»Dobra vest« dosega »najbolj oddaljene dele zemlje«

AVSTRALIJA je otočna celina, ki je večja od katerekoli zahodnoevropske dežele, ima pa samo trinajst in pol milijonov prebivalcev različnih narodnosti.

Ta redko naseljena celina površine 7 770 000 kvadratnih kilometrov, ima precej različno pokrajino in klimo. Nasprotja se kažejo od tropskega severa do puščav v notranjosti, od največjega koralnega grebena sveta — Great Barrier Reef, prepolnega najrazličnejših morskih stvarjenj — do Ayers Rocka v neobljudeni pokrajini. V vzhodnem delu Avstralije gojijo veliko poljščin kot so sladkorna pesa, pšenica in druge žitarice. Tukaj najdemo 61% prebivalstva.

Če potujemo preko The Great Dividing Range, ki leži od severa do juga ob vzhodni obali, se pokrajina spreminja od bujnega obalnega področja do blagih gričev in preide v ravnino in polpuščavo. V srcu Avstralije, kjer je Ayers Rock, je veliko slanih jezer in puščavskih področij. Velika suha stepska področja te otočne celine so zelo primerna za rejo govedi in ovc. V področjih, poraslih z grmovjem so posestva, imenovana ‚postaje‘, ki so zelo velika.

Iz tega razloga izpolnitev Jezusove zapovedi, da ‚naj bomo njegove priče vse do najbolj oddaljenih koncev Zemlje, predstavlja pravo izzivanje. (Dej. 1:8) Vrnimo se približno sedemdeset let nazaj k začetkom in si oglejmo izkušnje tistih, ki so v tem oddaljenem delu Zemlje oznanjali »dobro vest«.

Proti koncu 19. stoletja — naseljevanje se je začelo šele sto let prej — so nekateri, ki so se zanimali za Biblijo, dobili od sorodnikov in prijateljev iz prekomorskih dežel literaturo Mednarodnih raziskovalcev Biblije, kakor so se takrat imenovale Jehovine priče. Približno ob istem času so se priselili tudi raziskovalci Biblije iz Anglije in osnovali skupščine v Perthu (Zahodna Avstralija) in v Brisbane (Queensland).

PODRUŽNICA IN TISKARNA

Leta 1904 je bila v Melbournu (Victorija) osnovana podružnica raziskovalcev Biblije, ki naj bi skrbela za delo v Avstraliji in Novi Zelandiji. Na skupščini v Melbournu leta 1915 je bilo 250 prisotnih in 14 se jih je krstilo. Do leta 1935 biblijska resnica pomočjo tridesetih radijskih postaj ni dosegla samo naseljenih središč, temveč tudi oddaljene dele Avstralije.

Marca 1929 so podružnico preselili iz Melbourna v Sydney. Leta 1932 so jo povečali, nato so leta 1972 na zemljišču postavili veliko tiskarno za tiskanje časopisov Stražni stolp in Prebudi se!. Danes je priložnost, da se še poveča. V tej podružnici služi šestdeset mož in žena.

Bili so potrebni veliki napori, da bi se doseglo ljudi v oddaljenih področjih. Celo danes samo ena cesta povezuje vzhod dežele z zahodom — v razdalji približno štiri tisoč kilometrov. V nasprotju z močno naseljeno vzhodno obalo je edina zveza med severom in jugom cesta, ki pelje skozi srce celine, in zelo samotna cesta vzdolž z rudninami bogate zahodne obale.

TRDO ŽIVLJENJE V GOŠČAVI

Pokojni Bert Horton se je leta 1921 v rudarskem mestu Kalgoorlie v Zahodni Avstraliji povezal z raziskovalci Biblije. Horton je poročal: »Poslal sem svojo prošnjo za pionirsko službo (za polnočasnega oznanjevalca Kraljestva). Dodelili so mi celotno območje zahodne Avstralije.« Horton je skupaj z Frankom Riceom in še dvema možema opremil dvoležiščni stanovanjski voz s kuharsko opremo in drugimi potrebnimi stvarmi za življenje na cesti. S tem vozilom so prevozili ogromno ravnino Nullarbor in obiskali vse oddaljene kraje države. Eden teh mož je pripovedal: »Takrat tam ni bilo cest, od naftne družbe smo dobili nekoliko načrtov in vozili smo se, od črpalke do črpalke (osamljenimi, samotnimi kraji, kjer je bila uporabna voda). S seboj smo vozili dve posodi za po 44 galon (232 ltr) bencina, kakor tudi zaloge vode in živil. Obiskovali smo postaje, ki so ležale na naši poti in tam z ljudmi govorili o Bibliji.«

Drugi »pionir«, ki je veliko časa prebil v tem z grmovjem poraslem področju, je Arthur Willis. Leta 1933 je šel z dvema tovarišema na pot, da bi obdelal oddaljena področja na severu zahodne Avstralije. Willis poroča: »V tistih časih je imel popotnik pravico dobiti meso brezplačno. Na vsaki postaji smo lahko dobili, kar smo želeli. Med ljudmi na postajah in v vaseh smo našli nekatere, ki so poslušali in sprejeli resnico.« Vozili so se od Darwina na skrajnem severu na jug, v Katherine in se nato obrnili proti vzhodu v smeri Queenslanda in puščave. »Takrat še ni bilo asfaltiranih cest in spominjam se«, nadaljuje Willis, »da smo prišli v zahodni Queensland, kjer smo v treh dneh prevozili 100 milj (160 km) po črnem blatu. Na kolesa se je prijelo toliko blata, da so se komaj vrtela. Nato smo morali odvzeti blatnike, da smo se sploh še lahko vozili.«

Arthur Willis in Bill Newlands sta leta 1936 šla na še daljšo pot v to z grmovjem poraslo področje dežele. Z malim tovornjakom težkim približno 1500 kg sta šla iz Sydneya na potovanje, dolgo 19 300 km in je trajalo več kot eno leto. Vozila sta proti zahodu, končno dosegla sredino dežele, se obrnila proti severu v smeri Darwina in nato vozila ob zahodni obali do Pertha. Na tem potovanju sta osemsto kilometrov proti sredini dežele severno od Adelaide v južni Avstraliji srečala Charlesa Bernhardta. Ta mož je prišel v stik z vestjo Kraljestva približno tri leta pred tem, ko sta dva pionirja potovala po vročini in samoti iz Adelaide do Alice Springsa in nazaj. Ko sta prišla skozi ta kraj Willis in Newlands, se je Bernhardt želel krstiti. Imel je hotela v Coward Springsu in v William Creeku. Od njega so mnogi spoznali »dobro vest«. Star 85 let, Bernhardt še vedno služi kot »pionir« in vsako leto nekajkrat potuje v odročna področja južne Avstralije v svojem vozilu s pogonom na vsa štiri kolesa.

Isti duh se izraža v naslednjem doživljaju Joa Bella, nadaljnjega pionirja, ki je deloval v notranjosti. Bell je imel področje 480 kilometrov severozahodno od Brisbane in se je vozil s kolesom do oddaljenih »postaj«. To je bilo trdo in naporno delo. Bell poroča: »Marsikje sem moral nositi svoje kolo, ker sem vedno znova naletel na pesek, kjer praktično ni bilo nobene poti. Nekaj teh potovanj je bilo zelo nevarnih. Na odprtih področjih so bila edina živa stvarjenja, ki si jih lahko videl, le klateške črede volov. Ti so lahko bili zelo nevarni, ker so bili zelo radovedni in so prihajali bliže, da bi videli, kaj se jim bliža. Večkrat sem moral bežati na kako drevo in čakati cele ure, da so odšli in mi omogočili nadaljevati potovanje.«

Drugi »pionir«, Aubrey Baxter, je prekolesaril na tisoče kilometrov skozi srednji in severni Queensland. Spominja se dogodka: »Znašli smo se v marsikateri zanimivi situaciji: Neke noči sem bil gost na veliki živinski postaji, naslednjo noč pa sem preživel daleč proč z lovcem na kenguruje. Spal sem na umazanih tleh njegove male ute, med stotinami dišečih kengurujskih kož. Tudi ni bilo lahko zaspati, kadar je tulila v bližini tolpa dingov (avstralskih divjih psov).«

PRISPEJO MISIONARJI

Konec 1940 let je prišlo nekaj absolventov Stražno-stolpne biblijske šole Gilead, misionarske šole Jehovinih prič, osnovane v Združenih Državah, da bi pomagali v širjenju »dobre vesti«. Dva od njih sta bila John Cutforth in Donald MacLean iz Kanade. Oba sta veliko let služila kot potujoča pokrajinska nadzornika. MacLean se spominja: »Nisem bil malo osupel, ko sem izvedel, da leži moja prva avstralska pokrajina, gledano iz Gileada, na drugem koncu Zemlje: Jugozahodna Avstralija! Poslan sem bil v najbolj oddaljeni predel Zemlje.« O enem svojih doživljajev MacLean poroča: »Mi novinci, smo doživeli nekoliko prevzemajočih trenutkov, ko smo potovali skozi odročna področja. Moje prvo srečanje s skupino emujev (veliki, nojem podobni ptiči) je bilo zanimivo, toda vznemirljivo. Ko sem bil z motorjem na poti skozi področja, porasla z grmovjem, mi je družina emujev zaprla pot. To so izredno radovedni ptiči in so bili očitno prevzeti s svetlikanjem ogledala in kromiranih delov krmila na soncu. Ker nisem vedel, kako postopati z njimi, nisem hotel hitro peljati skozi čredo in morda tvegati življenje, zato sem obstal. Ptičem se ni nikamor mudilo. Dolgo so stali, zato sem se odločil, da odpeljem. Zahupal sem in dodal plin, toda emuji so prišli še bližje; še bolj so postali radovedni. Blago rečeno, bilo je zelo razburljivo. Sklenil sem poizkusiti srečo in si utreti pot skozi čredo, ki se je le počasi delila, da me spusti skozi. Nato so ptiči začeli teči ob cesti in pri hitrosti 35 milj (56 km) na uro so me emuji še vedno dohitevali. Šele ko sem vozil 40 milj (64 km) na uro, sem jih lahko pustil se seboj — na svoje veliko olajšanje.«

MacLean se spominja svojega prvega obiska trgovine in hotela že omenjenega Charlesa Bernhardta: »Ko sva prišla v William Creek in je vlak nekaj časa stal, so ljudje kot neumni stekli v bar po hladno pivo. Ob vhodu v bar sem presenečen videl na zidu napis, ki je vabil ljudi: ‚Berite Stražni stolp, ki oznanja Jehovino Kraljestvo, upanje sveta‘. Drugi napis se je glasil: ‚Berite Prebudi se!‘ Pri točilni mizi si lahko dobil časopise, brošure in vezane knjige. Ko so bili vsi postreženi in zadovoljni, se je Bernhardt obrnil k možem z besedami: »Gospodje, smem prositi za vašo pozornost? Vabim vas, da vzamete najboljši časopis današnjega sveta.« Vsak mož je vzel nato časopis Stražni stolp in Prebudi se!, ju plačal, dal v žep, vrgel vrečo pivskih konzerv na ramo in se vrnil na vlak. Iz spoštovanja do krščanskega ugleda, ki ga je užival Bernhardt, ni niti en moški, ko je bil v baru, izrekel nesramne ali umazane besede. Bernhardt je takrat govoril o ‚dobri vesti‘ vsem potnikom na vlaku, začenši od strojevodje.«

Danes vsa Avstralija redno sliši »dobro vest«, zahvaljujoč naporom 525 skupščin. Potujoči nadzorniki obiskujejo vse dele dežele, v kateri deluje preko 28 000 Jehovinih prič.

DOMAČINI SLIŠIJO »DOBRO VEST«

Po podatkih štetja prebivalcev leta 1971 je samo 106 000 domačinov, ki živijo v glavnem v notranjosti dežele, v področju, poraslem z grmovjem. Dosegli so jih z velikimi napori. Ben Brickell, ki je bil v poločasni službi 44 let vse do svoje smrti pred nekoliko leti, je s kolesom, motorjem in avtomobilom prepotoval na tisoče kilometrov in oznanjeval domačinom na postajah in naseljih. Da bi jim bila vest razumljiva, je uporabljal ilustracije in slike. Pri nekem obisku v Wave Hillu, področju na severu, je sedel Brickell na tleh in 80 domačinom eno uro razlagal Božji namen s človeštvom s pomočjo slik, ki so predstavljale biblijske dogodke in obljube. Brickell je postal v Australiji dobro znan po svoji dejavnosti med domorodci in v goščavskih področjih. Drugič je nekaj kilometrov od Alice Springsa v srcu dežele govoril skupini preko 100 domačinov. Nekateri izmed njih so postali zvesti oznanjevalci Kraljestva.

Avstralija predstavlja s svojimi ogromnimi prostranstvi, z večinoma negostoljubno notranjostjo in redkim prebivalstvom pravo izzivanje, toda seme Božje besede, ki je bilo v teku let posejano med prebivalstvom, je rodilo sadove, včasih na presenetljiv način.

Dobra vest o Božji približajoči se svetovni vladavini se oznanja od gosto naseljenih industrijskih mest na obali do »rdečega srca« kontinenta. Leta 1940 je znašalo razmerje Jehovinih prič do prebivalstva ena proti 2764, toda danes je vsak 483. Avstralec delavna Jehovina priča. Torej se tukaj, v ‚najbolj oddaljenem delu Zemlje‘ izpolnjuje Jezusova zapoved.