Izaija
2 Vsak od njih bo kakor zavetje pred vetrom
in zatočišče pred nevihto,
kakor potoki v sušni deželi,+
kakor senca velike skale v izsušeni deželi.
3 Oči tistih, ki vidijo, takrat ne bodo več zlepljene
in ušesa tistih, ki slišijo, bodo poslušala.
4 Tisti, ki so zaletavi, bodo premišljevali o tem, kar so spoznali,
5 Neumnega človeka ne bodo več imeli za radodarnega
in nenačelnega človeka ne bodo imeli za plemenitega.
6 Neumnež bo namreč govoril neumnosti
in v svojem srcu bo spletkaril,+
da bi ravnal odpadniško* in o Jehovu govoril laži,
da bi lačnega pustil brez hrane
in žejnega brez pijače.
7 Taktike nenačelnega človeka so podle.+
Tak človek zagovarja sramotno vedenje,
da bi z lažmi uničil revne in nemočne,+
tudi ko govorijo resnico.
9 »Samovšečne ženske, vstanite, poslušajte moj glas!
Brezbrižne hčere,+ prisluhnite temu, kar govorim!
10 Čez dobro leto vas bo spreletel srh, ve, brezbrižne hčere,
saj ob času trgatve ne bo nobenega grozdja.+
11 Trepetajte, samovšečne ženske!
Tresite se, brezbrižne hčere!
12 Tolcite se po prsih,
žalujte za krasnimi polji in rodovitno trto.
13 Zemljo mojega ljudstva bosta namreč prekrivala samo trnje in bodičasto grmovje,
prekrivala bosta vse hiše, v katerih je prej vladalo veselje,
vse mesto, v katerem se je prej slišalo veselo vriskanje.+
Ófel+ in stražni stolp sta se za vedno spremenila v puščavo,
v veselje divjim oslom
in za pašo čredam.+
15 Tako bo, dokler ne bo Bog na nas izlil svojega duha+
in bo pustinja postala sadovnjak,
sadovnjak pa kakor gozd.+
19 Toda toča bo uničila gozd
in mesto bo zravnano z zemljo.