Teleskopi in mikroskopi — je njihovo odkritje tvojo vero spodkopalo ali okrepilo?

PENZIAS in Wilson sta obdolžila golobe, ker je njuna občutljiva radijska oprema stalno zaznavala čudno sikanje, zato sta znanstvenika pojav preverila in v svoji veliki anteni odkrila gnezdo golobjega para. Toda to vznemirjajoče sikanje je naprava zaznala celo zatem, ko sta pregnala vsiljivca in zdelo se jima je, da prihaja zvok iz globine zunanjega vesolja.

Znanstveniki smatrajo, da je ta pojav o katerem Penzias in Wilson mislita, da je zgolj atmosferska motnja, dejansko odmev »velikega poka« — kozmične eksplozije, ki je povzročila rojstvo našega vesolja pred mnogimi éoni — časovnimi razdobji. Njuno odkritje skupaj s številnimi potrdilnimi dokazi, je vodilo nekatere znanstvenike, da pretehtajo začetno možnost: Biblija je točna, ko pravi, da je »Bog v začetku ustvaril nebesa in zemljo«. (1. Mojzesova 1:1)

Na primer, v izdaji časopisa New Scientist (Novi znanstvenik) z dne 23. junija 1983 se je pojavil naslednji naslov: »Pojavljujoča znanost o kozmologiji ne zanika in ne more zanikati obstoja Boga.« Pisec, profesor fizike, pravi:

»V zadnjih nekaj letih se je vse več znanstvenikov ukvarjalo z zadevo, ki jo oni imenujejo niz neverjetnih ‚nesreč‘ ali ‚naključij‘, kar po zakonih fizike omogoča vesolju, da ‚proizvaja‘ sorodne sisteme, ki jih vidimo — galaksije, zvezde, atome in najpomembnejše od vsega — nas ... Največ eno minuto trajajoča sprememba gravitacijskih in elektromagnetnih sil bi spremenila zvezde kot je sonce v plave (modre) velikane ali rdeče pritlikavce. Izgleda, da vidimo vsepovsod okrog sebe dokaze, da ima narava prav.«

Očitno teleskopi niso odstranili osnove za verovanje v Boga. Ali lahko zaradi tega Biblijo, najznačilnejšo versko knjigo na svetu, pravtako jemljemo resno? Da, ker teleskopi in mikroskopi ponujajo nepremagljive razloge za to. Preglejmo samo nekatere.

»ZVEZDA SE OD ZVEZDE LOČI«

Znanstveni učbeniki se običajno ne tiskajo prej, dokler niso zastareli, zato nova odkritja pogosto izničijo stara prepričanja. Vendar Biblija često govori o znanstvenih stvareh z izredno točnostjo, čeprav je bila napisana mnogo stoletij preden so iznašli mikroskope in teleskope.

Takšen primer je v 1. Korinčanom 15:41, kjer je apostol Pavel rekel: »Druga pa je slava sonca in druga slava meseca in druga slava zvezd, kajti zvezda se od zvezde loči v slavi.«

Priložnostnem opazovalcu večina zvezd izgleda enaka, morda opazi samo razliko v njihovi svetlosti. Vendar znanstveniki pravijo, da se zvezde razlikujejo tudi po barvah, od belih, bledo modrih, rumenih, oranžnih do rdečih. Pulzarji — naglo vrteče se nevtronske zvezde — imajo zopet drugačno »slavo«. V rednih presledkih oddajajo radijske valove — signale. Pulzarja Crab in Vela celo oddajata (zableščita) vidno svetlobo. Zvezde se močno razlikujejo tudi po specifični teži. Pravtako so različne velikosti. Orjakinja Betelgeza meri po že starih ugotovitvah 400 milijonov kilometrov v premeru! Če bi stala na mestu našega sonca bi rdeča orjakinja Betelgeza izrinila zemljo in ostali del našega sončnega sistema vse do Marsove orbite!

Kako je lahko apostol Pavel pisal o znanstvenih dejstvih, čeprav ni imel niti takšnih najenostavnejših naprav kakor Galileo, da bi lahko to videl? Logičen odgovor je — Božje navdihnjenje.

»POSTAVITEV NEBA«

»Moreš li zvezati zveze gostosevcev ali razdreti spojine rimščic?« je vprašal Bog. »Poznaš li postave neba, ali pa urejaš vlado njegovo nad zemljo?« (Job 38:31, 33) Stoletja se ljudje niso zavedali, da te »postave« ali zakoni vladajo nad gibanjem nebesnih teles. Ob odkritjih Johannesa Keplerja, Isaaca Newtona, Alberta Einsteina in drugih so znanstveniki prišli do spoznanja, da so gravitacijske »vezi« tiste, ki držijo zvezdne skupine, kot so gostosevci, skupaj.

Astronomi tudi pravijo, da zvezde ne mirujejo, ampak se, kakor je rekel neki astronom vrtijo okrog središča ali jedra galaksije kot velikanski vrtiljaki. Ugotovljeno je, da naše sonce potuje okrog Mlečne ceste 200 milijonov let. Biblija ima torej prav, ko pravi, da imajo zvezde svoje tirnice ali orbite.

ŽIVLJENJE SAMO IZ ŽIVLJENJA

Tudi mikroskop potrjuje verodostojnost Biblije. Razmisli o biološkem zakonu zapisanem v 1. Mojzesovi knjigi, 1. poglavje: Živa stvarjenja se množijo ‚vsaka po svoji vrsti‘. Današnji veliki, močni mikroskopi so pomagali znanstvenikom bolje razumeti razmnoževanje in genetske omejitve, meje, ki dokazujejo, da biblijska izjava zveni znanstveno.

V Psalmu 36:9 Biblija dalje izjavlja o Bogu: »Kajti pri tebi je življenja vir, v svetlobi tvoji vidimo svetlobo.« Stoletja so ljudje verjeli v teorijo grškega filozofa Aristotela, da življenje samohotno nastaja iz nežive materije, snovi. Še v 17. stoletju so celo učeni ljudje še vedno verjeli, da se miši rodijo iz starih cunj, žužki iz pšenice, žabe iz blata in jegulje iz rose.

Zadeva je bila sporna še leta 1859, ko je Darwin izdal svojo knjigo The Origin of Species (Izvor vrst). Mnogi so navajali domnevno samohotno (spontano) ploditev bakterije kot podporo evoluciji in kot pojasnilo izvora življenja. Istega leta je francoski znanstvenik Pouchet »dokazal«, da se mikroorganizmi rojevajo iz vode, zraka in sena. Drugi francoski znanstvenik je vseeno spremenil te trditve, ko je pokazal, da bakterija v zraku ali delcih prahu lahko pokvari Pouchetove poskuse.

Pouchet je neustrašno ponovil svoje poskuse, tokrat v zraku brez prašnih delcev na Pirenejskem gorovju. Kasneje je prevrel (prekuhal) svojo mešanico sena in vode, da bi uničil vse obstoječe bakterije. Ko je nato v tej njegovi mešanici kmalu mrgolelo bakterij, je bil prepričan, da je dokazal samohotno razmnoževanje. Vendar je v 1870-tih letih irski znanstvenik John Tyndall odkril, da bakterija sena, oblikuje na vročino neobčutljive (odporne) klične celice, ki lahko preživijo nekajurno kuhanje. Ubogi Pouchet! Njegova mešanica sena ni bila ustrezno sterilizirana. Tyndallovi poskusi so torej zadali smrtni udarec teoriji o samohotnem razmnoževanju (razplojevanju).

S sodobnimi mikroskopi lahko znanstveniki sedaj natančno vidijo, kako se celice delijo in razmnožujejo. Da življenje prihaja samo iz predhodno obstoječega življenja je sedaj ugotovljeno znanstveno dejstvo — dejstvo, ki ga je Biblija poudarjala že pred mnogimi stoletji!

»MOJ ZARODEK«

V Psalmu 139:16 pravi Biblija: »Zarodek moj so videle tvoje (Božje) oči in v knjigo tvojo je bilo vpisano vse to.« Upoštevaj trditev Biblije, da je bilo »vse to« o zarodku »zapisano«. S to poetsko prispodobno predstavitvijo je psalmist očitno opozoril na nekaj, kar so znanstveniki odkrili šele pred nedavnim: DNK ali genetske podatke v vsaki celici. Južnoafriška revija Huishenoot nas opozarja na to, da »nihče ni nikoli mogel ‚brati‘ tega genetskega materiala«, niti s pomočjo mogočnih elektronskih mikroskopov. Toda znanstveniki vedo, da so delčki teh podatkov edinstveni za vsakega človeka in določajo njegovo osebnost in izgled.«

KNJIGA, KI IZGRAJUJE VERO

Profesor Merlyn Mehl, fizik na Western Cape univerzi v Južni Afriki, je pred kratkim rekel: »Težko si je predstavljati, kako to, da ni vsak, ki se je šolal na podlagi znanstvenega sklepanja izzvan vsled verodostojnosti Svetega pisma. Enaka enotnost in skladnost očitna v neživem fizičnem svetu je jasno vidna tudi v najbolj strahospoštovanja zbujajoči knjigi — Bibliji.« Seveda Biblija ni znanstveni učbenik. Kljub temu pa odgovarja na vprašanja, ki so za človeka resnično važna. Znanost je oblikovala svoja odkritja o vesolju in razčlenila zapletene mehanizme življenjskega procesa. Toda, kolikšne vrednosti je vse to, če ne poznamo smisla življenja? Samo Biblija nam zadovoljivo odgovori na ta vprašanja.

Psalmist David je to spoznal. Podobno kot današnji astronomi je porabil mnogo časa za preučevanje zvezdnega neba. »Nebesa oznanjajo slavo Boga«, je dejal. Toda David je spoznal, da samo občudovanje narave ni dovolj. V istem psalmu je zato še zapisal: »Postava Jehovina je popolna, oživlja dušo; pričevanje Jehovino zanesljivo, modrost daje nevednemu; zapovedi Jehovine so prave, razveseljujejo srce.« (Psalm 19:1-4, 7, 8)

Teleskopi in mikroskopi so dramatično prikazali, da makro in mikro svet v katerem živimo, zbuja globoko spoštovanje in da je zapleten. Problemi s katerimi se moramo mi ubadati so pravtako zapleteni problemi, in sicer preveč zapleteni, da bi jih človek lahko rešil brez Božje pomoči. »Vem, o Jehova, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23) Gore znanstvenih podatkov preprosto ne morejo rešiti človeka, ki se očitno strmoglavo pogreza v samouničenje. Razmišljajoči posamezniki zato vsepovsod iščejo odgovore. Te odgovore pa najdemo v knjigi, ki je bila kos zobu časa — in danes celo znanstvenemu skrbnemu preiskovanju teleskopov in mikroskopov.