Jehova ceni vašo službo iz vse duše

»Vse, kar storite, delajte iz duše, kakor Gospodu [Jehovu, NW] in ne ljudem.« (KOLOŠANOM 3:23)

1., 2. a) Katera je največja prednost, ki jo sploh lahko imamo? b) Zakaj včasih morda ne moremo narediti vsega, kar bi si želeli narediti v službi Bogu?

SLUŽITI Jehovu je največja prednost, ki jo sploh lahko imamo. Ta revija kristjane iz dobrega razloga že od nekdaj spodbuja, naj bodo dejavni v strežbi, in celo, naj »še bolj« služijo, kadar je to pač mogoče. (1. Tesaloničanom 4:1, Ekumenska izdaja) Vendar pa vedno ne moremo narediti vsega, kar si naše srce želi narediti v službi Bogu. »Trenutno moram delati polni delovni čas,« pojasnjuje samska sestra, ki se je krstila pred skoraj štiridesetimi leti. »Ne delam za lepe in najmodernejše obleke ali da bi si privoščila turistična križarjenja, temveč da bi imela za najnujnejše, tudi za zdravstvene in zobozdravstvene stroške. Zdi se mi, kot da dajem Jehovu le ostanke.«

² Ljubezen do Boga nas vzgibava, da želimo v pričevanjskem delu narediti, kar največ moremo. Toda zaradi življenjskih okoliščin smo v tem pogosto omejeni. Zadovoljevanje drugih svetopisemskih odgovornosti, tudi družinskih obveznosti, nam lahko jemlje veliko časa in moči. (1. Timoteju 5:4, 8) Poleg tega je življenje v teh ,kritičnih časih, v katerih je težko živeti‘, iz dneva v dan vse bolj polno izzivov. (2. Timoteju 3:1, NW) In kadar v strežbi ne moremo narediti vsega, kar bi želeli narediti, nas lahko to nekoliko teži. Morda se celo sprašujemo, ali je Bog zadovoljen z našim čaščenjem.

Čar službe iz vse duše

3. Kaj Jehova pričakuje od vsakega posameznika?

³ V Bibliji, v Psalmu 103:14, imamo iskreno zagotovilo, da Jehova »pozna, kakšna stvar smo, spominja se, da smo prah«. Bolj od kogar koli pozna naše omejitve. Zato od nas ne zahteva več, kot mu lahko damo. In kaj pričakuje od nas? Nekaj, kar mu lahko ponudi vsakdo, neglede na življenjske okoliščine: »Vse, kar storite, delajte iz duše, kakor Gospodu [Jehovu, NW] in ne ljudem.« (Kološanom 3:23) Da, Jehova prav od vsakega posameznika pričakuje, da mu služi iz vse duše.

4. Kaj pomeni služiti Jehovu iz vse duše?

⁴ Kaj pa pomeni služiti Jehovu iz vse duše? Grški izraz, preveden »iz vse duše«, dobesedno pomeni »od duše«. »Duša« se tukaj nanaša na celega človeka, z vsemi njegovimi telesnimi in duševnimi sposobnostmi. Služiti iz vse duše torej pomeni, da se razdajamo, da uporabljamo vse svoje sposobnosti ter da svoje moči kar najbolj izkoristimo v Božji službi. Preprosto povedano: pomeni delati vse, kar naša duša lahko naredi. (Marko 12:29, 30)

5. Kako nam zgled apostolov kaže, da v strežbi vsi ne moremo narediti enako veliko?

⁵ Ali služiti iz vse duše pomeni, da moramo v strežbi vsi narediti enako veliko? Komajda, kajti okoliščine in sposobnosti se od človeka do človeka razlikujejo. Razmislite o zvestih Jezusovih apostolih. Vsi niso bili sposobni narediti enako veliko. Tako denimo vemo zelo malo o nekaterih apostolih, kot sta bila na primer Simon Kananejec in Jakob, Alfejev sin. Morda kot apostola nista mogla toliko narediti. (Matevž 10:2–4) Na drugi strani pa je Peter lahko sprejel mnoge tehtne odgovornosti, saj mu je Jezus dal celo »ključe [. . .] kraljestva«! (Matevž 16:19) Kljub temu pa ni bil povišan nad druge. Ko je namreč Janez v Razodetju prejel videnje o Novem Jeruzalemu (okoli 96 n. š.), je videl 12 temeljnih kamnov, na njih pa »dvanajst imen dvanajsterih apostolov«.a (Razodetje 21:14) Jehova je cenil službo vseh apostolov, pa čeprav so bili nekateri očitno sposobni narediti več od drugih.

6. Kaj se v Jezusovi prispodobi o sejalcu zgodi s semenom, posejanim »v dobro zemljo«, in kateri vprašanji se nam zastavljata?

⁶ Podobno Jehova tudi od nas ne zahteva, naj vsi enako veliko oznanjujemo. Jezus je to nakazal s prispodobo o sejalcu, v kateri je oznanjevanje primerjal s sejanjem semen. V prispodobi seme pade na različne vrste tal, ki ponazarjajo različna stanja srca tistih, ki sporočilo slišijo. »Katero pa je vsejano v dobro zemljo,« je pojasnil Jezus, »je tisti, ki besedo posluša in jo tudi razume. Ta seveda obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.« (Matevž 13:3–8, 18–23, EI) Kaj pa je ta sad in zakaj ga zraste različno veliko?

7. Kaj je sad posejanega semena in zakaj ga zraste različno veliko?

⁷ Ker je posejano seme ,beseda o kraljestvu‘, je rojevanje sadov povezano s širjenjem te besede oziroma razglašanjem njene vsebine drugim. (Matevž 13:19) Količina sadu pa se giblje od trideseternega do stoternega, odvisno pač od zmožnosti in življenjskih okoliščin. Fizično zdržljiv človek, ki je tudi dobrega zdravja, bo denimo lahko oznanjevanju posvetil več časa kot pa kdo, ki mu zaradi kake kronične bolezni ali staranja že pojemajo moči. Mlad samski človek, brez družinskih obveznosti, lahko morda naredi več kot kdo, ki mora z osemurno zaposlitvijo preživljati družino. (Primerjaj Pregovori 20:29.)

8. Kako Jehova gleda na tiste, ki mu dajejo najboljše, kar lahko ponudi njihova duša?

⁸ Ali je v Božjih očeh človek, ki iz vse duše daje trideseteren sad, manj vdan od tistega, ki daje stoternega? Nikakor! Količina sadu lahko sicer variira, a Jehova je zadovoljen, vse dokler je naša služba najboljše, kar mu lahko naša duša ponudi. Ne pozabite, da različne količine sadu vse izvirajo iz src, ki so ,dobra zemlja‘. Grški izraz (kalós), preveden z ,dobra‘, zaznamuje nekaj »lepega«, nekaj, kar »razveseljuje srce in je prijetno očem«. Kako tolažilno je vedeti, da je naše srce, kadar se trudimo po svojih najboljših močeh, v Božjih očeh lepo!

Ne primerja nas med seboj

9., 10. a) Na kakšno negativno razglabljanje nas lahko navede srce? b) Kako prispodoba iz Prvega lista Korinčanom 12:14–26 kaže, da Jehova našega dela ne primerja z delom drugih?

⁹ Naše srce pa lahko stvari ocenjuje drugače. Našo službo lahko primerja s službo drugih. Morda celo razglablja: ,Drugi so v strežbi veliko dejavnejši od mene. Kako naj bo Jehova sploh zadovoljen z mojo službo?‘ (Primerjaj 1. Janezov 3:19, 20.)

¹⁰ Jehovove misli in poti so veliko višje od naših. (Izaija 55:9) In določen uvid v to, kako Jehova gleda na naš osebni trud, lahko dobimo iz Prvega lista Korinčanom 12:14–26, kjer je občina primerjana s telesom z mnogo udi – očmi, rokami, nogami, ušesi in drugimi. Pa pomislite za trenutek na dobesedno telo. Kako nesmiselno bi bilo primerjati oči z rokami ali pa noge z ušesi! Vsak ud ima sicer svojo funkcijo, toda vsi udje so koristni in cenjeni. Podobno Jehova ceni vašo službo iz vse duše, najsi drugi delajo več ali manj. (Galatom 6:4)

11., 12. a) Zakaj se nekateri čutijo ,slabotnejše‘ ali ,manj vredne časti‘? b) Kako Jehova gleda na našo službo?

¹¹ Zaradi omejitev, ki jih človeku nalagajo slabo zdravje, staranje ali kaj drugega, se lahko včasih nekateri med nami čutijo ,slabotnejše‘ ali ,manj vredne časti‘. Jehova pa ne razmišlja tako. V Bibliji beremo: »Telesni udje, ki se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni, in tistim, ki se nam zdijo [. . .] manj vredni časti, izkazujemo večje spoštovanje [. . .]. Da, Bog je sestavil telo in skromnemu namenil več časti.« (1. Korinčanom 12:22–24, EI) Jehovu je torej lahko drag vsak posameznik. On ceni našo službo v okviru omejitev, ki jih pač imamo. Mar vas srce ne vzgibava, da bi si v službi takšnemu razumevajočemu in ljubečemu Bogu želeli narediti vse, kar lahko?

¹² Jehovu torej ne gre za to, da naredite toliko kot kdo drug, temveč da naredite toliko, kot vi sami – vaša duša – lahko naredite. In da Jehova res ceni naš trud, je na zelo ganljiv način pokazal Jezus. Poglejmo, kako je v zadnjih dneh svojega zemeljskega življenja ravnal z ženskama z zelo različnimi okoliščinami.

,Dragoceno‘ darilo hvaležne ženske

13. a) V kakšnih okoliščinah je Marija izlila Jezusu odišavljeno olje na glavo in noge? b) Kolikšne vrednosti je bilo Marijino olje?

¹³ Jezus je v petek 8. nisana zvečer pripotoval v Betanijo, vasico na vzhodnem pobočju Oljske gore, od Jeruzalema oddaljeno kake tri kilometre. V tem kraju so živeli njegovi ljubljeni prijatelji: Marija, Marta in njun brat Lazar, in verjetno je bil precej pogosto njihov gost. V soboto zvečer pa je s prijatelji večerjal v hiši Simona, nekdanjega gobavca, ki ga je verjetno ozdravil prav on. Jezus je bil ravno za mizo, ko je Marija s ponižno gesto dokazala močno ljubezen do moškega, ki ji je bil obudil brata. Strla je posodico »dragocenega« dišavnega olja. In to zares dragocenega! Vredno je bilo 300 denarjev, kar je bila takrat približno enoletna plača. In to dišeče olje je sedaj Jezusu zlila na glavo in noge. Noge mu je potem tudi obrisala z lasmi. (Marko 14:3, SSP; Lukež 10:38–42; Janez 11:38–44; 12:1–3)

14. a) Kako so se na Marijino dejanje odzvali učenci? b) Kako je Jezus branil Marijo?

¹⁴ Učenci pa so bili ogorčeni! ,Čemu takšna potrata,‘ so vprašali. Juda, ki je skušal svoj tatinski vzgib prikriti s predlogom, da bi pomagali revnim, je rekel: »Zakaj se ni prodalo to mazilo za tristo denarjev in dalo ubogim?« Marija je tiho poslušala. Jezus pa je učencem rekel: »Pustite jo! kaj jo nadlegujete? Dobro [oblika besede kalós] delo je storila na meni. [. . .] Kar je mogla, je storila: vnaprej je pomazilila telo moje za pokop. Resnično pa vam pravim: Kjerkoli po vsem svetu se bo oznanjal ta evangelij, povedalo se bo tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.« Kako je morala toplina, ki je vela iz Jezusovih besed, Mariji pomiriti srce! (Marko 14:4–9; Janez 12:4–8)

15. Zakaj je Jezusa tako ganilo Marijino dejanje in kaj se iz tega naučimo o služenju iz vse duše?

¹⁵ Jezusa je Marijino dejanje močno ganilo. Po njegovem mnenju je naredila nekaj hvalevrednega. Vendar pa Jezusu ni bila pomembna gmotna vrednost darila, temveč dejstvo, da je ,storila, kar je mogla‘. Izkoristila je priložnost in dala, kar je pač lahko. Nekateri drugi prevodi prevajajo te besede z »naredila je vse, kar je mogla« ali »naredila je, kar je bilo v njeni moči«. (An American Translation; The Jerusalem Bible) Marija je dala iz vse duše, ker je dala najboljše. Prav to pa je bistvo službe iz vse duše.

Vdovina »novčiča«

16. a) Kako to, da je Jezus opazil prispevek uboge vdove? b) Koliko sta bila vredna vdovina novčiča?

¹⁶ Nekaj dni kasneje, 11. nisana, je Jezus preživel dolg dan v templju. Tam so se nekaterim pojavili pomisleki glede njegove oblasti in moral je odgovarjati na zahtevna vprašanja glede davkov, vstajenja in drugih zadev. Pisarje in farizeje je javno obtožil, da, med drugim, »požirajo vdovam hiše«. (Marko 12:40) Potem se je usedel, očitno v ženskem dvoru, kjer je bilo po judovskem izročilu 13 nabiralnikov. Tam je nekaj časa skrbno opazoval ljudi, kako so vanje metali svoje prispevke. Prišlo je mnogo bogatašev in nekateri so morda dajali videz samopravičnosti ter se ob tem tudi bahali. (Primerjaj Matevž 6:2.) Jezusov pogled pa se je sedaj ustavil še zlasti na eni ženski. Običajen človek morda ne bi opazil nič nenavadnega ne na njej ne na njenem daru. Toda Jezus, ki je lahko videl ljudem v srce, je vedel, da je ,uboga vdova‘. Natanko pa je tudi vedel, koliko je prispevala – »novčiča, zelo majhne vrednosti« (NW).b (Marko 12:41, 42)

17. Kako je Jezus ocenil vdovin prispevek in kaj se iz tega naučimo o dajanju Bogu?

¹⁷ Jezus je k sebi poklical učence, ker je želel, da na lastne oči vidijo, kakšen pouk bo iz tega zdaj zdaj izpeljal. »Vrgla [je] več nego vsi, ki mečejo v zakladnico,« je rekel Jezus. Po njegovem je vrgla več kot vsi drugi skupaj. Dala je »vse, kar je imela« – do zadnjega. S tem se je zaupala v Jehovove ljubeče roke. Darilo te ženske, ki jo je Jezus omenil za zgled dajanja Bogu, je bilo gmotno skoraj brez vrednosti. V Božjih očeh pa je bilo neprecenljivo! (Marko 12:43, 44; Jakob 1:27)

Učiti se od Jehovovega pogleda na službo iz vse duše

18. Kaj se naučimo iz Jezusovega ravnanja s tema ženskama?

¹⁸ Iz Jezusovega ravnanja s tema ženskama dobimo pouk, ki človeku ogreje srce. Naučimo se namreč, kako Jehova gleda na službo iz vse duše. (Janez 5:19) Jezus vdove ni primerjal z Marijo. Vdovina novčiča ni cenil nič manj kot Marijino ,dragoceno‘ olje. V Božjih očeh sta bila oba darova vredna, saj je vsaka od njiju dala najboljše. Zato nikar ne obupajte, če vas preplavijo občutki ničvrednosti, ker v službi Bogu ne morete narediti vsega, kar si želite narediti. Jehova z veseljem sprejme najboljše, kar mu lahko daste. In ne pozabite: Jehova »gleda v srce«, zato dobro ve, po čem vam hrepeni srce. (1. Samuelova 16:7)

19. Zakaj ne bi smeli soditi tistega, kar drugi naredijo v službi Bogu?

¹⁹ Na to, kako gledamo in ravnamo drug z drugim, bi moral vplivati Jehovov pogled na službo iz vse duše. Kako neljubeče bi bilo kritizirati trud drugih ali pa primerjati službo enega brata s službo drugega! Žalostno, toda neka kristjanka je napisala: »Nekateri dajejo včasih vtis, da nisi nič, če nisi pionir. Toda tudi takšni, ki si prizadevamo biti ,samo‘ redni kraljestveni oznanjevalci, moramo čutiti, da smo cenjeni.« Zapomnimo si, da nimamo pravice soditi, kaj spada k sokristjanovi službi iz vse duše. (Rimljanom 14:10–12) Jehova ceni službo vsakega izmed milijonov zvestih kraljestvenih oznanjevalcev, če jo ta le opravlja iz vse duše, in ceniti bi jo morali tudi mi.

20. Kaj je ponavadi najboljše skleniti glede sočastilcev?

²⁰ Kaj pa, če je videti, da kdo v strežbi ne dela toliko, kot bi lahko? Če postane sovernik manj dejaven, je to lahko za zaskrbljene starešine znak, da mu je treba pomagati ali pa ga spodbuditi. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da je za nekatere služba iz vse duše morda bolj podobna vdovinima novčičema kot pa Marijinemu dragemu olju. Zato je ponavadi najbolje skleniti, da naši bratje in sestre ljubijo Jehova ter da jih bo ta ljubezen navedla, da bodo naredili kar največ – in ne kar najmanj – morejo. Zagotovo pa se ne bo noben vesten Jehovov služabnik odločil v službi Bogu narediti manj, kot lahko! (1. Korinčanom 13:4, 7)

21. Po kateri poti, ki se res izplača, hodijo mnogi in kateri vprašanji se nam zastavljata?

²¹ Za mnoge izmed Božjega ljudstva pa služba iz vse duše pomeni hojo po življenjski poti, ki se zelo izplača, namreč pionirsko službo. Kako so za to blagoslovljeni? Kaj pa tisti, ki do sedaj še nismo mogli pionirati – kako lahko pokažemo pionirskega duha? O teh vprašanjih bomo razpravljali v naslednjem članku.

[Podčrtni opombi]

Kako bi odgovorili?

◻ Kaj pomeni služiti Jehovu iz vse duše?

◻ Kako nam prispodoba iz Prvega lista Korinčanom 12:14–26 pokaže, da nas Jehova ne primerja z drugimi?

◻ Kaj se o dajanju iz vse duše naučimo iz Jezusovih besed o Marijinem dragem olju in vdovinima novčičema?

◻ Kako bi moral Jehovov pogled na službo iz vse duše vplivati na to, kako gledamo drug na drugega?

[Slika na strani 15]

Marija je dala najboljše in Jezusu telo odišavila z ,dragocenim‘ oljem

[Slika na strani 16]

Vdovina novčiča – gmotno skoraj brez vrednosti, v Jehovovih očeh pa neprecenljiva