Zakaj je Savel preganjal kristjane?

,MENIL SEM, DA MORAM zoper ime Jezusa Nazarečana storiti veliko nasprotnega. To sem tudi storil v Jeruzalemu. Veliko svetih sem zaprl v ječe, ko sem bil prejel pooblastilo za to od višjih duhovnikov. Ko so jih [učence] morili, sem dajal svoj glas zoper nje. Po vseh shodnicah sem jih pogostoma mučil in silil preklinjati Jezusa. Neizmerno sem divjal zoper nje in jih preganjal celo v inostranskih mestih.‘ (Dejanja 26:9–11)

TAKO je rekel Savel Tarški poznan tudi kot apostol Pavel. Ko je izrekel te besede, je seveda že bil drugačen človek. Sedaj ni bil več nasprotnik krščanstva, ampak njegov najbolj vnet zagovornik. Toda kaj je prej Savla vzgibavalo, da je preganjal kristjane? Zakaj je mislil, da to ,mora storiti‘? In ali se lahko iz njegove zgodbe kaj naučimo?

Kamenjanje Štefana

Savel je v Bibliji prvič omenjen med tistimi, ki so umorili Štefana. »In ga [Štefana] ženo ven iz mesta in lučajo kamenje vanj. In priče položé oblačila svoja pred noge mladeniču, ki mu je bilo ime Savel.« »Savel pa se je ž njimi radoval njegove smrti.« (Dejanja 7:58; 8:1) Kaj je povzročilo ta napad? Judje, med katerimi so bili tudi nekateri iz Cilicije, so se prepirali s Štefanom, toda niso mu mogli oporekati. Ali je bil med njimi tudi Savel, ki je bil prav tako iz Cilicije, ni navedeno. Kakor koli že, pripeljali so lažne priče, da so Štefana obtožili bogokletja in ga odvlekli pred sinedrij. (Dejanja 6:9–14) Ta zbor, ki mu je predsedoval veliki duhovnik, je predstavljal judovsko visoko sodišče. Njegovi člani so kot najvišja verska avtoriteta tudi varovali to, kar so imeli za doktrinalno čistost. Po njihovem si je Štefan zaslužil smrt. Drznil si jih je obtožiti, da ne izpolnjujejo postave, mar ne? (Dejanja 7:53) Mu bodo že pokazali, kako jo je treba izpolnjevati!

Savel je to mnenje odobraval, kar je bila logična posledica njegovega prepričanja. Bil je namreč farizej. Ta mogočna sekta je zahtevala natančno izpolnjevanje postave in tradicije. Na krščanstvo so gledali kot na nasprotje teh načel, saj je po novem učilo, da je rešitev mogoča po Jezusu. Judje prvega stoletja pa so pričakovali, da bo Mesija veličastni kralj, ki jih bo osvobodil izpod osovraženega jarma rimske nadvlade. Da bi lahko bil Mesija nekdo, ki ga je veliki sinedrij obsodil bogokletja in nato dal pribiti na mučilni kol kot prekletega kriminalca, je bilo njihovi miselnosti povsem tuja, nesprejemljiva in odvratna zamisel.

Postava je navajala, da je človek, ki je bil obešen na les, »od Boga preklet«. (5. Mojzesova 21:22, 23, Ekumenska izdaja; Galatom 3:13) Iz Savlovega stališča »so se te besede povsem očitno nanašale na Jezusa«, pravi Frederick F. Bruce. »Umrl je pod Božjim prekletstvom in zato nikakor ni mogel biti Mesija, nad katerim, že skoraj po definiciji, v edinstveni meri počiva Božji blagoslov. Trditi, da je bil Jezus Mesija, je bilo torej bogokletno in kdor je izjavil kaj tako nesmiselnega si je zaslužil, da trpi kot bogokletnik.« Savel je kasneje sam priznal, da je že sama pomisel na »Kristusa na križ razpetega, [bila] Judom [. . .] pohujšanje«. (1. Korinčanom 1:⁠23)

Savel je takšnemu učenju nasprotoval z največjo možno odločnostjo. Biti je moral celo neusmiljen v prizadevanju, da bi ga zatrl. Prepričan je bil, da Bog to želi. Savel je svoje stališče takole opisal: »Po gorečnosti [sem bil] preganjalec cerkve, po pravičnosti, ki sloni na postavi, brez pogreška.« »Čez mero [sem] preganjal cerkev Božjo in jo zatiral, in sem napredoval v judovstvu bolj od mnogih vrstnikov v rodu svojem in bil sem preobilo vnet za očetov svojih izročila.« (Filipljanom 3:6; Galatom 1:13, 14)

Vodilni preganjalec

Po Štefanovi smrti se Savel več ne pojavlja le kot soudeleženec pri preganjanju, ampak kot vodilni preganjalec. Gotovo se je o njem zaradi tega do neke mere širil slab glas. Še po spreobrnjenju namreč, ko si je prizadeval, da bi se pridružil učencem, »so se ga [vsi] bali, ker niso verjeli, da je učenec«. Ko pa je postalo jasno, da je zares kristjan, je bila njegova spreobrnitev vzrok za radost in zahvaljevanje med učenci, ki so slišali, da se v srcu ni spremenil kar kateri koli nasprotnik, temveč »da tisti, ki nas je nekdaj preganjal, sedaj kot blagovestje oznanjuje vero, ki jo je nekdaj zatiral«. (Dejanja 9:26; Galatom 1:23, 24; oboje poudarili mi.)

Damask je bil od Jeruzalema oddaljen kakih 220 kilometrov, kar je sedem ali osem dni hoje. Vendar je Savel »dihteč pretenje in morjenje zoper učence« vseeno odšel k velikemu duhovniku in ga prosil za pisma shodnicam v Damasku. Zakaj? Da bi lahko zvezanega pripeljal v Jeruzalem vsakogar, kdor bi pripadal ,temu potu‘. Z uradnim dovoljenjem ,je [začel, NW] zatirati cerkev, in je hodil po hišah, vlačil može in žene ter jih izročal v ječo‘. Druge je ,pretepal po shodnicah‘ in »dajal svoj glas« (dobesedno »volilni kamenček«) v podporo njihovi usmrtitvi. (Dejanja 8:3; 9:1, 2, 14; 22:5, 19; 26:10, podčrtna opomba v NW)

Glede na izobrazbo, ki si jo je Savel pridobil pri Gamalielu in pooblastil, ki jih je sedaj imel, nekateri izvedenci verjamejo, da je od navadnega učenca postave napredoval do položaja, ko je v judovstvu lahko izvajal določeno avtoriteto. Neki pisec denimo domneva, da je Savel morda postal učitelj v jeruzalemski shodnici. Toda kaj pomeni to, da je Savel »dajal svoj glas«, bodisi kot član sodišča bodisi kot nekdo, ki izraža svojo moralno podporo usmrtitvam kristjanov, ne vemo povsem zagotovo.a

Na začetku so bili vsi kristjani Judje ali judovski spreobrnjenci, zato je bil Savel očitno prepričan, da je krščanstvo odpadniško gibanje znotraj judovstva in da je uradno judovstvo odgovorno, da privržence tega gibanja spremeni. »Ni verjetno,« pravi učenjak Arland J. Hultgren, »da bi Pavel preganjalec nasprotoval krščanstvu zato, ker bi ga imel za konkurenčno religijo zunaj judovstva. Na krščansko gibanje so tako on kot drugi še vedno gledali kot na podložno judovski oblasti.« Savel je torej nameraval z vsemi razpoložljivimi sredstvi prisiliti svojeglave Jude, da bi se odpovedali krščanstvu in vrnili k ortodoksnemu judovstvu. (Dejanja 26:11) Eden od načinov, ki jih je imel pri tem na voljo, je bil zapor. Drugi je bilo šibanje v shodnicah. To je bil pogost način discipliniranja, s katerim so lahko v vsakem krajevnem sodišču s tremi sodniki kaznovali neposlušnost rabinski oblasti.

Ko se je Savlu na poti v Damask prikazal Jezus, se je vse to seveda končalo. Savel je tako od silovitega nasprotnika krščanstva naenkrat postal njegov vnet zagovornik in nedolgo za tem so Judje v Damasku že zahtevali njegovo smrt. (Dejanja 9:1–23) Paradoksno pa je, da je Savel kot kristjan pretrpel mnogo tega, kar je sam počel kot preganjalec, tako da je leta kasneje lahko rekel: »Od Judov sem jih dobil petkrat po štirideset brez ene.« (2. Korinčanom 11:⁠24)

Gorečnost se lahko napačno uporabi

»Prej [sem bil] preklinjalec in preganjalec in silovitnik,« je napisal Savel po svojem spreobrnjenju, ko je bil bolj poznan kot Pavel. »Ali usmiljenje sem zadobil, ker sem delal to iz nevednosti v neveri.« (1. Timoteju 1:13) Če torej nekdo iskreno veruje in je dejaven v svoji veri, to še ni zagotovilo, da ga Bog odobrava. Savel je bil goreč in je ravnal po svoji vesti, toda zaradi tega še ni imel prav. Svojo vneto gorečnost je napačno uporabljal. (Primerjaj Rimljanom 10:2, 3.) To bi nam moralo dati misliti.

Mnogi so danes trdno prepričani, da je lepo vedenje vse, kar Bog od njih zahteva. Toda ali je to res? Vsakdo bo ravnal pametno, če bo poslušal Pavlovo opozorilo: »Vse pa izkusite; kar je dobrega, ohranite.« (1. Tesaloničanom 5:21) To pomeni, da si moramo vzeti čas za pridobivanje točnega spoznanja o Božji Besedi resnice in nato tudi živeti v popolnem sozvočju z njim. Če pri preiskovanju Biblije ugotovimo, da se moramo v čem spremeniti, potem bi to vsekakor morali storiti brez odlašanja. Morda so nekateri med nami prej bili bogokletniki, preganjalci ali silovitniki, kakršen je bil Savel. Vendar pa si lahko Božjo naklonjenost, podobno kot Savel, pridobimo samo tako, da ravnamo po veri in točnem spoznanju. (Janez 17:3, 17)

[Podčrtna opomba]