveka na svet.« – Dr. Maria Montessori

ČUDOVITI so od začetka. Tri tedne po spočetju imajo že 125 000 celic, potem pa rastejo s hitrostjo 250 000 celic v minuti. Tako eksplozivno rastejo mladi možgani do rojstva, ko imajo kakšnih 100 000 000 000 celic, toliko kot je zvezd v Rimski cesti.

Toda možgani začnejo delovati že mesece pred tem, ko je plod še v maternici. Zaznavajo dražljaje iz svoje vodene okolice. Plod tako sliši, okusi, se uči in pomni. Nanj vpliva materino počutje. Pridušeno govorjenje in nežna glasba ga pomirjata. Vpitje in preglasna glasba ga vznemirjata. Pomirja ga bitje materinega srca. Če materi srce zaradi strahu bije hitreje, se plodu ritem srčnega utripa pospeši dvakrat. Prestrašena mati prenaša razburjenje na plod v maternici. Pomirjena mati pa nosi zadovoljnega otroka. Če je mati srečna, prenaša srečo tudi na plod v svoji maternici. Zaradi vsega tega in še zaradi marsičesa drugega možgani nerojenega otroka nenehno delujejo. Tudi v maternici so čudoviti.

Ali se po rojstvu tvorijo dodatni nevroni (živci, živčne celice)? Nedavna odkritja kažejo, da ne. Brez dvoma pa nevroni rastejo strašno hitro in med seboj tvorijo na milijarde novih povezav. Ob rojstvu je otrokovih možgan le za slabo četrtino velikosti možgan odraslega človeka, toda že v prvem letu so trikrat takšni. Do končne velikosti, torej do teže kakšnih 1,40 kilograma zrastejo že tja nekje do desetega leta. To pa še ne pomeni, da je v njih tudi vse znanje odraslega človeka. Znanje seveda ni odvisno od velikosti možganov in od števila celic v njih. Zdi se pa, da ima znanje nekakšno povezavo s številom sinaps, vrzeli ali povezav med nevroni v možganih.

Njihovo število pa je prav neverjetno! Na koncu je to število enako enici s petnajstimi ničlami! To pa se zgodi, če možgane bogato stimulira petero ali več človekovih čutil. Okolje mora spodbujati umsko in duševno aktivnost, kajti le tako raste gosta mreža dendritov. Dendriti pa so drobceni laski, ki kot koreninice rastejo iz nevronov in skrbe za povezavo med njimi.

Pri teh povezavah pa igra pomembno vlogo tudi čas: mnogo hitreje se namreč tvorijo v mladosti kot na stara leta. Pregovor »Starega psa ne boš naučil novih trikov« ne drži povsem. Drži pa, da je starega psa težje naučiti novih trikov. Na starost se povezave med nevroni počasneje tvorijo in hitreje potem pominejo. Tvorijo pa se pri starem in pri mladem v enakih pogojih – če so le izpostavljeni oplemenitenemu in spodbudilnemu okolju. Možgani morajo kar naprej delovati! Zato se nikar ravnodušno ne prepustimo umski rutini! Za možgane ni upokojitve.

Toda tisto, ker je pri rasti možganov čudovito, se zgodi v otroštvu. V tem obdobju so možgani kot spužve, ki vsrkavajo vse iz svoje okolice! V dveh letih se otrok docela nauči jezika in to samo zato, ker je izpostavljen govorjenju. Če v njegovi okolici govorijo dva jezika, se nauči obeh. Če pa govorijo tri jezike, se nauči treh. Nekoč je nekdo svojega otroka naučil govoriti petih jezikov hkrati – japonskega, italijanskega, nemškega, francoskega in angleškega. Neka ženska je živela v okolju, kjer so govorili veliko različnih jezikov, in ko je bila njena hčerka stara pet let, je tekoče govorila osem jezikov! Odrasli se ponavadi težko učimo novih jezikov, otrok pa se uči jezika, kot se pač uči vsega drugega.

Jezik pa ni edina sposobnost, ki je genetsko vgrajena v otroške možgane. Od posebej specializiranih sistemov v možganih je odvisno še dosti več: glasbena in sploh umetniška naravnanost, usklajenost mišic, potreba po smiselnosti in smotrnosti, vest in moralne vrednote, nesebičnost in ljubezen, vera in potreba po čaščenju. (Glej Apostolska dela 17:27.) Z drugimi besedami je genetsko pogojeno omrežje nevronov posebej in vnaprej prirejeno, da lahko sprejema in razvija te in druge zmožnosti ter nagnjenja.

Toda vedeti moramo, da so vse to ob rojstvu le potenciali, možnosti, dovzetnosti. Treba jih je nahraniti, če hočemo, da se bodo razvili. Izpostaviti jih moramo ravno pravšnjim izkušnjam in učenju, da se uresničijo. In še posebej moramo otroka izpostaviti različnim vplivom ob pravem času, če hočemo, da se bodo v njem te dovzetnosti ali nagnjenja razvijala.

In če je okolje pravo in čas učenja ustrezen, se zgodijo neverjetne stvari. Otrok se ne nauči le jezika, ampak se nauči tudi igrati na kakšen instrument, pridobi si atletske sposobnosti, izšola si vest, vsrka ljubezen in postavljen je trden temelj za čaščenje Boga. Vse to in še veliko drugega se zgodi, če v otrokove možgane posejemo pravo seme in ga potem zalivamo s starševsko ljubeznijo.