Apostolska dela

27 Ker je bilo odločeno, da bomo odpluli v Italijo,+ so Pavla in nekatere druge jetnike izročili stotniku Juliju iz Avgústove* kohorte*. 2 Vkrcali smo se na ladjo, ki je prišla iz Adramítija in je ravno hotela odpluti proti pristaniščem na obali province Azije, in nato odpluli. Z nami je bil tudi Makedonec Aristárh+ iz Tesaloníke. 3 Naslednji dan smo pristali v Sidónu. Julij je bil zelo dober s Pavlom in mu je dovolil* iti k prijateljem, da so poskrbeli zanj.

4 Nato smo se odpravili naprej in pluli v zavetju Cipra, ker so pihali nasprotni vetrovi. 5 Po odprtem morju smo pluli vzdolž Kilíkije in Pamfílije do pristanišča v Miri v Líkiji. 6 Tam je stotnik našel ladjo iz Aleksandríje, ki je bila namenjena v Italijo, in nas vkrcal nanjo. 7 Po več dneh počasne plovbe smo s težavo prišli do Knida. Ker zaradi vetra nismo mogli naprej, smo pri Salmóni zapluli v zavetje Krete. 8 S težavo smo pluli vzdolž njene obale in prispeli do kraja z imenom Dobri Pristani, ki je blizu mesta Lasája.

9 Izgubili smo precej časa – celo jesenski post*+ je bil že mimo – zato je bilo to obdobje nevarno za plovbo. Zaradi tega je Pavel svetoval: 10 »Možje, mislim, da zdaj ni pametno nadaljevati plovbe. Če bomo nadaljevali, ne bomo izgubili samo ladje in tovora, ampak lahko izgubimo tudi življenje.« 11 Vendar je stotnik raje poslušal krmarja in lastnika ladje kot Pavla. 12 Ker je bilo pristanišče v Dobrih Pristanih neprimerno za prezimitev, je večina svetovala, naj odplujemo naprej in poskusimo priti do Fójniksa, da bi tam prezimili. Fójniks je kretsko pristanišče, v katero je mogoče pripluti s severovzhoda in jugovzhoda.

13 Ko je rahlo zapihal južni veter, se jim je zdelo, da bi lahko načrt uspel, zato so dvignili sidro in pluli naprej blizu obale. 14 Toda nedolgo zatem se je z otoka zagnal viharni severovzhodni veter*. 15 Bil je tako močan, da ladja ni mogla več pluti proti njemu, zato smo se mu prepustili in začelo nas je nositi naprej. 16 Zaneslo nas je v zavetje majhnega otoka z imenom Kavda, ampak kljub temu nam je komaj uspelo rešiti pomožni čoln*, ki je bil za krmo. 17 Ko so ga dvignili na krov, so začeli ladijski trup povezovati z debelimi vrvmi. Ker so se bali, da ne bi nasedli na Sirti*, so spustili jadro* in tako nas je nosilo naprej. 18 Vihar nas je silovito premetaval, zato so naslednji dan začeli v vodo metati tovor, da bi ladjo razbremenili. 19 Tretji dan pa so odvrgli še nekaj ladijske opreme.

20 Že veliko dni nismo videli ne sonca ne zvezd in okoli nas je besnel hud vihar, tako da je nazadnje začelo izginjati vsakršno upanje na rešitev. 21 Minilo je že več dni, ko ni nihče nič jedel, in takrat je Pavel stopil med njih in rekel: »Možje, res bi morali poslušati moj nasvet. Ne bi smeli odpluti s Krete, pa bi nam bila prihranjena ta škoda in izguba.+ 22 Kljub temu vas zdaj spodbujam, da ne obupavate, saj ne bo nihče od vas izgubil življenja, izgubljena bo samo ladja. 23 Ponoči je Bog, ki mu služim in ga častim, k meni poslal svojega angela.+ 24 Angel mi je rekel: ‚Ne boj se, Pavel. Pred cesarja moraš stopiti+ in zaradi tebe bo Bog rešil življenje vsem, ki plujejo s teboj.‘ 25 Zato ne obupavajte, možje. Verjamem, da bo Bog naredil točno to, kar mi je povedal angel. 26 Toda vreči nas mora na neki otok.«+

27 Ko nas je že 14 dni in noči premetavalo sem ter tja po Adrijskem morju*, se je ob polnoči mornarjem začelo dozdevati, da se bližamo kopnemu. 28 Izmerili so globino in namerili 20 sežnjev*. Ko so šli še malo naprej, so spet pomerili in tokrat je bila globina 15 sežnjev*. 29 Ker so se bali, da nas ne bi vrglo kam na skale, so s krme vrgli štiri sidra in komaj čakali, da se zdani. 30 Toda mornarji so skušali pobegniti z ladje, zato so v morje že spuščali čoln pod pretvezo, da nameravajo s premca spustiti sidra. 31 Ko je Pavel to opazil, je stotniku in vojakom rekel: »Če ti možje ne bodo ostali na ladji, se vi ne boste mogli rešiti.«+ 32 Vojaki so zatem prerezali vrvi čolna in pustili, da je padel v vodo.

33 Malo pred zoro je začel Pavel vse spodbujati, naj kaj pojedo. Rekel je: »Že 14 dni zaskrbljeno čakate, kako se bo vse skupaj končalo, in ves ta čas niste nič jedli. 34 Zato vas spodbujam, da kaj pojeste, saj je to za vaše dobro. Nikomur od vas se ne bo skrivil niti en las na glavi.« 35 Ko je to rekel, je vzel kruh in se pred vsemi zahvalil Bogu. Nato je kruh prelomil in začel jesti. 36 Ob tem so vsi postali boljše volje in tudi sami začeli jesti. 37 Vseh skupaj* nas je bilo na ladji 276. 38 Ko so se najedli, so ladjo razbremenili s tem, da so v morje zmetali+ pšenico.

39 Ko se je končno zdanilo, so videli kopno, ampak ga niso mogli prepoznati.+ Nato so opazili zaliv s peščeno obalo in se odločili, da bodo, če bo le mogoče, ladjo spravili do te obale. 40 Zato so porezali sidra in jih pustili pasti v morje, obenem pa odvezali vrvi krmilnih vesel. Potem so dvignili prednje jadro, da ga je zajel veter, in krenili proti obali. 41 Ko pa so naleteli na sipino, so z ladjo nasedli. Premec je obtičal in se ni več premaknil, krma pa se je začela zaradi udarjanja valov lomiti na kose.+ 42 Takrat so se vojaki odločili jetnike pobiti, da ne bi nihče skočil v vodo, odplaval na obalo in pobegnil. 43 Toda stotnik je želel Pavla rešiti, zato jim je to preprečil. Tistim, ki so znali plavati, je ukazal, naj prvi skočijo v morje in odplavajo na kopno, 44 ostali pa naj jim sledijo na deskah ali na drugih kosih razbite ladje. Tako smo vsi varno prišli na kopno.+