Veliki poučevalec me že vse življenje uči

ZGLED MOJIH STARŠEV

Proti koncu petdesetih let dvajsetega stoletja sta se moja starša preselila iz Italije v mesto Kindersley v kanadski provinci Saskatchewan. Kmalu zatem sta spoznala resnico, ki je postala najpomembnejša stvar v njunem življenju. Že od malih nog sem z družino po cele dneve oznanjeval. Zato sem včasih v hecu rekel, da pomožno pioniram že od osmega leta starosti!

Moja starša sta bila revna. Vseeno sta bila čudovit zgled v tem, da sta se žrtvovala za Jehova. Leta 1963 sta na primer prodala veliko svojega imetja, da bi lahko kot družina obiskali mednarodno zborovanje v Pasadeni v ameriški zvezni državi Kalifornija. Leta 1972 smo se preselili. Odšli smo kakšnih 1000 kilometrov stran od Kindersleyja v mesto Trail v kanadski provinci Britanska Kolumbija. Tam smo pomagali na italijanskem področju. Oče je delal kot hišnik. Čeprav so mu večkrat ponudili napredovanje, je to zavrnil, da bi lahko naredil več za Jehova.

Staršema sem zelo hvaležen za čudovit zgled, ki sta ga dala meni, mojemu bratu in sestrama. Pomagala sta mi položiti trden temelj, na katerem je Jehova lahko gradil. Od njiju sem se med drugim naučil nekaj zelo pomembnega: Če mi bo Kraljestvo vedno na prvem mestu v življenju, bo Jehova poskrbel za mene. (Mat. 6:33)

ZAČETEK POLNOČASNE SLUŽBE

Leta 1980 sem se poročil z Debbie, lepo sestro, ki je imela jasne duhovne cilje. Jehovu sva želela služiti polnočasno, zato je Debbie tri mesece po poroki začela pionirati. Ko sva bila poročena kakšno leto, sva se preselila v majhno občino, ki je potrebovala pomoč. Tudi jaz sem začel pionirati.

Čez čas sva izgubila veselje in razmišljala sva, da bi zapustila tisto občino. Preden sva se dokončno odločila, sva se pogovorila z okrajnim nadzornikom. Ljubeče, ampak iskreno nama je rekel: »Za problem sta delno kriva tudi sama. Preveč se osredotočata na izzive. Če bi namesto tega iskala pozitivno stran vajine situacije, bi jo našla.« To sva morala slišati. (Ps. 141:5) Nasvet sva takoj upoštevala in kmalu sva ugotovila, da ni vse tako črno. V občini je bilo kar nekaj bratov in sester, ki so želeli narediti več za Jehova. Med njimi so bili tudi mladi in sestre, ki so bile poročene z nekom, ki ni Priča. To nama je odprlo oči. Naučila sva se iskati dobro in zaupati Jehovu, da nama bo pomagal vztrajati. (Miha 7:7) Spet sva bila vesela.

Nekateri učitelji v najini prvi pionirski šoli so izkusili služenje v tujini. Kazali so slike in pripovedovali o izzivih in blagoslovih, ki so jih imeli. V naju so vzbudili željo, da bi služila kot misijonarja. Zato sva si to postavila za cilj.

Da bi ta cilj dosegla, sva se leta 1984 preselila v Quebec, ki leži več kot 4000 kilometrov stran od Britanske Kolumbije. Ker tam govorijo francosko, sva se morala naučiti novega jezika in se navaditi na povsem drugačno kulturo. Poleg tega sva bila pogosto na tesnem z denarjem. Nekaj časa sva jedla samo krompir, ki sva ga dobila od nekega prijaznega kmeta. Debbie ga je pripravila na tisoč in en način! Kljub težavam sva se trudila ostati vesela. In Jehova je ves čas za naju lepo skrbel. (Ps. 64:10)

Nekega dne sva prejela nepričakovan telefonski klic. Povabili so naju, da služiva v kanadskem Betelu. Glede tega sva imela mešane občutke, ker sva si zelo želela iti v šolo Gilead. Vseeno sva vabilo sprejela. Ko sva prišla v Betel, je z nama govoril brat Kenneth Little, ki je služil kot član podružničnega odbora. Vprašala sva ga: »Kaj pa vse prošnje, ki sva jih oddala za šolo Gilead?« Odgovoril je: »Vse ob svojem času.«

En teden kasneje je napočil ta čas. Z Debbie sva bila povabljena v Gilead! Znašla sva se pred težko odločitvijo. Brat Kenneth nama je rekel: »Ne glede na to, kako se bosta odločila, si bosta včasih želela, da bi se odločila drugače. Nobena odločitev ni boljša od druge. Jehova lahko blagoslovi katero koli.« Sprejela sva povabilo v šolo Gilead. V vseh teh letih sva videla, da je imel brat Kenneth prav. Njegove besede pogosto ponoviva tistim, ki se znajdejo pred podobnim razpotjem.

MISIJONARSKO ŽIVLJENJE

Bila sva navdušena, da sva bila lahko med 24 učenci 83. razreda šole Gilead. Šolanje se je začelo aprila 1987 in je potekalo v Brooklynu. Naša glavna učitelja sta bila brata Ulysses Glass in Jack Redford. Pet mesecev je minilo, kot bi mignil, in 6. septembra 1987 sva diplomirala. Dodeljena sva bila na Haiti, skupaj z Johnom in Marie Goode.

Leta 1962 so bili s Haitija izgnani še zadnji misijonarji in vse do leta 1987 ni bil tja dodeljen nihče. Tri tedne po koncu šole sva že služila visoko v gorah na Haitiju skupaj z majhno občino, ki je štela 35 oznanjevalcev. Bila sva mlada in neizkušena. V misijonarskem domu sva bila čisto sama. Ljudje so bili revni in večina jih je bila nepismenih. V tistem obdobju sva videla in doživela državljanske nemire, državne udare, goreče barikade in hurikane.

Veliko sva se naučila od tamkajšnjih zdržljivih bratov in sester. Kljub težkemu življenju so bili veseli. Imeli so radi Jehova in oznanjevanje. Neka starejša sestra ni znala brati. Ampak na pamet je vedela kakih 150 svetopisemskih vrstic! Zaradi slabih razmer sva si še bolj želela ljudem povedati za Kraljestvo, ki bo rešilo vse njihove probleme. Toplo nama je pri srcu, ko slišiva, da nekateri najini svetopisemski učenci zdaj služijo kot redni ali posebni pionirji in starešine.

Na Haitiju sem spoznal Trevorja, ki je bil mormonski misijonar. Z njim sem nekajkrat razpravljal o Svetem pismu. Leta kasneje sem od njega nepričakovano dobil pismo. Napisal je: »Na naslednjem zboru se bom krstil! Rad bi se vrnil na Haiti. Želim služiti kot posebni pionir tam, kjer sem včasih deloval kot mormonski misijonar.« Želja se mu je uresničila in z ženo sta na Haitiju veliko let pionirala.

EVROPA, POTEM AFRIKA

Nato sva bila dodeljena v del Evrope, kjer naše delo končno ni bilo več prepovedano. Leta 1992 sva prišla v Ljubljano. V bližini tega mesta sta odraščala moja starša, preden sta se preselila v Italijo. Včasih je delo na področju bivše Jugoslavije nadzirala podružnica na Dunaju in pisarni v Zagrebu in Beogradu. Ko pa je Jugoslavija razpadla na več samostojnih držav, je vsaka dobila svoj Betel.

Spet sva se morala prilagoditi drugačni kulturi in se naučiti novega jezika. To niti približno ni bilo enostavno. Celo domačini radi rečejo, da je slovenščina res težek jezik! Občudovala sva zvestobo bratov in sester, ki so bili pripravljeni sprejeti organizacijske spremembe. Videla sva, da jih Jehova zato blagoslavlja. Spet sva se prepričala, da Jehova vedno ob pravem času na ljubeč način uredi zadeve. V Sloveniji sva utrdila vse, kar sva se naučila do takrat. Dobila pa sva tudi veliko novih lekcij.

Spremembam pa ni bilo videti konca. Leta 2000 sva bila dodeljena na Slonokoščeno obalo na zahodnem delu Afrike. Novembra 2002 so naju zaradi državljanske vojne evakuirali v Sierro Leone. Tam se je ravno končala 11-letna državljanska vojna. Težko nama je bilo tako na hitro zapustiti Slonokoščeno obalo. Kljub temu sva zaradi vseh lekcij, ki sva se jih naučila v življenju, ohranila veselje.

Osredotočena sva bila na produktivno področje in ljubeče brate in sestre, ki so prestali leta vojne. Čeprav so bili revni, so z nama z veseljem delili vse, kar so imeli. Ena sestra je Debbie ponudila nekaj oblačil. Debbie jih ni želela sprejeti, ampak sestra je vztrajala. Rekla je: »Ko je bila tukaj vojna, so nas soverniki iz drugih držav podpirali. Zdaj pa smo na vrsti mi.« Za cilj sva si postavila, da jih posnemava.

Čez čas sva se vrnila na Slonokoščeno obalo, ampak kmalu je tam spet prišlo do nasilja zaradi političnih napetosti. Zato so naju novembra 2004 s helikopterjem evakuirali. Vsak od naju je lahko s sabo vzel samo 10-kilogramski kovček. Noč sva preživela na tleh francoske vojaške baze, naslednji dan pa sva letela v Švico. V podružnico sva prispela okoli polnoči. Člani podružničnega odbora in učitelji Strežnospopolnjevalne šole so naju skupaj s svojimi ženami prisrčno sprejeli. Od njih sva dobila nešteto objemov, topel obrok in ogromno švicarske čokolade. Bila sva zelo ganjena.

Začasno sva bila dodeljena v Gano, potem pa nazaj na Slonokoščeno obalo, ko so se državljanski nemiri tam nehali. Prijaznost sovernikov nama je pomagala vztrajati kljub stresnim evakuacijam in začasnim dodelitvam. Čeprav je medsebojna ljubezen pogoj za prave kristjane, sva se z Debbie odločila, da je ne bova nikoli jemala za nekaj samoumevnega. Pravzaprav sva se v tem turbulentnem obdobju ogromno naučila.

BLIŽNJI VZHOD

Leta 2006 sva iz svetovnega središča dobila pismo z novo dodelitvijo – Bližnji vzhod. Spet so naju čakale nove dogodivščine, izzivi, jeziki in kulture. Ljudje na tem področju imajo močna politična in verska prepričanja. Všeč nama je bila jezikovna raznolikost v občinah. Videla sva, da upoštevanje teokratičnih navodil prinese enotnost. Občudovala sva brate in sestre, ki so pogumno vztrajali kljub nasprotovanju družine, sošolcev, sodelavcev ali sosedov.

Leta 2012 sva v Tel Avivu v Izraelu obiskala posebno zborovanje. To je bilo prvič od binkošti leta 33 n. št., da se je na tem področju zbralo toliko Jehovovih častilcev. Tega dogodka ne bova nikoli pozabila!

V tem obdobju sva obiskala tudi državo, kjer je naše delo prepovedano. Prinesla sva nekaj literature, oznanjevala in obiskala manjše zbore. Povsod so bili močno oboroženi vojaki in kontrolne točke. Kljub temu sva se počutila varna, saj sva imela ob sebi nekaj previdnih krajevnih oznanjevalcev.

NAZAJ V AFRIKO

Leta 2013 sva dobila čisto drugačno nalogo – dodeljena sva bila v podružnico v Demokratični republiki Kongo. Ta prostrana država ima čudovito naravo. Ampak še vedno so vidne posledice hude revščine in oboroženih spopadov. Najprej sva si mislila: Eh, Afriko poznava. Veva, kaj naju čaka. Kljub temu sva se morala še precej naučiti. Ker je v državi veliko območij, kjer sploh ni cest in mostov, je težko potovati. Vseeno sva opazila tudi marsikaj lepega. Bratje in sestre kljub slabim ekonomskim razmeram vztrajajo in so veseli. Zelo imajo radi oznanjevanje in se trudijo, da so prisotni na shodih in zborih. Na lastne oči sva videla, kako jih Jehova podpira in blagoslavlja, tako da vse več ljudi spozna resnico. Življenje v Kongu je na naju pustilo svoj pečat in najina duhovna družina se je še povečala.

Proti koncu leta 2017 sva dobila novo dodelitev. Šla sva v Betel v Južno Afriko. To je največja podružnica, v kateri sva kadar koli služila. Naloge, ki sva jih dobila, so bile za naju povsem nove. Spet sva se morala veliko naučiti. Lekcije, ki sva jih dobila do takrat, so nama prišle zelo prav. Okoli naju so bratje in sestre, ki že desetletja zvesto vztrajajo. Imava jih res rada. Čeprav je betelska družina rasno in kulturno zelo pisana, v njej vlada enotnost. Nobenega dvoma ni, da Jehova svoje služabnike blagoslavlja z mirom, ko se trudijo oblačiti novo osebnost in upoštevati svetopisemska načela.

V vseh teh letih sva z Debbie dobila vznemirljive dodelitve, prilagoditi sva se morala različnim kulturam in se naučiti novih jezikov. To ni bilo vedno enostavno. Ampak ves čas sva čutila Jehovovo vdano ljubezen po njegovi organizaciji in sovernikih. (Ps. 144:2) Vse, kar sva se naučila, nama je pomagalo, da sva postala boljša Jehovova služabnika.

Hvaležen sem staršema za dragocen pouk, dragi ženi Debbie za podporo in svetovni duhovni družini za čudovite zglede. Z Debbie sva odločena, da bova svojemu Velikemu poučevalcu dovolila, da naju še naprej uči.