Voljno se dati na razpolago za vsako dobro delo
1 Posvetna literatura je o Jehovovih pričah zapisala tole: »Težko bi bilo najti člane katere koli druge skupine, ki delajo za svojo vero tako vestno kot Priče.« Zakaj so Jehovove priče tako pridni in imajo tako voljnega duha?
2 En razlog je ta, da so prežeti z občutkom nujnosti. Jezus je spoznal, da je njegov čas za dokončanje dela na zemlji omejen. (Jan. 9:4) Medtem ko oslavljeni Božji Sin danes gospoduje sredi svojih sovražnikov, Jehovovo ljudstvo spoznava, da je čas, v katerem morajo opraviti delo, ravno tako omejen. Zato se voljno dajejo na razpolago za sveto službo. (Ps. 110:1-3) Ker je za žetev treba še več delavcev, ne smejo popuščati v svojem prizadevanju. (Mat. 9:37, 38) Zato se trudijo posnemati Jezusa, ki je v svojem delu dal popoln zgled voljnosti in prizadevnosti. (Jan. 5:17)
3 Nadaljnji razlog, zakaj Jehovove priče delajo za Jehova z vso dušo, je ta, da se njihova svetovna organizacija razlikuje od vseh drugih skupin. Verske organizacije po svetu ponavadi zahtevajo od svojih privržencev minimalno časa in truda. To, kar verjamejo, zelo malo ali pa sploh ne vpliva na njihovo vsakodnevno življenje, ravnanje z drugimi ali na opravila v življenju. Ker jim primanjkuje spodbujajoče moči prave vere, vztrajajo, da jim pastirji govorijo »sladke besede« in jim tako zagotavljajo, da je njihovo simbolično prizadevanje zadostno. (Iza. 30:10, EI) Duhovščina jim je ustregla s ,čehljanjem ušes‘ ter tako vcepljala duha otopelosti in duhovne lenosti. (2. Tim. 4:3, Jere, Pečjak, Snoj)
4 Kako drugače je z Božjim ljudstvom! Vse, kar je povezano z našim oboževanjem, zahteva napor, trud in delo. Vsak dan in tudi v vsem, kar delamo, ravnamo tako, kot verujemo. Medtem ko nam resnica prinaša veliko veselja, pa je za izpolnjevanje njenih zahtev treba ,veliko truda‘. (Primerjaj 1. Tesaloničanom 2:2, JPS.) Večino ljudi zaposluje že sama skrb za obveznosti vsakodnevnega življenja. Vendar pa mi ne dovolimo, da zaradi teh skrbi ne bi dajali interesov Kraljestva na prvo mesto. (Mat. 6:33)
5 To, kar delamo v Jehovovi službi, je tako koristno in nujno, da smo spodbujeni, naj ,odkupimo‘ čas od drugih opravil in ga koristneje uporabimo za duhovne stvari. (Efež. 5:16, JPS) Dejstvo, da naša bogovdanost in voljan duh ugajata Jehovu, je za nas zelo velika spodbuda, da nadaljujemo z našim trdim delom. Odločeni smo se ,truditi in bojevati‘ v prid Kraljestva, saj smo že danes bogato blagoslovljeni in imamo obete prihodnjega življenja. (1. Tim. 4:10, EI)
6 Vdanost in duh požrtvovalnosti: Večina ljudi danes daje gmotnim potrebam in interesom prednost pred vsem drugim. Zdi se jim, da so z vso pravico pozorni na to, kaj bodo jedli, pili in nosili. (Mat. 6:31) Ker niso zadovoljni z najnujnejšim, jih spodbuja cilj, naj sedaj do popolnosti zaužijejo življenje in ,spravijo veliko blaga za vrsto let, da bi lahko počivali, jedli, pili in uživali‘. (Luk. 12:19, EI) Tipični obiskovalec cerkve meni, da je kakršen koli oseben napor, ki bi ga od njega zahtevala vera, vtikanje v njegove pravice. Misel, da bi opustil ali celo omejil kakšno pridobitniško prizadevanje oziroma se odpovedal dejavnostim, ki ga veselijo, je zoprna. Gojiti duha požrtvovalnosti ob miselnosti, ki je usmerjena na samega sebe, je nerealno in nepraktično.
7 Mi gledamo na to povsem drugače. Božja Beseda je povišala naše razmišljanje tako, da mislimo po Božje, namesto po človeško. (Iza. 55:8, 9) V življenju imamo cilje, ki presegajo mesena prizadevanja. Opravičenje Jehovove suverenosti in posvečevanje njegovega imena sta najpomembnejši vprašanji v vsem vesolju. Pomembnost teh vprašanj je tolikšna, da so narodi »kakor nič pred njim«. (Iza. 40:17) Na vsak poskus, da ne bi živeli po Božji volji, moramo gledati kot na norost. (1. Kor. 3:19)
8 Čeprav so nekatere gmotne dobrine potrebne in druge koristne za opravljanje kraljestvenih dejavnosti, smo dojeli, da te niso resnično »boljše«. (Fil. 1:10) Držimo se duha besed iz 1. Timoteju 6:8, ko omejujemo naša prizadevanja za gmotnimi interesi in si modro prizadevamo ohraniti naša srca usmerjena k stvarem, ,ki se ne vidijo in so večne‘. (2. Kor. 4:18)
9 Bolj ko mislimo po Božje, manj skrbi imamo glede gmotnih dobrin. Ko premišljamo o tem, kaj je Jehova že naredil za nas, in o čudovitih blagoslovih, ki jih obljublja za prihodnost, smo pripravljeni žrtvovati kar koli nas prosi. (Mar. 10:29, 30) Dolgujemo mu sam naš obstoj. Brez njegovega usmiljenja in ljubezni sedaj ne bi uživali življenja in bi bili brez kakršne koli prihodnosti. Čutimo se obvezne dati sebe na razpolago, kajti kar koli delamo v njegovi službi, smo »dolžni storiti«. (Luk. 17:10) Ko se nas prosi, da vrnemo kaj Jehovu, storimo to veselo, ker vemo, da bomo ,bogato želi‘. (2. Kor. 9:6, 7)
10 Sedaj so potrebni voljni delavci: Krščanska občina je že na samem začetku obstajanja vstopila v obdobje intenzivnega delovanja. Pred uničenjem Jeruzalema leta 70 n. š. je morala dati temeljito pričevanje. Takrat so se Jezusovi učenci ,posvetili oznanjevanju besede‘. (Dej. 18:5, EI) Zaradi hitrega porasta je bilo treba izšolati več evangelizatorjev in veščih pastirjev ter se okoristiti njihove pomoči. Potrebovali so može, ki so bili izkušeni v ravnanju s svetnimi oblastmi, kakor tudi zmožne posameznike, sposobne nadzorovati zbiranje in razdeljevanje gmotnih dobrin. (Dej. 6:1-6; Efež. 4:11) Čeprav so nekateri opravljali službo vidno, je večina ostala v ozadju. Toda vsi so si ,prizadevali‘ ter prisrčno sodelovali, da bi opravili delo. (Luk. 13:24, EI)
11 Čeprav je bila na svetovnem prizorišču v mnogih stoletjih po tem sorazmerno mala potreba po živahni dejavnosti, je le-ta leta 1914, ko je Jezus prevzel kraljestveno oblast, ponovno oživela. Najprej so se samo nekateri zavedali, da bo potreba po delavcih v prid Kraljestva tako velika in da bo potrebna pomoč milijonov voljnih ljudi po vsem svetu.
12 Danes opravlja organizacija množico projektov, kar je do skrajnosti obremenilo naša sredstva. Kraljestveno delovanje napreduje v velikem obsegu. Nujnost časa nas žene, da si prizadevamo in izkoristimo kar koli lahko, da bi opravili nujno delo. Ker se konec te hude stvarnosti tako hitro bliža, pričakujemo v dneh pred nami še celo intenzivnejšo dejavnost. Vsakega posvečenega Jehovovega služabnika se poziva, naj se da voljno na razpolago v nujnem delu zbiranja.
13 Kaj je še treba storiti? Resnično lahko rečemo, da je treba storiti še ,obilo v delu Gospodovem‘. (1. Kor. 15:58) Na mnogih področjih je žetev zrela, toda delavcev je malo. Povabljeni smo, da damo svoj delež, pa ne samo s temeljitejšim oznanjevanjem na našem lastnem področju, ampak tudi tako, da sprejmemo izziv služenja tam, kjer je treba več oznanjevalcev.
14 Hvalevredno je videti, kako se Priče povsod po svetu voljno dajejo na razpolago za druge dejavnosti. Te lahko zajemajo prostovoljno pomoč pri gradnji prostorov za čaščenje, službo na kongresih in sodelovanje pri pomoči ob nesrečah, skupaj z rednim čiščenjem krajevne kraljestvene dvorane. Glede na to zadnje, je treba dvorano po vsakem shodu zapustiti čisto in urejeno. Opravljanje nalog, ki se morda zdijo hlapčevske, dokazuje pravilno razumevanje Jezusovih besed iz Lukeža 16:10: »Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, in kdor je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem.«
■ Podpirati dejavnosti občine: Čeprav vsaka občina deluje kot del celotne organizacije in dobiva navodila od »zvestega in preudarnega sužnja«, jo sestavljajo posamezni kraljestveni oznanjevalci. (Mat. 24:45, NW) Njeni dosežki so zelo odvisni od tega, koliko je vsak Pričevalec voljan in sposoben narediti. Občina se usmeri v to, da na svojem področju oznani dobro vest, pridobiva učence in jih potem duhovno krepča. Vsakdo od nas lahko sodeluje v tem delu. Lahko si postavimo cilje v osebnem preučevanju, pri smiselnem sodelovanju na shodih in pomoči potrebnim znotraj občine. Te dejavnosti ponujajo prenekatere odlične priložnosti, da pokažemo svojo voljnost.
■ Prevzemanje vodstva na nadzorniških mestih: Jehova je nadzor v občinah zaupal postavljenim starešinam. (Dej. 20:28) To so možje, ki so se potegovali, da bi se usposobili za to prednost. (1. Tim. 3:1) Dejansko se ima vsak brat v občini možnost usposobiti za večje odgovornosti. Mnogi bratje se duhovno razvijajo in morajo še naprej rasti pod vodstvom občinskih starešin ter njihove ljubeče pomoči. Ti možje bi morali biti marljivi preučevalci Biblije in naših publikacij. Svojo voljnost lahko pokažejo, če so pokorni z duhom postavljenim starešinam, posnemajo njihovo vero in negujejo lastnosti, ki se od nadzornikov pričakujejo. (Heb. 13:7, 17)
■ Začeti s polnočasno službo: Občina deluje predvsem zato, da bi oznanila dobro vest. (Mat. 24:14) Kakšen blagoslov je, ko vneti posamezniki povečajo prizadevanje, tako da sodelujejo kot pionirji! To ponavadi zahteva prilagajanje osebnega življenja. Da pa bi lahko ostali v tej posebni veji službe, bodo morda morali narediti tudi dodatne spremembe. Toda tisti, ki vztrajajo in ne obupajo, niti po kakšnem letu ali več, zaradi morebitnih začasnih težav, so lahko prepričani, da bodo skusili bogat Jehovov blagoslov. Ljubeči starešine in drugi zreli posamezniki lahko s spodbudnimi besedami in dejanji pomagajo pionirjem do uspeha. Kakšen odličen duh pokažejo mladi, ki gredo po končanem šolanju nemudoma v pionirsko službo! Tako je tudi z odraslimi, ki se prijavijo za redno pionirsko službo, takoj ko imajo manj posvetnih obveznosti. Kakšno zadovoljstvo prinese to posvečenemu kristjanu, ki tako sodeluje pri zbiranju, katerega Jehova sedaj pospešuje! (Iza. 60:22)
■ Sodelovanje pri gradnji in vzdrževanju prostorov za zbiranje: Zgrajenih je bilo dobesedno stotine sodobnih kraljestvenih kakor tudi zborskih dvoran. Vse delo so presenetljivo opravili naši bratje in sestre, ki so voljno darovali svoj čas in sposobnosti. (1. let. 28:21) Tisoče voljnih delavcev vzdržuje te prostore v dobrem stanju, ko opravljajo vsa potrebna dela. (2. let. 34:8) Ker je to delo en vidik svete službe, se tisti, ki pomagajo, dajo voljno na razpolago in pri tem ne zahtevajo povrnitve stroškov za to službo, ravno tako kot ne zahtevajo plačila za oznanjevanje po hišah, podajanje predavanj v občini ali pomoč pri pripravah na zbor oziroma kongres. Ti prostovoljci ponujajo svoje usluge pri načrtovanju in gradnji prostorov za čaščenje v slavo Jehovu. Željno pomagajo pri nalogah, kot so: izpolnjevanje pravnih dokumentov, arhiviranje računovodskih zapiskov, vzpostavljanje trgovskih stikov in računanje količine potrebnega materiala. Ker so njegovi zvesti služabniki vse svoje sposobnosti in sredstva posvetili Jehovu, ne prikažejo še nekakšnih dodatnih stroškov ali skušajo kakor koli drugače iztržiti dobiček za službe, ki jih opravljajo, najsibo posredno ali neposredno. (Glej Našo kraljestveno službo, februar 1992, stran 4, odstavek 10, v angleščini.) Ta dejavnost zahteva marljive delavce, ki opravljajo naloge »iz duše, kakor Gospodu [Jehovu, NW]«. (Kol. 3:23)
15 Kaj je torej tisto, zaradi česar je voljnost Jehovovega ljudstva tako edinstvena? To je duh dajanja. Njihovo velikodušno dajanje zajema več kot le denar ali gmotne stvari – »voljno se dajejo na razpolago«. (Ps. 110:3, NW) To je bistvo naše posvetitve Jehovu. Nagrajeni smo na poseben način. Izkusimo ,več sreče‘ in ,bogato žanjemo‘, ker drugi cenijo to, kar delamo, in nam to tudi vračajo. (Dej. 20:35, EI; 2. Kor. 9:6; Luk. 6:38) Naš največji dobrotnik je naš nebeški Oče, Jehova, ki ljubi »veselega dajalca«. (2. Kor. 9:7) Poplačal nam bo stokratno z večnimi blagoslovi. (Mal. 3:10; Rim. 6:23) Ko vam bodo torej na razpolago prednosti v Jehovovi službi, ali se boste voljno javili in odgovorili kakor Izaija »Tukaj sem, pošlji mene!«? (Iza. 6:8, EI)