Jeremija
4 »Če se boš hotel vrniti, o Izrael,« govori Jehova,
»če se boš hotel vrniti k meni,
če boš odstranil izpred mojih oči svoje nagnusne malike,
ne boš begunec.«+
2 Če ravnaš v skladu z resnico, pravico in pravičnostjo,
kadar prisegaš pri Jehovu, živem Bogu,
bodo narodi blagoslovljeni* po njem
in z njim se bodo hvalili.+
3 Jehova namreč govori Judovcem in Jeruzalemčanom:
»Preorjite si zemljo
in ne sejte več med trnje.+
Drugače se bo zaradi vaših zlobnih dejanj
moj bes razplamtel kakor ogenj,
gorel bo tako močno, da ga ne bo mogel nihče pogasiti.«+
Na ves glas kličite: »Zberite se skupaj!
Zatecimo se v utrjena mesta!+
6 Dvignite signalni drog, ki kaže proti Síonu!
Poiščite si zavetje! Ne stojte!«
Bog pravi, da bo s severa pripeljal nesrečo,+ veliko opustošenje.
7 Kakor lev, ki se pojavi iz goščave,+
se je odpravil na pohod tisti, ki uničuje narode,+
odšel je iz svojega kraja, da bi tvojo deželo spremenil v grozljiv prizor.
Tvoja mesta bodo porušena, ostala bodo brez prebivalcev.+
9 »Tisti dan,« govori Jehova,
»bo tako kralju kot dostojanstvenikom upadel pogum,+
duhovniki se bodo zgrozili in preroki se bodo začudili.«+
10 »Ojoj, Vrhovni gospod Jehova!« sem rekel. »Povsem si prevaral prebivalce te dežele+ in Jeruzalema. Rekel si ‚Imeli boste mir‘,+ ampak meč nam je že prislonjen na vrat.«
11 V tistem času bo prebivalcem te dežele in Jeruzalema rečeno:
»Z golih hribov v puščavi
se bo proti moji hčeri*, mojemu ljudstvu, zagnal žgoč veter,
vendar ne zato, da bi vejal* in čistil žito.
12 Ta veter prihaja od tam na moj ukaz s polno močjo.
Zdaj bom izrekel obsodbo proti svojemu ljudstvu.
Njegovi konji so hitrejši od orlov.+
Rekli boste: ‚Gorje nam! Konec je z nami!‘
14 O Jeruzalem, izperi iz svojega srca hudobijo, da se boš rešil.+
Kako dolgo še vam bodo po glavi rojile hudobne misli?
15 Glas pripoveduje, kaj se je zgodilo v Danu,+
razglaša, kakšna nesreča je doletela éfraimsko gorovje.
16 Poročajte o tem narodom.
Oznanite to Jeruzalemu.«
»Izvidnica* prihaja iz daljne dežele,
zagnala bo bojni klic proti mestom na Judovem.
18 »Za svoje vedenje in svoja dejanja boš plačal.+
Kako boleča je tvoja nesreča!
Tvoje uporništvo je prodrlo v tvoje srce.«
19 O kako mi je hudo*, kako mi je hudo!
V srcu čutim močno bolečino.
Srce mi razbija.
20 Vsa dežela je uničena,
zato poročila o nesreči prihajajo drugo za drugim.
Moji šotori so nenadoma uničeni,
moja šotorska pregrinjala so v trenutku uničena.+
22 Bog pravi: »Moje ljudstvo je nespametno.+
Sploh se ne zmenijo zame.
Neumni so in nič ne razumejo.
Dovolj so sicer pametni*, da delajo slabo,
dobrega pa ne znajo delati.«
23 Videl sem njihovo deželo in bila je prazna in pusta.+
Pogledal sem proti nebu, ampak na njem ni bilo več svetlobe.+
Vse to je naredil Jehova
iz svoje plamteče jeze.
Ljudje se zatekajo v goščave
in vzpenjajo na skale.+
Vsa mesta so zapuščena,
nihče ne živi v njih.«
30 Kaj boš naredila* sedaj, ko si opustošena?
Ampak tvoje lepšanje je bilo zaman,+
saj so te tisti, ki so hrepeneli po tebi, zavrgli,
zdaj te hočejo ubiti.+
31 Slišim krike, kot če bi kričala bolna ženska,
stokanje, kot če bi stokala ženska ob porodu svojega prvega otroka,
slišim glas síonske hčere, ki lovi sapo.
Širi svoje roke+ in govori:
»Gorje meni! Izčrpana sem od ubijalcev!«