Ali ste vedeli?

Kdo je bil »tempeljski načelnik« in kaj je bilo njegovo delo?

Med judovskimi verskimi voditelji, ki so apostola Petra in Janeza aretirali, medtem ko sta oznanjevala, je bil tudi »tempeljski načelnik«. (Apostolska dela 4:1–3) Biblija nič ne opisuje, katere odgovornosti je imel tempeljski načelnik, vseeno pa nekaj zgodovinskih virov navaja zanimive podrobnosti.

Videti je, da je do Jezusovega časa ta položaj imel duhovnik, ki je bil po oblasti drugi za velikim duhovnikom. Tempeljski načelnik je skrbel za red v jeruzalemskem templju in njegovi okolici. Nadzoroval je priprave glede čaščenja v templju pa tudi skupino, ki bi ji lahko rekli tempeljska policija. Drugi načelniki, ki so bili pod njegovo oblastjo, so nadzorovali stražarje, ki so zjutraj odpirali in zvečer zapirali tempeljska vrata, skrbeli za to, da ni nihče šel na področje, kamor vstop ni bil dovoljen, ter stražili tempeljsko zakladnico.

Duhovniki in leviti, ki so službovali v templju, so bili razporejeni v 24 oddelkov. Ti oddelki so drug za drugim služili po en teden, tako da so prišli na vrsto dvakrat na leto. Vsak oddelek je verjetno imel svojega načelnika. (1. kroniška 24:1–18)

Ti tempeljski načelniki so bili vplivni možje. Omenjeni so skupaj z višjimi duhovniki, ki so skovali zaroto, da bi usmrtili Jezusa, poleg tega so zbrali ljudi, da bi ga pod njihovim vodstvom aretirali. (Luka 22:4, 52)

V Mateju 3:4 piše, da je Janez Krstnik jedel »kobilice in divji med«. Ali so bile v tistih dneh kobilice običajna hrana?

Nekateri dvomijo, da je Janez zares jedel žuželke, zato trdijo, da je Matej tu imel v mislih stroke rožičevca, divje sadeže ali celo raznovrstne ribe. Vendar se grška beseda, ki jo je uporabil Matej, nanaša na družino kobilic, danes znano po imenu Acrididae. V Izraelu so bile najpogostejše puščavske kobilice, ki so znane po tem, da se združujejo v uničevalne roje. (Joel 1:4, 7; Nahum 3:15)

Staroveška ljudstva, kot so bili denimo Asirci in Etiopijci, so kobilice prištevala med specialitete, nekateri beduini in jemenski Judje pa jih jedo tudi danes. V Izraelu so kobilice veljale za hrano revnih. Potem ko so odstranili glavo, noge in zadek, je ostalo oprsje, ki so ga pojedli surovo ali pa so ga prej popražili ali posušili na soncu. Kobilice so kdaj pa kdaj nasolili ali namočili v kis oziroma med. Zgodovinar Henri Daniel-Rops pravi, da po okusu spominjajo na morske rakce.

Janez je oznanjeval v pustinji, zato je imel kobilice verjetno na voljo. (Marko 1:4) Ker te žuželke vsebujejo približno 75 odstotkov beljakovin, so bile z dodatkom divjega medu zelo hranljiv obrok.

[Slika na strani 28]

Asirska služabnika nosita kobilice in granatna jabolka.

[Vir slike]

From the book Discoveries Among the Ruins of Nineveh and Babylon (1853)