Mladi sprašujejo:
Kaj naj naredim, da me bodo odrasli razumeli?
»‚Prepad med generacijama‘ — predobro znani stari sovražnik staršev — v resnici sploh ni prepreka med starši in najstniki.« Tako trdijo pisci knjige Privatno življenje ameriškega najstnika. Kaj pa je po njihovem potem prava prepreka, če ne »generacijski prepad«? Pravi problem je ta, ki se pojavlja v vseh vrstah medčloveških odnosov — ljudje se premalo pogovarjajo in poslušajo, nihče se tudi ne potrudi, da bi razumel sočloveka.«
V takšni težavi so se znašli mlada Nemka Inge in njeni starši. »Vseskozi sem odklanjala svoje starše in gradila zid med nami,« je povedala. Danes dela drugače. »Skušam se postaviti v njun položaj,« pravi, »ugotoviti skušam, kaj si pravzaprav mislita.« Kako to, da je tako spremenila svoje stališče? Spoznala je, da jo bodo odrasli še najprej razumeli, če bo ona razumela njih. Morda se sprašuješ, kako je to možno narediti.
Pogovarjaj se!
Pogovarjanje je pot do sporazumevanja, kajti brez tega ne moreš vedeti, kaj drugi mislijo. Še pomembneje pa je, da brez tega ne moreš vedeti, zakaj tako mislijo. Toda pogovarjanje je zmeraj dvosmerno. V nemškem časopisu je v uvodu članka z naslovom »Včasih ne manjka drugega kot malo razumevanja« pisalo, da bi morali »mladi svojim staršem bolj zaupati«. Istočasno pa pisec svetuje staršem, naj »bolje spoznajo svoje otroke«.
Zaupati staršem pomeni, da preprosto in odkrito poveš, kaj si misliš. O svojih občutkih moraš govoriti jasno, toda ne žaljivo ali netaktično. Če staršev ne izzivaš, ampak jih sprašuješ zato, ker te kaka stvar res zanima, boš dobil od njih pravi odgovor. Ali si kdaj pomislil, da bi starše ali koga drugega odraslega vprašal, kaj naj narediš, da boš izbral prave prijatelje ali pravi življenjski cilj? »Globoka voda je nasvet v človekovem srcu,« piše v knjigi Pregovorov 20:5 (NS), »razsoden človek ga bo zajel.« Presenečen boš nad tem, kaj vse se utegneš naučiti od drugih – celo od odraslih. Toda predvsem se moraš pogovarjati.
Amy nam bo to pokazala s svojo izkušnjo. »Ne bom pozabila,« pravi, »kako sem kakih petnajst let stara rekla mami, da ne verjamem v Boga. To jo je moralo globoko prizadeti, kajti moja mama je zelo verna. Toda takrat me ni oštela, le vprašala me je, zakaj. Potem sva se pogovarjali kako uro.« Amy danes sicer ni kristjanka, priznava pa: »Takrat sem sicer nekoliko spremenila svoj pogled na to stvar, toda najbolj sem jo občudovala, ker se ni razburila in vzkipela. Najbrž je vedela, da bom že sama prišla do prave rešitve.«
‚Prav,‘ boš zdaj rekel, ‚če bi me moji starši takole razumeli, bi ne bilo nobenih težav‘. Toda nikar ne pozabi, da imajo tudi odrasli svoje meje. Neki oče je iskreno priznal: »Ne morem in ne morem pokazati otrokom ljubezni in razumevanja, ki sem jim ju dolžan, ker je tudi sam nisem izkusil, ko sem odraščal. Kratko in malo ne vem, kako naj to storim.«
Če se kaj takšnega dogaja tudi pri tebi doma, poskusi pomagati svojim staršem. Vzemi stvari v svoje roke. Pokaži razumevanje in ljubezen, pa ti ju bodo starši najbrž kaj kmalu začeli vračati. Ljubezen je namreč nalezljiva. V Svetem pismu piše za Boga takole: »Mi torej ljubimo, ker nas je on prej ljubil.« (1. Janezovo 4:19, EI)
Sedemnajstletna Karen je to preizkusila. Takole nam pripoveduje: »Zdi se mi, da otroci staršem ne damo prave priložnosti. Ni lahko biti oče ali mati in včasih bi jima morali pomagati.« Treba se je pač potruditi in se pogovarjati, kar pa ni zmeraj enostavno. »Morala sem kar precej potrpeti,« je rekla. Ampak njej se je izplačalo, morda se bo tudi tebi.
Poslušaj in se uči!
Treba je govoriti, še bolj pa je treba poslušati. Krščanski učenec Jakob nam vsem svetuje, naj bomo ‚hitri za poslušanje in počasni za govorjenje.‘ (Jakob 1:19) »Poslušati« pa seveda ne pomeni le slišati besede; poslušati pomeni razumeti misli.
Če ti je kaj do tega, da deliš svoje občutke z odraslimi, potem se z njimi ne prerekaj, da bi dokazal svoj prav, ampak poslušaj in se uči. Kadar so mnenja deljena, se vprašaj, zakaj je tako. Ali ima nemara človek, s katerim se pogovarjam, izkušnje, kakršnih jaz nimam? Ali ve, česar jaz ne vem? In kaj je to, kar ve? Ali je bilo njegovo okolje, vzgoja in kultura drugačno od mojega? V čem je bilo drugačno? Tako boš prej dojel, kaj te utegnejo naučiti drugi.
Konec koncev pa življenje ni nič drugega kot nenehno učenje. Ves čas je treba prilagajati svoje poglede, mnenja in ideje, hkrati pa biti odprt za vse novo. Če si že v dvajsetem letu, veš, da to drži, in gotovo boš priznal, da na marsikaj gledaš zdaj, ko si starejši, drugače, kot si gledal v svojih najstniških letih. Človek, ki se nikdar ne spremeni, je v resnici že »mrtev«, le da tega ne ve. Nikar torej ne »umri« pred časom.
Popravljaj se!
»Bodi zgled v besedi, vedenju, ljubezni, v veri in čistosti,« je pred skoraj 2 000 leti starejši človek svetoval svojemu mlajšemu prijatelju. Ta človek, apostol Pavel, je hotel Timoteju samo dobro. Timotej naj bi postal dober zgled, ker bi bežal pred ‚mladostnimi poželenji‘, tako bi ga drugi zlahka razumeli in sprejeli. (1. Timoteju 4:12; 2. Timoteju 2:22)
Iz tega se lahko učimo vsi — mladi in stari. Če bi rad, da bi te ljudje sprejeli in razumeli, potem nikar ne pravi: »Kakršen sem, pa sem.« Morda boš moral pri sebi kakšno stvar spremeniti na bolje, da te bodo drugi hoteli sprejeti.
Če v tvojem življenju zmeraj ob istih priložnostih pride do nerazumevanja z odraslimi — glede obleke in vedenja, izbire prijateljev in zabave — potem vsaj pošteno premisli o spremembah, ki ti jih predlagajo starejši in bolj izkušeni od tebe. Na ta način boš »obrusil svoje robove« in odrasli si ne bodo mogli kaj, da te ne bi imeli radi in te občudovali.
Najti pravo razumevanje
Ne misli, da na vsem svetu ni odraslega, ki bi mu bilo res mar zate. Vprašaj na primer Roberta, fanta iz Zvezne republike Nemčije. Ko je še kot najstnik pisal Skupnosti Stražnega stolpa, je med drugim povedal: »Ko sem odraščal, sem imel težave pri vsem, česar sem se lotil. Domačo nalogo sem pisal celo večnost. Nisem se mogel zbrati. Prijateljev nisem imel, na svoje starše se pa tudi nisem mogel zanesti. Bil sem neubogljiv in nereden. Nekoč sem se hotel celo ubili. Takrat sem spoznal Jehovine priče. Kakšen blagoslov! Naučil sem se pošteno gledati nase in na druge. Odkril sem, da je najlepša od vsega ljubezen.«
Ko iščeš ljubezen in razumevanje, boš morda kdaj pa kdaj razočaran. Toda ne vdaj se. Išči še naprej in našel boš prave prijatelje. Našel jih boš celo med odraslimi, še posebej v krščanski skupščini. Videl boš, da je pravi prijatelj podoben skritemu zakladu, ki ga sprva ne vidiš, ko pa ga odkriješ, postaja vse svetlejši.
In kot je ugotovil Robert, boš ugotovil tudi ti, da je velika prednost spoznati Boga Jehovo in si prizadevati za pravo tesno prijateljstvo z njim. Če te ljudje ne bodo razumeli, boš zlahka v molitvi »vrgel breme na Jehovo«. On ti bo prijatelj, ki te bo zmeraj razumel. Nikdar mu ne bo manjkalo časa zate, pa čeprav tvoja težava ne bo ravno največja; kaj takšnega se ti bo zgodilo samo pri nekaterih ljudeh. Nikdar te ne bo poslušal le napol. Nikdar ti ne bo segel v besedo z dolgo pridigo. Odgovoril ti bo in to je še najbolje od vsega. Tolaži nas z obljubo, da nas »bo podpiral«. (Psalm 55:22)
[Sliki na strani 11]
Treba je govoriti ... in treba je poslušati