Ali veš?

Kako so v starodavnih časih prenašali ogenj?

V SVETEM PISMU v 1. Mojzesovi 22:6 piše, da je Abraham, zato da bi se pripravil na žrtvovanje v oddaljenem kraju, »vzel drva za žgalno daritev in jih naložil sinu Izaku. Vzel je še ogenj in nož, nakar sta skupaj odšla.«

V Svetem pismu ni omenjena nobena metoda, kako so v starodavnih časih zanetili ogenj. Glede omenjenega poročila je najmanj en komentator prepričan, da bi bilo ogenj »zelo težko ohraniti na tako dolgem potovanju«, kot sta ga opravila Abraham in Izak. Zato se omemba ognja mogoče nanaša na opremo, ki je bila potrebna, da se ogenj zaneti.

Drugi pa opozarjajo na dejstvo, da v starodavnih časih ni bilo enostavno zanetiti ognja. Ljudem je bilo lažje, da so dobili žerjavico od svojih sosedov, ko je bilo to mogoče, kakor da so sami skušali zakuriti ogenj. Zato so številni učenjaki prepričani, da je bilo to, kar je Abraham vzel s seboj na pot, posoda, ki je morda visela na verigi in v kateri je bila žerjavica ali tleče oglje, ki je ostalo od ognja minule noči. (Iza. 30:14) Tlečo žerjavico, ki so jo tako prenašali, so lahko s suhim lesom enostavno uporabili za to, da so kjer koli na potovanju ponovno zanetili ogenj.