Biblijsko gledišče:

Ali si že kdaj prej živel?

»SPOMINJAM se mnogih svojih življenj — včasih sem bila moški, drugič ženska.« Igralka Shirley Maclaine pojasnjuje, kako je prišla do tega zaključka v svoji uspešnici Out on a Limb. Sprva je bila »začudena, ko je ugotovila, da je ponovno rojstvo bilo sestavni del večine vzhodnih verovanj ... in da tudi številni pomembni zahodni misleci delijo takšno mišljenje.«

Da, več ljudi, kot si lahko predstavljaš — skupaj z milijoni budistov in hindusov — je prepričanih, da so že kdaj prej živeli. Prepričani so, da nekaj v njih — nekateri to imenujejo duša — preživi smrt in se enkrat ali večkrat ponovno rodi. Tisto »nekaj« se vrača v človeški, ali kot nekateri pravijo, živalski in celo rastlinski obliki. Večina trdi, da je tako zato, da bi se duša postopoma očistila, oziroma, da to vodi nekoga do končne popolnosti.

Moramo priznati, da je zamisel o tem, da so ljudje nekdaj že živeli in bodo morda ponovno živeli, privlačna, celo tolažilna. Toda ali je tudi resnična?

Ali si obstojal v duhovnem področju?

»Da«, pravi Cerkev Kristusovih svetnikov zadnjih dni, katere člani so bolj znani kot mormoni. Pokojni James E. Talmage, vnet zagovornik te ideje, član te cerkve, je pisal o »mnogih svetopisemskih dokazih, da so duhovi ljudje že obstojali pred njihovo zemeljsko preizkusno dobo — in v takem stanju so ti inteligentni živeli in izvajali svoje svobodno poslanstvo, preden so prevzeli snovna telesa.«

Jezus Kristus, Božji Sin, je res obstojal v nebesih, preden je živel na zemlji. (Janez 6:38, 62) Dejansko je to navedlo Talmagea k pisanju, da je »pravilno sklepati, da je Njegovo zemeljsko rojstvo bilo zveza predobstoja ali predsmrtnega duha s smrtnim telesom, takšno pa je tudi rojstvo vsakega člana človeške družine.«

V nebesih je Jezus vedno bil poslušen svojemu Očetu. Njegovo začasno bivanje na zemlji torej ni bilo namenjeno »zemeljski preizkušnji«, kakor da bi bil grešnik. Nasprotno, bil je popoln, brezgrešen človek, zmožen odkupiti grešnike, dati »svojo dušo v odkup za mnoge.« (Matej 20:28) Jezus je torej edini takšne vrste, »en posrednik med Bogom in ljudmi.« (1. Timoteju 2:5, 6) Njegova službena naloga na zemlji je bila prehodna. Potem, ko jo je dopolnil, dokončal, se je vrnil v svoj pravi dom, v nebesa.

Toda ali lahko glede na ta dejstva govorimo o nebesih, kot o našem domovanju, kot je to lahko govoril Jezus?

V človeški obliki, vendar ne človek

Včasih, v preteklosti, so si nevidna duhovna stvarjenja, angeli, lahko nadeli vidna človeška telesa, seveda po Božjih navodilih. (1. Mojzesova 19:1; Luka 1:26–28) Toda v Noetovih dneh so nekateri to počeli na lastno pobudo. Zakaj? Zaradi sebičnih namenov, uživanja v spolnih odnosih z ženskami. (1. Mojzesova 6:2) Ker tega ni zapovedal Bog, je šlo za korak neposlušnosti. Biblija pravi, da »niso ohranili dostojanstva, ampak so zapustili svoje bivališče.« (Juda 6) Jasno je torej, da so nebesa »bivališče« angelov, tako kot je zemlja bivališče ljudi. (Primerjaj Psalm 115:16; 1. Korinčanom 15:39, 40.)

Jezus pa je zares »postal meso«, ko je prišel na zemljo. (Janez 1:14) Z angeli ni bilo tako. Oni so si preprosto nadeli snovna telesa, ki so jih ob potopu zapustili in se vrnili v duhovno področje. Zaradi njihovega upora pa jih je Bog zaprl ‚v mračno brezno, kjer čakajo na sodbo‘. Nič več si ne morejo privzeti snovnih teles, da bi živeli na zemlji. (2. Petrovo 2:4)

Zato Jezusovega primera in primerov angelov, ki so si privzeli človeška telesa, ne moremo uporabiti kot ustrezen dokaz za to, da so ljudje obstojali v duhovnem področju »pred svojo zemeljsko preizkusno dobo«, kot učijo mormoni. Ali pa bi to lahko pomenilo, da je človek že kdaj prej živel tukaj na zemlji?

Božji namen pri ustvaritvi duše

Ključ, ki nam pomaga ugotoviti, ali je človek že kdaj živel ali ne — bodisi v duhovnem ali zemeljskem področju — je odvisen od ugotovitve, ali ima umrljivo dušo ali ne. Prva Mojzesova takole opisuje ustvaritev prve človeške duše: »Tedaj upodobi Jehova Bog človeka iz prahu zemeljskega in vdahne v nosnice dih življenja, in tako je postal človek živa duša.«

Upoštevaj, da se duše ne opisuje kot nekaj drugačnega, ločenega od telesa, v katerem ni življenja. Dejansko je Bog oživil neživo telo z »dihom življenja«, in tako je Adam, ko je začel dihati, začel živeti. Ko preneha dihanje in ni več življenjske moči, je telo ponovno brez življenja. Človek »se povrne v prah svoj, isti dan minejo vse misli njegove.« (Psalm 146:4) Na ponovno življenje mora počakati do dneva vstajenja. (Janez 5:28, 29) Medtem pa v stanju smrti »ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti«. (Propovednik 9:5, 10) Enostavno rečeno, duša je mrtva.

Številni biblijski stavki pokažejo, da je duša uničljiva, in tako jasno izključujejo nesmrtnost človeške duše. (Ezekijel 18:4, 20; Psalm 22:29; Apostolska dela 3:23; Razodetje 16:3) Če je duša mrtva, kaj bi lahko potem odšlo in ponovno živelo v drugem telesu? Poleg tega pa, ali je sploh potrebno, da bi nekaj odšlo? Ko je Bog ustvaril človeške duše, je o njih rekel, »zelo dobro«. To je lahko rekel, ker so bile ustvarjene popolne, z namenom, da bi večno živele na zemlji. (1. Mojzesova 1:31) Te duše niso potrebovale nobenega čiščenja; ustvarjene so bile moralno čiste. Prav tako dušam ni bilo potrebno umreti, da bi ponovno živele. Njihovo upanje je bilo večno življenje, takšno, za kakršnega so bile prvotno ustvarjene, življenje na zemlji.

Biblijski odgovor glede tega, ali si že kdaj živel – bodisi v duhovnem področju ali na zemlji – je jasen. Enako jasna je priložnost, ki ti jo Bog ponuja, tj., da bi nekega dne večno živel v raju na zemlji. Ali se boš potrudil, da bi o tem več zvedel?

[Poudarjeno besedilo na strani 13]

Kakšnih sto biblijskih stavkov pokaže, da je duša umrljiva in uničljiva; ali si ti našel kakšnega, ki govori, da je nesmrtna?

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

»Tedaj upodobi Jehova Bog človeka iz prahu zemeljskega in vdahne v nosnice dih življenja, in tako je postal človek živa duša.« — 1. Mojzesova 2:7

[Slika na strani 14]

Ali si vse to ti?