Moje življenje gobavca – radostno in duhovno blagoslovljeno
PRIPOVEDUJE ISAIAH ADAGBONA
Zrasel sem v Akureju v Nigeriji. Doma smo gojili jamov koren, banane, kasavo in kakavovec. Oče ni maral, da hodim v šolo. Rekel mi je: »Ti si kmet. Nikoli te ne bo nihče prosil, da bereš iz jamovega korena.«
VSEENO sem se hotel naučiti brati. Ob večerih sem stal in prisluškoval ob oknu hiše, kjer je neki zasebni učitelj poučeval nekaj otrok. To je bilo leta 1940, ko sem imel kakih 12 let. Kadar me je videl njihov oče, je zavpil in me odgnal. Kljub temu sem se neprestano vračal. Kdaj pa kdaj učitelja ni bilo in vtihotapil sem se ter z otroki gledal v njihove knjige. Včasih so mi pustili, da sem si jih sposodil. Tako sem se naučil brati.
Pridružim se Božjemu ljudstvu
Sčasoma sem dobil Biblijo in jo pred spanjem redno bral. Nekega večera sem prebral 10. poglavje Matevževega evangelija, ki pokaže, da bodo ljudje Jezusove učence sovražili in preganjali.
Spomnil sem se, kako so Jehovove priče prišli k hiši in da se je z njimi grdo ravnalo. Pomislil sem, da bi to lahko bili ljudje, o katerih je govoril Jezus. Naslednjič, ko so se Priče oglasili, sem od njih dobil revijo. Ko sem se z njimi pričel družiti, sem postal tarča posmeha. Toda bolj, ko so si ljudje prizadevali mi vzeti voljo, bolj prepričan in radosten sem postajal, da sem našel pravo vero.
Pri Jehovovih pričah je name naredilo velik vtis to, da v nasprotju z drugimi verskimi skupinami v moji pokrajini svojega čaščenja niso mešali z običaji in tradicijami krajevne poganske vere. Čeprav je denimo moja družina hodila v anglikansko cerkev, je oče obdržal svetišče jorubskega boga Oguna.
Po očetovi smrti naj bi svetišče podedoval jaz. Tega pa nisem hotel, ker sem vedel, da Biblija obsoja malikovanje. Z Jehovovo pomočjo sem duhovno napredoval, in decembra 1954 sem se krstil.
Udari gobavost
Prej pa sem še istega leta opazil, da mi zatekajo stopala in da sem v njih izgubil vse občutke. Če sem stopil na vročo žerjavico, me ni nič bolelo. Nekoliko za tem so se mi po čelu in licih pojavile rdečkaste razjede. Ne jaz ne družina nismo vedeli, kaj je narobe; mislili smo, da je ekcem. Da bi našel kakšno zdravilo, sem obiskal 12 zeliščarjev. Eden od njih nam je nazadnje povedal, da gre za gobavost.
Kakšen šok je to bil! Bil sem vznemirjen in slabo sem spal. Preganjale so me nočne môre. Toda ker sem poznal biblijsko resnico in se zanašal na Jehova, mi je to pomagalo z zaupanjem gledati v prihodnost.
Ljudje so materi rekli, da bi mi bilo boljše, če bi šel k svečeniku žrtvovat daritve. Zavrnil sem, ker sem vedel, da takšno dejanje ne bi ugajalo Jehovu. Ko je mati uvidela, da se ne dam odvrniti od svojega mišljenja, so ji njeni prijatelji predlagali, naj vzame orešček kole in se z njim dotakne mojega čela. Potem bi ga lahko nesla svečeniku, da bi ga uporabil kot daritev zame. Pri tem nisem hotel sodelovati in ji to tudi povedal. Končno si je nehala prizadevati, da bi me vpletla v pogansko vero.
Do odhoda v bolnišnico me je gobavost že trdno držala v svojem prijemu. Vse telo so mi pokrivale razjede. V bolnišnici so mi dajali zdravila in koža je postopoma zopet postala normalna.
Mislili so, da sem mrtev
Težav pa še zdaleč ni bilo konec. Desno nogo mi je prizadela huda okužba in 1962. leta so mi jo morali amputirati. Po operaciji so se pojavili zdravstveni zapleti. Zdravniki niso pričakovali, da bom preživel. Prišel je beli misijonarski duhovnik, da bi izvršil poslovilen obred. Bil sem prešibak, da bi mogel govoriti, toda sestra mu je povedala, da sem Jehovova priča.
Duhovnik mi je dejal: »Ali se želite spremeniti in postati katolik, da bi tako lahko šli v nebesa?« Ob tem sem se v sebi moral nasmehniti. K Jehovu sem molil za moč, da bi lahko odgovoril. Z velikim trudom mi je uspelo reči: »Ne!« Duhovnik se je obrnil in odšel.
Stanje se mi je še kar slabšalo, dokler bolnišnično osebje ni mislilo, da sem umrl. Čez obraz so me pokrili z rjuho. Niso me pa odpeljali še v mrtvašnico, saj bi moral prej zdravnik ali medicinska sestra potrditi, da sem mrtev. Toda v službi ni bilo nobenega zdravnika, vse medicinske sestre pa so odšle na neko zabavo. Tako so me čez noč pustili na oddelku. Ko je naslednje jutro zdravnik bil na svojem obhodu, ni nobeden stopil k moji postelji, ker sem bil še vedno pokrit in so me imeli za mrtvega. Končno je nekdo opazil, da se »truplo« pod rjuho premika!
No, opomogel sem si in decembra 1963 so me preselili v bolnišnično naselje za gobave v Abeokuto na jugozahodu Nigerije. Tu živim od takrat dalje.
Nasprotovanje mojemu oznanjevanju
V tem naselju je bilo ob mojem prihodu kakih 400 gobavcev in bil sem edini Pričevalec. Pisal sem Skupnosti in takoj so se odzvali s tem, da so občini v Akomojeju naročili, naj se poveže z mano. Tako nisem nikoli izgubil stika z brati.
Takoj ko sem prišel v naselje, sem začel oznanjevati. Nad tem pa krajevni pastor ni bil navdušen, in prijavil me je socialnemu delavcu, ki je bil odgovoren za taborišče. Socialni delavec je bil starejši mož, ki je prišel iz Nemčije. Rekel mi je, da nimam pravice poučevati o Bibliji, ker nimam šole niti dovoljenja za to; in ker nisem usposobljen, bi ljudi učil narobe. Če bi vztrajal, bi me lahko pregnali iz naselja in me ne hoteli več zdraviti. V odgovor mi ni dovolil reči besede.
Nato je izdal ukaz, naj nihče z mano ne preučuje Biblije. Tako so tisti, ki so pokazali zanimanje, nehali prihajati k meni.
Stvar sem v molitvi prepustil Jehovu ter prosil za modrost in vodstvo. Naslednjo nedeljo sem šel v baptistično cerkev v naselju, vendar nisem sodeloval pri bogoslužju. Vmes pa so imeli uro, ko so navzoči lahko postavljali vprašanja. Dvignil sem roko in vprašal: »Če gredo vsi dobri ljudje v nebesa, vsi slabi pa nekam drugam, zakaj v Izaijevi knjigi 45:18 piše, da je Bog naredil zemljo v prebivanje?«
Med občestvom je močno završalo. Končno je misijonarski pastor dejal, da Božjih poti ne moremo odkriti. Na to sem na svoje vprašanje sam odgovoril tako, da sem prebral svetopisemske stavke, ki pokažejo, da jih bo 144.000 odšlo v nebesa, da bodo hudobni uničeni in da bodo pravični ljudje živeli večno na rajski zemlji. (Psalm 37:10, 11; Razodetje 14:1, 4)
V cenjenju nad odgovorom so vsi zaploskali. Pastor je nato dejal: »Še enkrat zaploskajte, kajti ta mož resnično pozna Biblijo.« Po bogoslužju so nekateri pristopili k meni in rekli: »Ti veš več kakor pastor!«
Pritisk, da bi me pregnali, se nadaljuje
To je ustavilo glavni del preganjanja in ljudje so se mi zopet pridružili k preučevanju Biblije. Toda preostali nasprotniki so silili socialnega delavca, naj se me znebi. Približno mesec dni po tistem cerkvenem bogoslužju me je poklical in rekel: »Zakaj še naprej oznanjujete? V moji deželi ljudje ne marajo Jehovovih prič in enako je tukaj. Zakaj mi delate težave? Mar ne veste, da vas lahko izženem?«
Odgovoril sem mu: »Ata, spoštujem vas iz treh razlogov. Prvič: starejši ste od mene in Biblija pravi, naj spoštujemo sivo glavo. Kot drugo vas spoštujem zato, ker ste zapustili svojo deželo, da bi pomagali nam tukaj. Tretji razlog je ta, da ste prijazni, velikodušni in pomagate ljudem, ki so v stiski. Ampak s kakšno pravico me po vašem lahko izženete? Državni predsednik ne izganja Jehovovih prič. Ne izganja nas tradicionalni vladar tega območja. Četudi me res izženete iz tega taborišča, se bo Jehova še vedno zanimal zame.«
Nikoli prej mu nisem govoril tako odkrito in videl sem lahko, da je to nanj naredilo velik vtis. Brez besed je odšel. Ko se je kasneje nekdo pritožil nad mano, mu je nejevoljno odvrnil: »V to zadevo se ne bom več vtikal. Če vas pri njegovem oznanjevanju kaj moti, se pogovorite z njim!«
Razred opismenjevanja
Obiskovalci baptistične cerkve v taborišču so še dalje nasprotovali mojemu oznanjevanju. Nato se mi je nekaj posvetilo. Stopil sem k socialnemu delavcu in ga vprašal, ali bi lahko ustanovil razred opismenjevanja. Ko me je vprašal, koliko bi želel biti plačan, sem rekel, da bi učil brezplačno.
Priskrbeli so mi učilnico, tablo ter kredo, in tako sem nekaj sonaseljencev pričel učiti brati. Pouk smo imeli vsak dan. Prvih 30 minut sem učil brati, nato pa sem pripovedoval in pojasnil po eno zgodbo iz Biblije. Za tem smo prebrali poročilo iz Biblije.
Ena učenka je bila neka žena po imenu Nimota. Zelo se je zanimala za duhovne stvari in je tako v cerkvi kot v mošeji postavljala verska vprašanja. Tam nanje ni dobila odgovorov, zato je z njimi prišla k meni. Nazadnje je posvetila življenje Jehovu in se krstila. Leta 1966 sva se poročila.
Večina v naši današnji občini se je naučila brati in pisati v tistem razredu opismenjevanja. Nisem bil jaz tako moder, da bi se spomnil tega razreda. To je bil očiten Jehovov blagoslov. Po tistem mi nihče več ni skušal preprečiti oznanjevanja.
Kraljestvena dvorana v taborišču
Takrat ko sem se poročil z Nimoto, smo se k Stražnostolpovemu preučevanju redno zbrali skupaj štirje. Približno leto dni smo se shajali v sobi, kjer so gobavim čistili rane. Nato pa mi je socialni delavec, s katerim sva se do tedaj že spoprijateljila, rekel: »Ni dobro, da svojega Boga častite v obvezovalnici.«
Dejal je, da bi se lahko shajali v tesarjevi prazni lopi. Nekoliko za tem smo lopo preuredili v kraljestveno dvorano. Leta 1992 smo jo končali s pomočjo bratov iz mesta. Naša dvorana je, kakor lahko vidite na sliki na 24. strani, trdna zgradba, ometana in pobarvana, z betonskimi tlemi in dobro streho.
Oznanjevati gobavim
Moje področje je že 33 let naselje gobavih. Kako je oznanjevati gobavcem? Tu v Afriki večina ljudi verjame, da vse prihaja od Boga. Kadar jih torej prizadene gobavost, so prepričani, da je za to nekako odgovoren Bog. Nekateri so zelo potrti zaradi svojega stanja. Drugi so jezni in pravijo: »Ne govorite nam o Bogu, ki je ljubeč in usmiljen. Če bi bilo to res, bi ta bolezen izginila!« Nato preberemo Jakobov list 1:13 in se pogovarjamo o njem, saj pravi: ,Bog v hudo ne izkuša nikogar.‘ Nato pojasnimo, zakaj Jehova dovoli, da ljudje zbolijo, in opozorimo na njegovo obljubo o rajski zemlji, na kateri nihče ne bo bolan. (Izaija 33:24)
Mnogi so se ugodno odzvali dobri novici. Odkar sem prišel v to taborišče, me je Jehova uporabil, da sem več kot 30 osebam pomagal do posvetitve in krsta, vsi so bili gobavci. Številni so se po ozdravitvi vrnili domov, nekateri pa so umrli. Zdaj imamo 18 kraljestvenih oznanjevalcev in kakih 25 ljudi redno obiskuje shode. Dva služiva kot starešini, imamo pa še enega strežnega služabnika in enega rednega pionirja. Kako srečen sem, da vidim, kako veliko jih zdaj v tem taborišču zvesto služi Jehovu! Ko sem prišel sem, sem se bal, da bom sam, ampak Jehova me je čudovito blagoslovil.
Radost služenja mojim bratom in sestram
Proti gobavosti sem jemal zdravila od 1960. leta, pred kakimi petimi leti pa sem jih nehal jemati. Zdaj sem popolnoma ozdravljen in enako je z drugimi v občini. Gobavost je pustila svoje znamenje: izgubil sem spodnji del noge in ne morem zravnati rok, toda bolezen je izginila.
Odkar sem ozdravljen, me nekateri sprašujejo, zakaj ne zapustim taborišča in se vrnem domov. Za to, da ostanem, imam kar nekaj razlogov, glavni pa je ta, da si želim še dalje pomagati tukajšnjim bratom in sestram. Veselje, da skrbim za Jehovove ovce, prekaša vse, kar bi mi lahko dala družina, če bi se vrnil k njej.
Tako hvaležen sem, da sem spoznal Jehova, še preden sem izvedel, da imam gobavost. Sicer bi se morda ubil. V vseh teh letih je bilo veliko hudih okoliščin in težav, vendar mi življenja niso ohranila zdravila, ampak Jehova. Ko se spominjam preteklosti, sem radosten; še bolj pa takrat, ko pomislim na prihodnost pod Božjim kraljestvom.
[Okvir na strani 25]
Podatki o gobavosti
Kaj je to?
Današnjo gobavost povzroča bacil, ki ga je 1873. leta razpoznal Armauer Hansen. Zdravniki so v priznanje njegovemu delu gobavost imenovali tudi Hansenova bolezen.
Bacil okvari živce, kosti, oči in nekatere organe. Izgubijo se občutki, pogosto v rokah in stopalih. Nezdravljena bolezen lahko hudo iznakazi obraz in ude. V maloštevilnih primerih povzroči smrt.
Ali obstaja zdravilo?
Ljudje z blago obliko gobavosti si opomorejo brez kakršnega koli zdravljenja. Hujše primere je mogoče zdraviti z zdravili.
Prvo zdravilo proti gobavosti, ki so ga začeli uporabljati v 1950 letih, je delovalo počasi in je sčasoma postalo neučinkovito, ker je bacil gobavosti postal odporen proti njemu. Razvili so nova zdravila in v zgodnjih 80-ih letih je po vsem svetu postalo standardno zdravljenje s kombinacijo zdravil. Pri njem se kombinira uporabo treh zdravil: dapson, rifampicin in klofazimin. Uniči bacile, vendar ne popravi že storjene škode.
To zdravljenje bolezen zelo učinkovito zdravi. Zato je število ljudi z gobavostjo strmo padlo, z 12 milijonov 1985. leta na približno 1,3 milijona do sredine 1996. leta.
Kako nalezljiva je?
Gobavost ni zelo nalezljiva; večina ljudi ima dovolj močan imunski sistem, da ji lahko kljubuje. Kadar pa pride do okužbe, se to zgodi običajno pri ljudeh, ki dolgo živijo v stiku z okuženimi.
Zdravniki ne vedo zagotovo, kako bacil pride v človeško telo, sumijo pa, da pride skozi kožo ali nos.
Obeti za prihodnost
Cilj je, da bi gobavost do leta 2000 »nehala biti javni zdravstveni problem«. To pomeni, da število primerov gobavosti v nobeni državi ne bi preseglo 1 na 10.000 ljudi. Pod Božjim kraljestvom pa bo popolnoma odstranjena. (Izaija 33:24)
Viri: Svetovna zdravstvena organizacija, Mednarodna federacija združenj proti gobavosti in Manson’s Tropical Diseases, izdana 1996. leta.
[Okvir na strani 27]
Ali je današnja gobavost enaka kakor v biblijskih dneh?
Današnji zdravstveni učbeniki definirajo gobavost z natančnim izrazom; znanstveno ime za tukaj vpleten mikrob je mycobacterium leprae. Vendar pa Biblija ni zdravstveni učbenik. Hebrejske in grške besede, ki so v mnogih biblijskih prevodih prevedene z »gobavost«, imajo veliko širši pomen. Biblijska gobavost denimo ni povzročila vidnih znakov le pri ljudeh, ampak tudi na oblačilih in prebivališču, kar pa je nekaj, kar bacili ne delajo. (3. Mojzesova 13:2, 47; 14:34)
Zraven tega znaki pri ljudeh, po katerih danes prepoznajo gobavost, ne ustrezajo točno opisu gobavosti v biblijskih dneh. Po mnenju nekaterih je to mogoče pojasniti s tem, da se z minevanjem časa spreminja tudi narava bolezni. Drugi so mišljenja, da je z gobavostjo, o kateri govori Biblija, opisana cela vrsta bolezni, ki lahko ali pa ne zajemajo bolezni, ki jo povzroča m. leprae.
V Theological Dictionary of the New Testament piše, da tako grška kot hebrejska beseda, običajno prevedena z gobavost, »pomeni isti bolezenski problem ali pa skupino problemov [. . .] Ali pa pri tej bolezni res gre za to, kar danes imenujemo gobavost, ni zanesljivo. A natančna zdravstvena opredelitev bolezni ne vpliva na naše cenjenje poročil o ozdravitvah [gobavcev, ki so jih delali Jezus in njegovi učenci].«
[Slika na strani 24]
Občina pred kraljestveno dvorano v taborišču gobavih
[Slika na strani 26]
Isaiah Adagbona z ženo Nimoto