Spoprimite se z žalostjo

Danes obstaja veliko nasvetov na to temo. Vendar niso vsi koristni. Nekateri vam bodo morda svetovali, da ne jokajte oziroma da sploh ne kažite čustev. Drugi pa vam bodo morda svetovali, da ravnajte popolnoma drugače in pokažite vsa svoja čustva. V Svetem pismu je predstavljen bolj uravnovešen pogled, ki ga podpirajo sodobne raziskave.

V nekaterih kulturah je za moškega to, da joka, znak šibkosti. Toda ali mora biti moškega res sram, če joka, morda celo v javnosti? Strokovnjaki za duševno zdravje priznavajo, da je jokanje normalen del žalovanja. Žalovanje vam sčasoma lahko pomaga, da živite naprej ne glede na to, kako veliko izgubo ste utrpeli. Če pa žalost po drugi strani potlačite, vam lahko to bolj škodi kakor koristi. Sveto pismo ne podpira zamisli, da so solze žalosti nekaj napačnega ali znak šibkosti. Pomislite na primer na Jezusa. Ko je njegov dragi prijatelj Lazar umrl, je brez zadržkov jokal, pa čeprav je imel moč, da mrtvega obudi v življenje. (Janez 11:33–35)

Žalovanje pogosto spremljajo občutki jeze, še posebej ob nenadni, nepričakovani smrti. Žalujoči je morda jezen iz različnih vzrokov, kot denimo zaradi nepremišljenih in neutemeljenih izjav spoštovanih posameznikov. »Ko mi je umrl oče, sem bil star komaj 14 let,« pojasnjuje Mike iz Južne Afrike. »Anglikanski duhovnik je na pogrebu rekel, da Bog potrebuje dobre ljudi in jih zato prej vzame.a To me je razjezilo, saj smo očeta obupno potrebovali. Danes, po 63 letih, me ta izjava še vedno boli.«

Kaj pa občutki krivde? Še zlasti ob nepričakovani smrti se žalujoči morda ne more otresti misli »Mogoče se to ne bi zgodilo, če bi le storil to ali ono«. Morda pa ste se s pokojnim, ko ste bili nazadnje skupaj z njim, glede česa sporekli. To vam lahko samo še okrepi občutke krivde.

Če vas mučijo občutki krivde in jeze, je pomembno, da takšnih čustev ne zatirate. Pogovorite se s prijateljem, ki vas bo poslušal in vam zagotovil, da se s takšnimi čustvi, ki jih je težko razložiti, spoprijemajo še mnogi drugi žalujoči. Sveto pismo nas spomni: »Pravi prijatelj ljubi ves čas in brat se izkaže v stiski.« (Pregovori 17:17)

Najboljši prijatelj, ki ga žalujoči lahko ima, je naš Stvarnik, Bog Jehova. V molitvi mu izlijte srce, saj »mu je mar za vas«. (1. Petrovo 5:7) Še več, Bog obljublja, da bo vsem, ki bodo to storili, »Božji mir, ki presega vsako misel,« pomiril misli in čustva. (Filipljanom 4:6, 7) Dovolite tudi, da vam Bog pomaga celiti rane s svojo tolažilno Besedo, s Svetim pismom. Sestavite si seznam tolažilnih svetopisemskih vrstic. (Glej spremni okvir.) Morda si boste želeli nekatere celo zapomniti. Takšne misli, o katerih lahko premišljujete, so lahko koristne še zlasti ponoči, ko ste sami in težko zaspite. (Izaija 57:15)

Nedavno je 40-letnemu moškemu, ki ga bomo poimenovali Jack, ljubljena žena umrla za rakom. Jack pove, da se občasno počuti zelo osamljenega. Toda ugotovil je, da mu je v pomoč molitev. »Ko molim k Jehovu,« pojasnjuje, »nisem nikoli osamljen. Ponoči se večkrat zbudim in ne morem več zaspati. Zatem ko preberem tolažilne misli iz Svetega pisma in premišljujem o njih, nato pa še v molitvi povem to, kar imam v srcu, občutim spokojnost. Prevzame me nenadkriljiv mir, ki mi pomiri um in srce in mi pomaga, da zaspim.«

Mlada Vanessa je mamo izgubila zaradi bolezni. Tudi ona je že občutila moč molitve. »Ko mi je bilo najtežje,« pravi, »sem samo klicala Božje ime in krčevito jokala. Jehova je uslišal moje molitve in mi vedno dal potrebno moč.«

Nekateri svetovalci ob boleči izgubi bližnjega svetujejo, da naj se tisti, ki žalujejo, zaposlijo s tem, da pomagajo drugim ali da prostovoljno opravljajo delo, ki je v javno dobro. To lahko žalujočega navda z veseljem in mu morda omili bridko žalost. (Apostolska dela 20:35) Mnogi žalujoči kristjani so ugotovili, da jim to, da pomagajo drugim, prinaša veliko tolažbo. (2. Korinčanom 1:3, 4)