Cerkev je zapustilo dvaindvajset ljudi

GERMAN GOMERA se je rodil kot predzadnji od enajstih otrok. Ko so umrli njegov oče in dve sestri, se je mama Luisa z otroki preselila v mesto. Tam so se pridružili menonitom, saj so bili Luisini bratje z družinami pripadniki njihove vere.

»Leta 1962 je v naše mesto prispel par posebnih pionirjev,« pove German. »Zanju je bilo rečeno, da spodkopavata vero meščanov z ‚vražjimi nauki‘. Toda ko sta zakonca obiskala družino Piña, ju je ta vseeno povabila naprej. Družina Piña je štela veliko članov. Pionirja sta bila zelo prijazna in prijateljska, kar je na družino naredilo močan vtis, zato jima je pozorno prisluhnila. Rezultat tega obiska je bil, da so člani družine Piña in tri moje starejše sestre začeli preučevati.«

»Nekega dne, ko sta pionirja obiskala družino Piña,« nadaljuje German, »so povabili tudi mojo mamo. Brali so svetopisemske vrstice, ki so poudarjale upanje na večno življenje na zemlji. Mama je vprašala: ‚Zakaj potem v naši cerkvi pravijo, da gremo v nebesa?‘ Ko ji je brat na to odgovoril iz Svetega pisma in pojasnil, kaj v njem piše glede vstajenja na zemlji, se je mama pozitivno odzvala in je pričela drugim govoriti o naučenem.«

»Ko so pastorji Menonitske cerkve izvedeli, da njihovi člani preučujejo z Jehovovimi pričami, so jih skušali prepričati, naj nehajo. Pri tem so bili do ljudi nasilni in so jim grozili. Maximina, mama družine Piña, jim je rekla: ‚Glejte! Sem odrasla in sama sprejemam odločitve.‘«

»Navsezadnje,« pravi German, »je Menonitsko cerkev zapustilo 22 ljudi in pričelo obiskovati občinske shode, ki so potekali v nekem najetem domu. Moja mama se je krstila leta 1965, jaz pa 4 leta kasneje, in sicer leta 1969 pri svojih 13.«