Kaj pravi Biblija?
Ali je bogokletje lahko odpuščeno?
JEZUS KRISTUS je ob neki priložnosti določenim farizejem dejal: »Vsak greh in bogokletje [blasfemija, žaljiv govor, obrekovanje, brezobzirna beseda] bosta ljudem odpuščena, samo kletev zoper duha ne bo odpuščena. Tudi če kdo reče kaj zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno, če pa kdo reče besedo zoper svetega duha, mu ne bo odpuščeno.« (Matej 12:31, 32, JP) V zvezi s tem se nam postavljajo naslednja vprašanja: Kako to, da je lahko kletvina zoper Božjega Sina in njegovega Očeta oproščena? Kako ju lahko nekdo oskruni, ne da bi obenem osramotil svetega duha? Kaj je to kletvina zoper svetega duha?
V Bibliji je zapisan primer nekoga, ki je oskrunil Boga in Kristusa, vendar ni postal kriv za neodpustljiv greh. To je bil Savel ali apostol Pavel, preden se je spreobrnil. Pavel je pisal Timoteju: »Prej sem bil bogokletnik [govoril je žaljivo], preganjalec in nasilnež.« (1. Timoteju 1:13, JP)
Preden se je spreobrnil, je Pavel učence Jezusa Kristusa imel za odpadnike, ki zaslužijo smrt. Menil je, da po Mojzesovem zakonu prav ravna, saj je glede odpadnika v njem pisalo: »Ne poslušaj ga in naj se ga ne usmili oko tvoje, da bi mu prizanesel ali ga skrival, marveč umoriti ga moraš.« (5. Mojzesova 13:8, 9) Prepričan, da ima prav, je Pavel z Jezusovimi učenci ravnal zviška, osorno in tako se je izkazal kot »nasilnež«. Kot preganjalec kristjanov je bil podoben tistim, za katere je Jezus dejal: »Pride celo ura, da bo vsak, kdor vas bo moril, menil, da s tem opravlja službo Bogu.« (Janez 16:2) Pavel je bil kriv, ker je žaljivo govoril o Božjem Sinu. Njegova mržnja do Kristusovih učencev je odkrivala, da je imel Jezusa za sleparja in tako je sramotil Kristusa. Ker je obrekoval Sina, je Pavel zagrešil tudi bogokletje Očeta, ki ga je Jezus predstavljal. (Janez 7:29; Matej 27:39; Marko 15:29; Luka 23:29; Juda 8)
Po svoji spreobrnitvi se je apostol Pavel zavedel, kako nevarno blizu neodpustljivega greha je bil. V svojem pismu Timoteju je priznal, da mu je bila izkazana velika milost, povedal pa je tudi, zakaj mu je lahko bilo odpuščeno. Tam beremo: »Vendar se me je usmilil, ker sem v neveri ravnal iz nevednosti.« (1. Timoteju 1:13, JP) Upoštevaj, da se pred svojo spreobrnitvijo ni zavestno, namerno boril proti Bogu in Kristusu. Bil je neveden, slep za resnico o Božjem Sinu in tako tudi ni veroval v Jezusa Kristusa. Zato je bil vzklik umirajočega Štefana, čigar umor je Pavel odobril, prav tako v Pavlovo korist: »Jehova, ne štej jim tega greha.« (Apostolska dela 7:60) V srcu je Pavel resnično hotel delati, kar je prav; to se vidi iz njegove gorečnosti do judovskih izročil in njegovega trdnega zastopanja nauka farizejev. (Filipljanom 3:5, 6)
Zato Savel ni okleval spremeniti svoj način ravnanja, ko mu je sam Jezus podelil spoznanje. Kmalu se je sam znašel med osovraženimi, preganjanimi in obrekovanimi učenci Božjega Sina. (Apostolska dela 9:3–25; 18:5, 6)
Pavlov primer lahko služi kot spodbuda vsem, ki so se nevede borili proti Bogu in Kristusu. Njihovo bogokletje ali žaljivo govorjenje se jim lahko odpusti, če se pokesajo. Sam apostol Pavel je to močno poudaril, ko je dejal: »Resnična je ta beseda in vsekakor vredna, da se sprejme: da je Kristus prišel na svet rešit grešnike, katerih prvi sem jaz. Ali zato sem zadobil usmiljenje, da bi na meni prvem Kristus pokazal vso potrpežljivost, za zgled njim, ki bodo verovali vanj za večno življenje.« (1. Timoteju 1:15, 16)
Kdaj torej nekdo neodpustljivo greši? Osebe, ki imajo ustrezno spoznanje in namerno nasprotujejo Bogu in Kristusu, skrivajo resnico in propagirajo laži, grešijo proti svetemu duhu, to pa je greh, ki ne more biti odpuščen. Prav to so počeli farizeji za časa Jezusove zemeljske službe. Bili so očividci čudežev in mogočnih del, ki jih je Božji duh storil preko Kristusa. Vendar niso hoteli slaviti Boga Jehove. Iz sebičnih razlogov so Božja dela, ki jih je storil po Kristusu, pripisali satanu. Tako so grešili proti svetemu duhu. (Matej 12:24–32)
Drugi pripetljaji, o katerih poroča Biblija, prav tako ponazarjajo, da so nekateri verski voditelji sami namerno nasprotovali delovanju svetega duha. Potem ko je obudil Lazarja iz mrtvih, so hoteli Jezusa umoriti. (Janez 11:47–53) To pa še ni bilo vse. Sveto pismo nam pove: »Veliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja, ker se je zaradi njega veliko Judov ločilo od njih in verovalo v Jezusa.« (Janez 12:10, 11, JP)
Ko je vojaška straža, ki je stala ob Jezusovem grobu, prišla povedat, da je Jezus vstal od mrtvih, so veliki duhovniki sklenili prikriti dejstva. Kaj so storili? Biblija odgovarja: »Ti so se zbrali s starešinami na posvet. Vojakom so dali veliko denarja in naročili: ‚Recite: »Ponoči, ko smo mi spali, so prišli njegovi učenci in ga ukradli.« In če bi to prišlo na ušesa upravitelju, se bomo mi pogovorili in dosegli, da boste brez skrbi.‘« (Matej 28:11–14, JP)
Torej, Sveto pismo jasno pravi, da greh proti duhu vključuje zavestno in namerno ravnanje proti nepobitnim dokazom delovanja svetega duha, kot so to storili veliki duhovniki in nekateri farizeji za časa Jezusove službe na zemlji. Toda vsakomur, ki bi nevede sramotil ali žaljivo govoril o Bogu in Kristusu, je lahko odpuščeno, če se iskreno pokesa. Iz tega, da lahko nekdo sramoti svetega duha, se vidi, kako pomembno je, da smo kar najbolj daleč proč od takšnega grešnega govorjenja. (Jakob 3:2–10) Prizadevati bi si morali, da posnemamo zgled, ki ga je dal apostol Pavel po svoji spreobrnitvi. Dejal je: »Tarem svoje telo in ga usužnjujem, da ne bi kako, ko sem drugim oznanjeval, sam bil zavrgljiv.« (1. Korinčanom 9:27)