Zanesljiv temelj za današnji optimizem

ZGODOVINAR in sociolog H. G. Wells, ki se je rodil 1866. leta, je močno vplival na miselnost 20. stoletja. V svojih delih je podrobno razložil svoje prepričanje o tem, da bo zlata doba sovpadala s pohodom znanosti. Zato Collier’s Encyclopedia omenja Wellsov »brezmejni optimizem« pri neutrudnem pospeševanju svojega ideala. Piše pa tudi, da se mu je z izbruhom druge svetovne vojne optimizem razblinil.

Takoj ko je Wells spoznal, da »znanost lahko dela tako v prid zla kot v prid dobrega, ga je vera zapustila in padel je v pesimizem,« piše v Chambers’s Biographical Dictionary. Zakaj je prišlo do tega?

Wellsova vera in optimizem sta temeljila izključno na človeških dosežkih. Ko je uvidel, da človeštvo ni sposobno doseči njegove utopije, se ni imel več kam obrniti. Obup se je kmalu sprevrgel v pesimizem.

Mnogi ljudje danes doživijo isto iz enakega razloga. Ko so mladi, kipijo od optimizma, ko pa se postarajo, zapadejo v mrki pesimizem. Celo med mladimi so takšni, ki obupajo nad tako imenovanim normalnim življenjem in se vdajo zlorabi mamil, promiskuiteti in drugim pogubnim življenjskim slogom. Kakšna je potem rešitev problema? Pretehtajte naslednje zglede iz biblijskih dni in poglejte, kakšen je bil temelj za optimizem v preteklosti, kakšen je za danes in tudi za prihodnost.

Abrahamov optimizem nagrajen

Leta 1943 pr. n. š. se je Abraham izselil iz Harana, prečkal reko Evfrat in vstopil v kanaansko deželo. Opisan je kot »oče vsem, ki verujejo«, in kako odličen zgled nam je dal! (Rimljanom 4:11)

Abrahama je spremljal Lot (osiroteli sin Abrahamovega brata) s svojo družino. Ko je pozneje deželo pestila lakota, sta se družini preselili v Egipt in se čez določen čas tudi skupaj vrnili. Abraham in Lot sta si dotlej nabrala veliko bogastva in velike črede. Ko se je med njunimi pastirji vnel prepir, je Abraham prevzel pobudo in dejal: »Nikar ne bodi prepira med menoj in teboj, med mojimi pastirji in pastirji tvojimi, ker moža brata sva. Ni li vsa dežela pred teboj? Loči se, prosim, od mene: če torej na levo, pojdem jaz na desno, če pa na desno, pojdem na levo.« (1. Mojzesova 13:8, 9)

Abraham bi kot starejši lahko vodil stvari v svoj prid in Lot bi iz spoštovanja do svojega strica lahko izbiro prepustil Abrahamu. Toda »Lot povzdigne oči in vidi vso ravan Jordanovo, da jo je povsod namakala voda, preden je GOSPOD pokončal Sodomo in Gomoro, kakor vrt GOSPODOV, kakor deželo Egiptovsko, do tja, kjer se pride v Zoar. In izvoli si Lot vso ravan Jordanovo.« Lot je s takšno odločitvijo imel vse razloge, da je bil optimističen. Kaj pa Abraham? (1. Mojzesova 13:10, 11)

Ali je bil Abraham nepremišljen in je tvegal blaginjo svoje družine? Ne. Njegova pozitivna drža in velikodušen duh sta bila bogato poplačana. Jehova mu je dejal: »Povzdigni sedaj oči ter se ozri s kraja, kjer si, proti severu in proti jugu in proti izhodu in zahodu: zakaj vso to deželo, ki jo vidiš, hočem dati tebi in semenu tvojemu na vekomaj.« (1. Mojzesova 13:14, 15)

Abrahamov optimizem je imel zanesljivo podlago, saj mu je Bog obljubil, da bo iz njega naredil velik narod, tako da bodo ,v njem blagoslovljene vse rodovine zemlje‘. (1. Mojzesova 12:2–4, 7) Tudi mi smo lahko opravičeno zaupljivi, ker vemo, da »Bog naredi, da vse služi v dobro tem, ki ga ljubijo«. (Rimljanom 8:28, NW)

Optimistična oglednika

Dobrih 400 let za tem je izraelski narod stal tik pred Kanaanom, pripravljen da vstopi v to »deželo, v kateri teče mleko in med«. (2. Mojzesova 3:8; 5. Mojzesova 6:3) Mojzes je določil dvanajst prvakov in jim naročil, naj ,razgledajo to deželo ter povedo, po kateri poti naj gredo vanjo in v katera mesta pridejo‘. (5. Mojzesova 1:22; 4. Mojzesova 13:2) Vseh dvanajst oglednikov si je bilo edinih glede blaginje dežele, vendar je bilo poročilo desetih od njih pesimistično, kar je ljudem vlilo strah v srce. (4. Mojzesova 13:31–33)

Na drugi strani pa sta Jozue in Kaleb prinesla ljudem optimistično sporočilo ter naredila vse, kar sta mogla, da bi pomirila njihove strahove. Iz njunega stališča in poročila je velo trdno zaupanje v Jehova, da je sposoben izpolniti obljubo, da jih bo vrnil v Obljubljeno deželo; toda vse zaman. Namesto tega »se zgovarja vsa množica, da ju posujejo s kamenjem«.​ (4. Mojzesova 13:30; 14:6–10)

Mojzes je ljudi bodril, naj zaupajo Jehovu, vendar ga niso hoteli poslušati. Ker so vztrajali pri svoji pesimistični drži, je moral ves narod 40 let tavati po pustinji. Od dvanajstih oglednikov sta bila le Jozue in Kaleb nagrajena za optimizem. Kaj je bil glavni problem? Nevera, ljudje so se namreč obračali k lastni modrosti. (4. Mojzesova 14:26–30; Hebrejcem 3:7–12)

Jonovo oklevanje

Jona je živel v devetem stoletju pr. n. š. Biblija kaže, da je bil zvest Jehovov prerok v desetrodovnem izraelskem kraljestvu med vlado Jeroboama II. Vendar pa ni hotel sprejeti poslanstva, naj gre v Ninive in posvari tamkajšnje ljudi. Zgodovinar Jožef pravi, da je Jona »menil, da se je boljše izmuzniti,« in se namesto tega odpravil v Jafo. Tam se je vkrcal na ladjo za Tarsis, verjetno današnjo Španijo. (Jona 1:1–3) Razlog, zakaj je Jona na to nalogo gledal tako pesimistično, je pojasnjen v knjigi Jona 4:2.

Jona je nazadnje le privolil v to, da izpolni svoje poslanstvo, toda ko so se Ninivljani pokesali, se je razjezil. Jehova je zato povzročil, da je kloščevina, pod katero je Jona našel zavetje, usahnila, ter mu s tem dal odličen pouk o sočutju. (Jona 4:1–8) Bolj prav bi bilo, da bi Jonu, namesto da se je žalostil nad usahlo rastlino, bilo žal 120.000 Ninivljanov, ki ,niso vedeli razločka med desnico in levico svojo‘. (Jona 4:11)

Kaj se lahko naučimo iz Jonove izkušnje? V sveti službi ni prostora za pesimizem. Če sprevidimo Jehovovo vodstvo in s trdnim zaupanjem ravnamo po njem, bomo želi uspeh. (Pregovori 3:5, 6)

Optimizem sredi nadlog

»Ne srdi se zaradi hudobnežev,« je izjavil kralj David, »ne zavidaj njim, ki delajo krivico.« (Psalm 37:1) To je resnično moder nasvet, kajti danes sta krivica in nepoštenost vsepovsod okrog nas. (Propovednik 8:11)

A četudi krivičnežem ne zavidamo, nas lahko to, da vidimo nedolžne trpeti zaradi njih ali pa da sami doživljamo krivico, zlahka vznemirja. Zaradi takšnih izkušenj lahko postanemo malosrčni in pesimistični. Kaj bi morali narediti, ko se tako počutimo? Kot prvo lahko mislimo na to, da si hudobni ne morejo brezskrbno domišljati, da povračila ne bo nikoli. Psalm 37 nam nadalje v 2. vrstici zagotavlja: ,Hudobni se hitro pokosé kakor trava in zvenejo kakor bujno zelenje.‘

Poleg tega lahko še naprej delamo dobro, ostanemo optimistični in čakamo na Jehova. »Odstopi od hudega in delaj dobro, in prebival boš v deželi vekomaj,« je nadaljeval psalmist. »Kajti GOSPOD ljubi pravico in ne zapusti svetih [zvestovdanih, NW] svojih.« (Psalm 37:27, 28)

Pravi optimizem zmaguje!

Kako pa je z našo prihodnostjo? V biblijski knjigi Razodetje piše o tem, »kaj se ima skoraj zgoditi«. Med drugim odkriva, da naj bi ognjenordeč konj, ki predstavlja vojno, ,odvzel mir z zemlje‘. (Razodetje 1:1; 6:4, NW)

V Britaniji je bilo med prvo svetovno vojno zelo priljubljeno, in optimistično, mišljenje, da je to zadnja večja vojna. Leta 1916 pa je britanski državnik David Lloyd George bil bolj realen. Rekel je: »Ta vojna, pa tudi naslednja vojna, je vojna, ki naj bi končala vojno.« (Poudarili mi.) Imel je prav. Druga svetovna vojna je le še pospešila ustvarjanje krutejših metod množičnega uničevanja. Več kot 50 let kasneje še vedno ni videti konca vojnam.

V isti knjigi, v Razodetju, beremo še o dveh drugih jezdecih, ki ponazarjata lakoto, kužne bolezni in smrt. (Razodetje 6:5–8) To so nadaljnji vidiki znamenja tega časa. (Matevž 24:3–8)

Ali so ti razlog za pesimizem? Nikakor ne, kajti v videnju je opisan tudi »bel konj, in sedeči na njem je imel lok; in dan mu je bil venec, in izšel je zmagovit in da zmaga«. (Razodetje 6:2) Tu vidimo Jezusa Kristusa kot nebeškega kralja, ko odstranjuje vse zlo in jezdi, da po vsem svetu ustvari mir in složnost.a

Jezus Kristus je na zemlji, kot predvideni Kralj, učence učil moliti za to Kraljestvo. Morda ste se tudi vi učili moliti »oče naš« oziroma Gospodovo molitev. V njej molimo za prihod Božjega kraljestva, za to, da bi se Božja volja spolnila v nebesih in na zemlji. (Matevž 6:9–13)

Jehova današnje stvarnosti ne bo skušal zakrpati, ampak jo bo po svojem Mesijanskem kralju, Kristusu Jezusu, popolnoma odstranil. Na njenem mestu, pravi Jehova, »ustvarjam nova nebesa in zemljo novo, in o prejšnjem ne bode spomina in ne pride več na misel«. Pod vlado nebeškega Kraljestva bo zemlja postala miru poln, srečen dom za človeštvo, kjer bo življenje in delo vedno v radost. »Radujte se vekomaj tega, kar jaz ustvarjam,« pravi Jehova. »Rok svojih delo bodo dolgo uživali izvoljenci moji.« (Izaija 65:17–22) Če boste svoje upanje na prihodnost temeljili na tej nezmotljivi obljubi, boste upravičeno optimistični – zdaj in vso večnost!

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 4]

H. G. Wells

[Vir slike]

Corbis–Bettmann