Ohranimo občutek nujnosti!
1 Jezus je vedel, da je čas, ki ga je imel na zemlji za opravljanje Očetovega dela, omejen. (Jan. 9:4) Zato je oznanjevalsko delo opravljal z občutkom nujnosti in tudi svoje učence učil, naj delajo enako. (Luk. 4:42–44; 8:1; 10:2–4) Gmotno udobje je bilo zanj drugotnega pomena. (Mat. 8:20) Tako je lahko dokončal delo, ki mu ga je Jehova naložil. (Jan. 17:4)
2 Čas je omejen: Omejen je tudi čas, v katerem naj bi se dobra novica oznanjevala »po vsej naseljeni zemlji«. (Mat. 24:14) Biblijske prerokbe odkrivajo, da živimo globoko v času konca. Kmalu bodo tisti, »ki ne poznajo Boga, in [. . .] niso poslušni dobri novici o našem Gospodu Jezusu [. . .] obsojeni na večno uničenje.« (2. Tes. 1:6–9) Ta obsodba bo izvršena izredno hitro. (Luk. 21:34, 35; 1. Tes. 5:2, 3) Ljudje morajo spoznati, v kako nevarnih okoliščinah so. Naša odgovornost je, da jim pomagamo do Jehovovega odobravanja, dokler je še čas. (Zef. 2:2, 3)
3 Naredimo vse, kar lahko: Božji služabniki se zavedajo, da ‚je ostalo le še malo časa‘, zato oznanjevalskemu delu dajejo prednost. (1. Kor. 7:29–31; Mat. 6:33) Nekateri so se odrekli možnosti po boljšem zaslužku oziroma kakemu drugemu osebnemu cilju, da bi lahko več sodelovali v službi oznanjevanja. (Mar. 10:29, 30) Drugi so še naprej »zelo zaposleni v Gospodovem delu« kljub nenehnim preizkušnjam. (1. Kor. 15:58) Poleg tega mnogi že desetletja javno razglašajo dobro novico brez omahovanja. (Heb. 10:23) Jehova zelo ceni vse takšne žrtve, ki jih naredimo v prid Kraljestva. (Heb. 6:10)
4 To, da je naše življenje osredinjeno na čaščenje Jehova, kamor spada tudi oznanjevalsko delo, nam pomaga, da imamo Jehovov dan vedno jasno pred očmi. Tako smo zaščiteni pred tem, da bi nas Satanov svet premotil, hkrati pa smo še bolj odločeni, da nenehno opravljamo dela, ki spadajo k svetemu vedenju. (2. Pet. 3:11–14) Zares, če sveto službo opravljamo z občutkom nujnosti, lahko rešimo sebe in tiste, ki nas poslušajo. (1. Tim. 4:16)