Mali Sammy je umrl zaradi AIDSA!

STARŠI malega Sammya Kushnicka, Jerrold in Helen, nista niti pomislila na to, da njun sinek umira zaradi AIDSA. Kako bi ta ljubljeni triletni sin judovske družine, ki je za njega dobro skrbela, sploh lahko dobil to strašno bolezen?

Neki specialist jima je rekel: »Dobil jo je s transfuzijo krvi.«

Kushnickova sta dejala: »Pojma nisva imela, da je dobival transfuzije krvi.« Brez njune vednosti je njun novorojenček dobil 20 transfuzij od 13 različnih darovalcev, preden je sploh zapustil bolnišnico. Jerry Kushnick je kasneje dejal za Awake!, da so transfuzije bile različne, »od 5 do 17 enot — kar ustreza velikosti kavne žličke in velike žlice.« Najmanj eden med darovalci mu je dejansko daroval smrt, čeprav mu je bilo rečeno, da bo s tem reševal življenja.

Sam in njegova sestra-dvojčica sta bila rojena 19. avgusta 1980, sedem tednov prezgodaj. Oba sta imela težave z dihanjem in druge probleme, ki so običajni pri prezgodaj rojenih otrocih, vendar sta vse to premagala. Z olajšanjem sta starša po šestih tednih dobila domov Saro, teden dni kasneje pa še Sama. Oče pravi: »Mislila sva, da sva domov pripeljala dva zdrava otroka; bila sva navdušena, ker sta dva. Lepo sta napredovala.«

Sammyeva mati je dejala: »Sam ni tako hitro rasel kot Sara, toda rekli so nam, da se fantki ne razvijajo tako hitro kot deklice.«

Nato pa so nastopile druge težave. Koncem leta 1982 je Sam bil stalno prehlajen. Februarja je dobil vnetje ušesa in je dobival antibiotike. Dobil je še drisko, toda zdravniki so menili, da gre za stranski učinek antibiotikov.

Kushnickova sta vztrajala naj opravijo nekoliko preiskav, vendar so zdravniki ugotovili le slabotno anemijo in visoko raven gama globulinov. Pediatri so dejali, da to pomeni, da ima Sam zelo močan telesni obrambni sistem. Kasneje so spoznali, da je to bilo le znamenje, da je nekaj hudo narobe z njegovim obrambnim sistemom.

Nato je Sam dobil ustni oprh – Candida – beli mozoljček v ustih. Dobil je drugo vnetje, nato vročino, ki sploh ni popustila. Njegova mati je rekla: »Izgubil je sleherno zanimanje — bil je dobesedno izčrpan.« Nato so mu neke nedelje pomodrele ustnice. Rekla je: »Odpeljala sem ga v bolnišnico. Vzeli so mu kri, ki je bila vijolična zaradi pomanjkanja kisika.«

»Ima AIDS«

Iz laboratorija je prišla slaba vest. Sam je imel redko obliko pljučnice, poznane kot Pneumocystis carinii. Jerry pravi, da je doktor pojasnil: »Kadar pravimo Pneumocystis carinii, hočemo reči AIDS.« Zamisli si ta udarec! Helen se spominja, da je zdravnik rekel, »da nima možnosti za preživetje — le vprašanje časa je, kako dolgo bo še živel, ozdravitev pa ni možna«. Mali Samuel Kushnick je umrl približno tri tedne kasneje.

Njegov oče pravi: »Bilo je mnogo, mnogo skrbnih zdravnikov.« Eden med njimi je bil dr. Arthur Ammann, vodilni strokovnjak za transfuzije in AIDS, ki sta ga Kushnickova dala poklicati iz San Francisca dan pred Samovo smrtjo. Dr. Ammann je leta 1982 napisal poročilo o tej 20-mesecev stari žrtvi, ki je AIDS dobila s transfuzijo krvi.a »Ima AIDS, dobil pa ga je s transfuzijo krvi. Pregledal sem njegov rojstni karton, in lahko vam rečem, da je to verjetno bila kri enega izmed petorice darovalcev – njih bi morali najprej poiskati.«

Samov oče je za Awake! dejal, da zdravniki »niso hoteli v potrdilo o smrti kot vzrok smrti zapisati AIDS«, kasneje pa so to storili. Helen je dodala: »Napadala nas je bolnišnica in ljudje iz krvne banke, ki so nam stalno govorili, da Sam ni mogel dobiti AIDS-a s transfuzijo. Nato pa sva ugotovila, da je Sam bil četrti otrok, ki je v Los Angelesu v osemmesečnem razdobju umrl zaradi bolezni, ki so jo pediatri imenovali pediatrični (otroški) AIDS.«

Kushnickova sta bila prepričana, da je gotovo mnogo več primerov pediatričnega AIDS-a zaradi transfuzij krvi, kot pa to kaže statistika.

Prenos ob slučajnem stiku?

Helen je dejala: »Upam, da je vsakemu odleglo, ko so doumeli, da gre za virus, ki se prenaša s spolnimi odnosi in transfuzijo krvi, toda če bi si bolezen nakopali slučajno s slino ali kako drugače, potem bi midva bila mrtva.« Kushnickova nista vedela, da ima Sam AIDS, zato nista bila oprezna.

Kaj so pokazali kasnejši testi? Helen odgovarja: »Preiskave so bile negativne v vsakem pogledu. Nisva imela protiteles – kar pomeni, da sploh nisva bila izpostavljena virusu. Tudi glede Sare so preiskave bile negativne v vsakem pogledu.«

Ker je primer Kushnickovih postal znan široki javnosti, sta slišala za družine, ki niso vedele, da imajo njihovi otroci AIDS in prav tako niso bili posebno oprezni. Tudi preiskave članov teh družin so v vsakem pogledu bile negativne. Helen je dejala: »Sedaj vedo, da virus zunaj telesa ne živi posebno dolgo in da vse kaže, da se ne prenaša s slučajnim stikom.«

Nabavila je primerek biltena MMWR od 30. avgusta 1985, kjer piše: »Razen spolnih partnerjev ... (z virusom AIDS-a) – okuženih pacientov in dojenčkov, ki so jih rodile okužene matere, niti eden družinski član od več kot 12 000 pacientov, ki so se javili CDC, ni imel AIDS-a.«

Jerry meni, da člane družin, v katerih je nekdo zbolel za AIDS-om, resnično skrbi, ker se lahko zgodi, da bodo žrtvi AIDS-a prav oni prinesli njegovo končno bolezen – takšno, proti kateri se zaradi AIDS-a oslabljeni obrambni mehanizem ne bo več mogel boriti. Zato mora družinski član, ki se kopa za seboj kad »najprej razkužiti, preden se lahko okopa žrtva AIDS-a«. Če kašljaš ali imaš gripo, se bojiš: »Ali ga bom dobesedno usmrtil, če se bo okužil z mojo boleznijo?«

Drugi otrok

Ko so ljudje v Sarinem vrtcu slišali, da ima njen bratec Sam AIDS, so nekateri postali panični. Jerry je dejal: »Čeprav so dobili zagotovilo od zdravnikov in od zdravstvenega združenja iz Los Angelesa, da je Sara bila testirana in je zdrava, ter da v nobenem primeru ni prenašalec bolezni, je vseeno niso več hoteli sprejeti v vrtec.«

Kushnickova sta prestavila Saro v drugi vrtec v okviru njihove sinagoge, in kot pravita, je tam nekolikim staršem, ki so temu nasprotovali, bilo rečeno: »Sara bo ostala. Če vaš otrok ne bo prihajal, bomo sprejeli naslednjega z našega seznama. Sara je zdrava. Ne nameravamo ji pokazati vrata.«

Kushnickova mislita, da bo kmalu na tisoče otrok, ki bodo imeli sorodnike, obolele od AIDS-a. Helen se sprašuje: »Kaj bomo storili?« Bomo vsakemu priskrbeli posebno varstvo?

Tveganje narašča

Simptomi AIDS-a se lahko razvijejo šele po petih in več letih, zato nihče ne more vedeti, koliko ljudi hodi po ulici s to boleznijo. Jerrya skrbi, da bodo prostitutke, ki so uživalke mamil, prenesle to bolezen na moške, le-ti doma na svoje žene, ki bi končno to bolezen v nosečnosti prenesle na svojega otroka. Meni, da bi se ljudje morali zavedati nevarnosti, do katere lahko pride, če se menjuje spolne partnerje.

Jerry Kushnick je gledališki pravni zastopnik. Njegova žena je direktor gledališča. Med njihove stranke spadajo pomembni ameriški televizijski producenti, pisci in komiki. On je za Awake! dejal: »S smrtjo najinega sina je nastala praznina, ki je nikoli ne bo moč zapolniti. Moje vrednotenje stvari se je drastično spremenilo. Materialnih stvari ne potrebujem več. Odkar nama je umrl sin, si le redkokdaj zaželim kupiti kaj novega. Zagotovo bi vse prodal, če bi s tem lahko oživel Sama!«

Kushnickova pravita, da sta resno razmislila o tem, ali naj svojo zgodbo povesta javnosti. Vsi starši na njunem mestu, ne bi hoteli, da bi se razvedelo, da ima njihov otrok AIDS in doživetje male Sare to pojasnjuje. Helen pravi: »Pogovorila sva se o tem in ugotovila, da bi bila sokriva umora, če bi o tem molčala. Mislila sva, da morava opozoriti starše pred problemi, ki jih lahko povzroči transfuzija krvi.«

Menita, da shranjevanje krvi postaja velik posel, o čigar politiki v glavnem odloča sama industrija krvnih bank. Helen je tudi pojasnila: »Želiva ljudem predočiti dejstvo, da strah ni zdravilo za to bolezen. Morali bi podpirati sklade za raziskave zdravil.«

Kushnickova sta se pojavila na televiziji v Združenih državah Amerike, Avstralije in Anglije. Njuna zgodba je bila objavljena v časopisih in revijah po vsem svetu, med drugim v Los Angeles Timesu, The Washington Postu, The Wall Street Journalu in reviji People. Prepričana sta, da sta rešila veliko življenj, ker sta pozornost ljudi usmerila na vlogo, ki jo lahko ima transfuzija krvi pri prenašanju AIDS-a.

[Podčrtna opomba]