Zakaj Bog dopušča trpljenje
»Človeška bitja so lahko brezprimerno hudobna, ker se samo ona zavedajo, kaj delajo, in svodobno izbirajo.« (Arnold Toynbee, zgodovinar, zapisal v delu Človeštvo in mati zemlja, Mankind and Mother Earth.)
VSI MI se svobodno odločamo. To počnemo vsak dan. Večina naših odločitev je povezana z enoličnimi vsakdanjimi stvarmi — kaj bomo jedli, kaj bomo pili, kaj bomo oblekli, kam bomo šli. Nekatere odločitve pa lahko imajo težje posledice in lahko vplivajo na naše nadaljnje življenje — ali pa ga morda celo skrajšajo.
Kadar ti zdravnik priporoča operacijo, se boš nemudoma spomnil, da imaš možnost izbire. Je vredno tvegati? Kako izkušen in zanesljiv je kirurg? Mi bo operacija podaljšala ali skrajšala življenje? To je resna odločitev.
Daleč nazaj v zgodovini pa so bile narejene prostovoljne odločitve, ki vse od tedaj vplivajo na človeka. Te odločitve neposredno zadevajo naše vprašanje: Zakaj Bog dopušča trpljenje?
Človek — brezprimerno zloben?
Biblijsko poročilo o zgodnji zgodovini odkriva, da človek ni bil prvo razumno stvarjenje s svobodno voljo in sposobnostjo odločanja ali izbiranja. Prav tako ni bil prvi »brezprimerno zloben.« Višja oblika življenja je obstojala pred njim — »Bogu slična« duhovna stvarjenja — imenovana tudi angeli. (Psalm 8:5)
Eden izmed teh milijonov »Bogu sličnih« je želel namesto svojega Stvarnika Jehove postati vladar prvemu moškemu in ženski. Po svoji svobodni volji je ženski namerno lagal, jo zavedel, preko nje pa tudi njenega moža, postala sta neposlušna Bogu. Trdil je, da je Bog lažnivec in da je On ta, ki ju želi prevarati. Predlagal ji je neodvisnost in dejal, da to ne bo vodilo v smrt, kot je rekel Bog, ampak je zagotovil: »Bosta kakor Bog ter bosta poznala dobro in hudo.« (1. Mojzesova 3:1—5)
S svojim ravnanjem je to Bogu slično stvarjenje zanetilo upor proti Božjemu vladanju — upor, ki so mu bili priča milijoni angelov. Tako je vrhovna oblast postala vesoljno sporno vprašanje. Ta nasproten angel je postal Božji nasprotnik, kar je iz hebrejščine prevedeno »satan.« Ker je posejal dvom v Božjo poštenost, je satan postal tudi prvi ubijalec, kar je iz grščine prevedeno s »hudič.« Ta prvi spor je sprožil verigo dogodkov, ki so pripeljali do človeškega trpljenja. ‚Kako to?‘ boš morda vprašal.
»Madež je na njih«
Prvi moški in ženska sta imela pred seboj neskončno življenje v rajskem okolju, ki bi ga skupaj s svojimi otroci razširila po celi zemlji. Toda ta obet je bil odvisen od njune vdanosti Bogu. Neposlušnost je pripeljala do novega genetskega elementa — nepopolnosti in smrti — kar bo prešlo na bodoče rodove. Kaj se je zgodilo? (1. Mojzesova 2:15—17)
Apostol Pavel zelo preprosto pojasnjuje situacijo, ko pravi, da so »po nepokorščini enega človeka (Adama) mnogi postali grešniki« in da je »smrt ... zakraljevala po enem.« (Rimljanom 5:17—19, JP) Ko sta zavrnila Božjo vrhovno oblast, sta Adam in Eva povedla človeštvo na pot trpljenja, bolezni in smrti. Kar je Mojzes rekel o Izraelu, se lahko reče tudi za človeštvo na splošno: »Popačeno so ravnali z njim, ne kot njegovi otroci, madež je na njih: izprijen rod so in zvit.« (5. Mojzesova 32:5)
Potemtakem je človek izbral neodvisnost od Boga in se obrnil od njegove vladavine. Toda, h komu so se obrnili? Vede ali nevede so se podložili vrhovni oblasti »boga tega sestava stvari, ki je zaslepil misli nevernim.« (2. Korinčanom 4:4, NS). Postali so figure v rokah hudiča, »»očeta laži.« (Janez 8:44) Izbrali so človeške politične in religiozne vladavine, ki so vodile v sovraštvo, nesreče in trpljenje. Zato ni čudno, da Biblija pravi, da satan »zapeljuje vesoljni svet« ali ‚vso naseljeno zemljo.‘ (Razodetje 12:9)
Zakaj je bilo dopuščeno trpljenje?
Zakaj ni Jehova v kali zatrl upor in satana takoj v Edenu uničil? Kot Vsemogočen bi to nedvomno lahko storil. Toda satan ni podvomil v Jehovino moč, pač pa v njegov način izvajanja le-te. Ko je ugovarjal Božjemu zakonu je dejansko trdil, da Bog ne vlada dobro in da mu ne gre za dobro njegovih stvarjenj. Prav tako je trdil, da pod preskušnjo ljudje ne bodo vdani Bogu. (Job 1. in 2. poglavje.) Kako bi se lahko odgovorilo tem trditvam in zadevo enkrat za vselej uredilo?
Morda bi lahko Božje ravnanje s svojeglavim človeštvom primerjali z izgubljenim ali potratnim sinom iz Jezusove prilike. Jezus je pripovedoval o človeku, ki je imel dva sina, mlajši je zahteval svojo dediščino, dokler je njegov oče še živel. Želel je biti neodvisen, odšel je zdoma in želel je dokazati, da lahko živi sam. Oče bi lahko odločno zavrnil sinovo zahtevo in ga zaklenil v sobo, tako da ne bi mogel pobegniti. Ali pa bi ga to tudi spametovalo? Ne, kajti sin bi takrat ostal proti svoji volji. Razen tega bi mu bila odvzeta pravica svobodne izbire. Kaj je torej storil oče?
Jezus je pojasnil: »In (oče) jima je razdelil imetje. Nekaj dni nato je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem zapravil svoje premoženje.« Potem mu je šlo tako slabo, da je moral iti za svinjskega pastirja. Dovolj je bilo hrane za svinje, toda zanj je ni bilo. Jezus nadaljuje: »Šel je vase in dejal: ‚Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj od lakote ginem. Vrnil se bom k očetu in mu rekel: ‚Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj.‘« Kaj je storil? Odločil se je, da se bo vrnil domov in se prepustil očetovi milosti. (Luka 15:11—32, JP)
Kaj je tega mladeniča spravilo k pameti? Čas in doživetja. Oče ni drastično ukrepal, ampak je sinu dovolil, da sam spozna neumnost svoje poti. Res je mladenič med svojo preskušnjo trpel, toda to ga je spametovalo.
Zgled za bodoče podobno ravnanje
Podobno kot sin v priliki sta prva dva človeka izbrala neodvisnost od Boga. Seveda se Adam in Eva za razliko od izgubljenega sina nista nikoli vrnila k svojemu Očetu, ampak sta v skladu s svojo uporniško potjo potegnila človeštvo v sporno vprašanje, ki se v očeh inteligentnih stvarjenj lahko reši šele čez določen čas. No, kaj se je dokazalo po več kot 6000 letih človeške neodvisnosti? To, kar je rekel prerok Jeremija: »Vem, o Jehova, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23) Človeška zgodovina je pokazala, da je »človek vladal človeku v nesrečo.« Podobno kot izgubljeni sin so se mnogi, ki so to spoznali, obrnili po vodstvo k svojemu nebeškemu Očetu in s tem dokazali, da je satan lažnivec, ker je trdil, da lahko vsakogar odvrne od služenja Bogu. (Propovednik 8:9)
Jehova bo kmalu ukrepal proti nepopravljivemu satanu in tistim, ki podpirajo njegovo pot neodvisnosti, tako bo končal upor in odpravil njegove posledice. Dovolj časa je preteklo, da v bodoče Jehovi ne bo nikdar več potrebno dovoliti takšnega upora bodisi v vidnem ali nevidnem področju. Čas in izkušnje so pokazale, da niti satan niti človek ne moreta neodvisno od Boga pravično vladati. (Razodetje 16:14—16; 20:1—3)
Res je v tem času človeštvo moralo ogromno pretrpeti in mnogi so morali predčasno umreti. Toda Jehova je obljubil, da bo tudi to nadomestil. Kako? Apostol Pavel nam pove: »Imam upanje v Boga ..., da bo vstajenje mrtvim, pravičnim in nepravičnim.« (Apostolska dela 24:15) Vstajenje od mrtvih in priložnost popolnega življenja na zemlji bo dar največje milosti. Tedaj bo vsakdo lahko pokazal, kako ceni darilo življenja.
Pod ureditvijo »novih nebes in nove zemlje« bo prejšnje trpljenje postopoma pozabljeno, nadomestili ga bodo blagoslovi plodnega, srečnega in neskončnega življenja. Biblija pravi: »O prejšnjem ne bode več spomina in ne pride več na misel.« (Izaija 65:17; 2. Petrovo 3:13; Razodetje 21:1—4) Toda, kako smo lahko prepričani, da je to mogoče? Kakšne spremembe se bodo zgodile, da bo vzpostavljen trajni mir?
[Poudarjeno besedilo na strani 13]
Človek ni bil Božje prvo inteligentno stvarjenje s svobodno voljo in zmožnostjo izbire
[Poudarjeno besedilo na strani 14]
Nepokorščina je privedla do novega elementa