Ali je revščina znamenje Božjega neodobravanja?

BOG je staroveškim Izraelcem dejal: »Pri tebi ne bi smel biti nihče reven.« (NW) Tako je bilo zato, ker so bili v Postavi, ki jim jo je dal, zapisani zakoni o tem, kako je treba skrbeti za revne, in celo zakoni o oprostitvi dolgov. (5. Mojzesova 15:1–4, 7–10) Med Izraelci naj potemtakem ne bi bilo revnih, saj je Jehova obljubil, da jih bo blagoslavljal. Ta blagoslov je bil odvisen od ravnanja po Postavi, toda Izraelcem je v tem spodletelo.

Vendar to ni pomenilo, da Bog tistih, ki so v gmotnem pogledu imeli malo, ni odobraval, podobno kakor tudi ni pomenilo, da je tiste, ki so imeli veliko, blagoslavljal. Mnogi Božji zvesti služabniki so bili revni. Prerok Amos je bil preprost ovčerejec in sezonski delavec. (Amos 1:1; 7:14) V dneh preroka Elija je Izrael prizadela lakota in takrat je bil ta Božji služabnik odvisen od gostoljubnosti revne vdove, ki ji med lakoto po čudežu niso pošle borne zaloge moke in olja. Ne Elija ne vdova nista obogatela; Jehova je skrbel le za njune osnovne potrebe. (1. kraljev 17:8–16)

Nepredvideni dogodki lahko ljudi pahnejo v revščino. Nesreče in bolezni lahko posameznika začasno ali trajno onesposobijo za delo. In smrt lahko za seboj pusti sirote in vdove. Celo takšne hude reči niso znamenje Božjega neodobravanja. Pripoved o Naomi in Ruti je ganljiv zgled tega, kako Jehova ljubeče skrbi za tiste, ki so v stiski. Čeprav sta Naomi in Ruta po smrti svojih mož ostali skoraj brez vsega, ju je Jehova blagoslovil in poskrbel za njune potrebe. (Ruta 1:1–6; 2:2–12; 4:13–17)

Očitno je torej, da revščina ni znamenje Božjega neodobravanja. Tisti, ki so zvesti Bogu Jehovu, so lahko prepričani o resničnosti besed kralja Davida: »Mlad sem bil in sem se postaral, a nisem videl pravičnika zapuščenega, ne otrok njegovih prositi kruha.« (Psalm 37:25)

[Slika na strani 8]

Čeprav sta bili Naomi in Ruta revni in sta ostali skoraj brez vsega, ju je Bog blagoslovil in je ljubeče poskrbel zanju.