Vprašanje

◼ Ali je primerno, da prispevamo za prevoz, ki nam ga ponudijo drugi?

Nekateri imamo okoliščine, zaradi katerih smo glede rednega obiskovanja shodov in sodelovanja v terenski službi odvisni od pomoči drugih. Mnogi bratje in sestre si prijazno še posebej prizadevajo in ljubeče uporabljajo svoj čas, vozila ter druga sredstva, da bi nam priskrbeli prevoz. Čeprav se morajo morda pripraviti prej, kot bi se sicer, in se tudi kasneje vračajo domov, storijo to z voljnim duhom.

Tudi v tem primeru, kakor v vseh drugih vidikih naše krščanske službe, velja načelo, ki je zapisano v Galatom 6:5: ,Vsak bo nosil svoje breme.‘ Če nas torej kdo redno prevaža, bi morali pokazati svoje cenjenje, ne le z besedami, ampak tudi z razumnim prispevkom, če je to le mogoče, s katerim bomo pomagali kriti stroške. (Mat. 7:12; 1. Kor. 10:24)

Tudi če nekdo, ki rabi svoj avto, ne prosi za finančno pomoč, niti ni videti, da jo potrebuje, je iskrena ponudba prispevka vedno cenjena. Voznik morda ne bo želel sprejeti ničesar; in to bi seveda morala biti njegova odločitev. Kljub temu pa je prav, da prispevek ponudite. Če v tistem trenutku ne morete nič prispevati, si lahko to zapomnite; morda boste lahko naslednjič, ko boste spet sprejeli prevoz, ponudili kaj več. (Luk. 6:38)

Zelo ljubeče je, da tisti, ki imajo vozila, poskrbijo za prevoz drugih, ki drugače morda ne bi mogli priti na shod ali sodelovati v terenski službi. (Preg. 3:27) Obenem pa je tudi ljubeče, da tisti, ki imajo koristi od takšne prijaznosti, izrazijo svojo hvaležnost s tem, da prispevajo ustrezno svojim okoliščinam. (Kol. 3:15)