Pridigar

4 Znova sem se ozrl, da bi videl vse zatiranje,+ ki se godi pod soncem. In glej, solze zatiranih,+ toda nikogar ni, ki bi jih potolažil.+ V rokah njihovih zatiralcev je moč, toda nikogar ni, ki bi jih potolažil. 2 Zato imam mrtve, ki so že umrli, za srečnejše od živih, ki še živijo.+ 3 Toda od obojih je na boljšem tisti, ki ga sploh še ni,+ ki še ni videl mučnega dela, ki se opravlja pod soncem.+

4 Videl sem, da ves trud in vsa spretnost+ pri delu vzbujata tekmovalnost med ljudmi.+ Tudi to je ničevost in lovljenje vetra.

5 Neumnež drži roke križem+ in jé lastno telo.+

6 Boljše je eno prgišče počitka kakor dve prgišči truda in lovljenja vetra.+

7 Znova sem se ozrl, da bi videl ničevost pod soncem: 8 je človek, ki je sam in nima ne tovariša,+ ne sina, ne brata.+ Pa vendar vsemu njegovemu trudu ni konca in njegove oči se ne nasitijo bogastva.+ Sprašuje se: »Le za koga se toliko trudim in svoji duši odrekam to, kar je dobro?«+ Tudi to je ničevost in mučno opravilo.+

9 Bolje je dvema kakor enemu,+ ker imata dobro plačilo za svoj trud.+ 10 Kajti če eden pade, ga lahko njegov tovariš vzdigne.+ Toda kaj, če pade nekdo, ki je sam in nima drugega, da bi ga vzdignil?+

11 Če dva ležita skupaj, se ogrejeta. Toda kako naj se ogreje nekdo, ki je sam?+ 12 In če bi kdo bil močnejši od enega samega, se mu dva lahko uspešno postavita po robu.+ In trojna vrvica se ne pretrga zlahka.

13 Boljši je siromašen deček, ki je moder,+ kakor star kralj, ki je neumen+ in se več ne pusti posvariti.+ 14 Kajti on je izšel iz ječe, da bi zakraljeval,+ čeprav se je v kraljestvu rodil kot siromak.+ 15 Videl sem, kako se godi vsem živečim, ki hodijo pod soncem, in dečku, nasledniku, ki prevzame mesto drugega.+ 16 Čeprav ni konca vsemu tistemu ljudstvu, ki mu vlada,+ se ga ljudje kasneje ne bodo veselili.+ Kajti tudi to je ničevost in lovljenje vetra.+