Prava sreča – kaj je ključ do nje?
LJUDEM je bilo namenjeno to, da bi bili srečni. Zakaj smo o tem lahko prepričani? No, pa razmislimo o človekovem začetku.
Bog Jehova je ustvaril prvi človeški par s sposobnostjo, da uživa srečo. Adam in Eva sta bila postavljena v raj, vrt ugodja, imenovan Eden. Stvarnik ju je oskrbel z vsemi življensko potrebnimi fizičnimi stvarmi. Vrt je imel »vsaktero drevje, prijetno očesu in dobro v jed«. (1. Mojzesova 2:9) Adam in Eva sta bila zdrava, krepka in lepa – bila sta popolna in resnično srečna.
Kaj pa je bil ključ za njuno srečo? Ali je bil to rajski dom ali pa morda njuna telesna popolnost? Ta Božja darova sta res prispevala k temu, da sta v življenju uživala. Toda njuna sreča ni bila odvisna od takšnih otipljivih reči. Edenski vrt ni bil le čudovit park. Bil je svetišče, kraj bogočastja. Ključ za njuno srečo je bila njuna sposobnost, da ustvarita in ohranjata ljubeč odnos s Stvarnikom. Da sta lahko bila srečna, sta najprej morala biti duhovna človeka. (Primerjaj Matevž 5:3, NW.)
Duhovnost vodi v srečo
Adam je bil sprva z Bogom v duhovnem odnosu. To je bil ljubeč, nežen odnos, kakršen je med sinom in očetom. (Lukež 3:38) V edenskem vrtu sta Adam in Eva imela idealne okoliščine, ki so jima omogočile zadovoljevati željo po izkazovanju čaščenja. S tem ko bi radovoljno, ljubeče poslušala Boga Jehova, bi mu izkazovala veliko večjo čast in slavo, kot pa bi mu jo lahko izkazovala živalska stvarjenja. Lahko bi razumno hvalila Boga za njegove čudovite vrline ter podpirala njegovo suverenost. Lahko bi še dalje prejemala Jehovovo ljubečo in nežno skrb.
Takšen odnos s Stvarnikom in poslušnost njegovim zakonom sta našima prvima staršema prinašala pristno srečo. (Lukež 11:28) Adamu in Evi ni bilo treba veliko let tipati za ključem do sreče, preden bi ga lahko odkrila. Srečna sta bila od trenutka, ko sta bila ustvarjena. Osrečevalo ju je to, da sta bila v miru z Bogom in se podrejala njegovi oblasti.
Te sreče pa je bilo konec s trenutkom, ko Boga nista ubogala. Adam in Eva sta z uporom pretrgala svoj duhovni odnos z Jehovom. Nista bila več Božja prijatelja. (1. Mojzesova 3:17–19) Kaže, da je Jehova od tistega dne, ko sta bila izgnana iz vrta, z njima popolnoma prenehal komunicirati. Izgubila sta popolnost, obete na večno življenje in vrtni dom. (1. Mojzesova 3:23) Pomembnejše pa je, da sta z izgubo dobrega odnosa z Bogom izgubila tudi ključ do sreče.
Naša sposobnost izbirati
Adam in Eva sta pred smrtjo na potomstvo prenesla svoje človeške značilnosti, vsajeno vest in zmožnost za duhovnost. Človeška družina ni zdrknila na živalsko raven. Z našim Stvarnikom se namreč lahko spravimo. (2. Korinčanom 5:18) Človek je bil kot razumno stvarjenje še vedno zmožen izbirati, ali bo Boga ubogal ali ne. To je bilo prikazano veliko stoletij pozneje, ko je Jehova novooblikovanemu izraelskemu narodu dal na izbiro življenje ali smrt. Bog je po svojem govorniku Mojzesu dejal: »Predložil sem ti danes življenje in dobro, smrt in hudo.« (5. Mojzesova 30:15–18)
Še zdaj, tisočletja za tem, ko je bil raj izgubljen, smo se sposobni pravilno odločati. Vest nam še vedno deluje, pa tudi tista temeljna zmožnost, da ubogamo Božje zakone, je v nas še živa. Biblija govori o našem »notranjem človeku«. (2. Korinčanom 4:16; Rimljanom 7:22) Ta izraz se nanaša na vsem nam prirojeno zmožnost, da odsevamo osebnost Boga, da razmišljamo tako kot on, da smo duhovni.
Apostol Pavel je glede naše moralne narave in vesti pisal: »Kadar namreč pogani, ki nimajo postave, delajo po naravi, kar zahteva postava, ti so, ne imajoč postave, sami sebi postava; saj sami kažejo, da je zahteva postave zapisana v njih srcih, ker jim to izpričujejo njih vest ter misli, ko se med seboj tožijo ali tudi zagovarjajo.« (Rimljanom 2:14, 15)
Ključ: božja modrost in poslušnost
Nekdo pa bi lahko vprašal: ,Če smo že vsi po naravi nagnjeni k temu, da častimo Boga in, kar temu sledi, da tudi uživamo pristno srečo, zakaj je potem toliko nesrečnih?‘ Tako je zato, ker mora vsakdo med nami za to, da bi bil srečen, razvijati duhovnost. Človek je prvotno resda bil ustvarjen po Božji podobi, vendar se je odtujil od Stvarnika. (Efežanom 4:17, 18) Da bi torej vzpostavili in ohranjali duhovni odnos z Bogom, moramo odločno ukrepati. Takšen odnos se namreč ne bo razvil samodejno.
Jezus je očrtal pomembni načeli pri razvijanju duhovnosti. Eno je: pridobiti si točno spoznanje o Bogu; drugo pa: poslušno se podrejati njegovi volji. (Janez 17:3) Ko je Jezus citiral Božjo Besedo, je dejal: »Pisano je: ‚Ne bo živel človek ob samem kruhu, temuč od vsake besede, ki izhaja iz ust Božjih‘.« (Matevž 4:4) Nekoč drugič je rekel: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tega, ki me je poslal, in dopolnim delo njegovo.« (Janez 4:34) Ni nam treba veliko desetletij tipajoč iskati srečo. Izkušnje namreč niso ključ do sreče. Do resničnega veselja v življenju vodita samo božja modrost in poslušnost našemu Stvarniku. (Psalm 19:7, 8; Propovednik 12:13)
Seveda je sreča, ki izvira iz ravnanja po božji modrosti in dobrega položaja pred Bogom, v našem dosegu. (Dejanja 17:26, 27) Spoznanje o Jehovu in njegovem namenu je na voljo vsakomur. Biblija je z več milijardami izvodov v številnih jezikih še naprej najbolj razširjena knjiga. Pomaga vam lahko, da boste postali Božji prijatelj in uživali pristno srečo. Pismo nam namreč pravi, da »srečno je ljudstvo, čigar Bog je Jehova!«. (Psalm 144:15, NW)
[Okvir na strani 6]
Koraki k sreči
1. Dojemite, kaj je duhovnost, in jo razvijajte. Jezus je dejal: »Srečni so tisti, ki besedo Božjo poslušajo in jo hranijo!« (Lukež 11:28, NW)
2. Zavedajte se, da je Božje odobravanje pomembnejše od bogastva ali razkošja. Pavel je zapisal: »Je pa velik dobiček pobožnost, združena z zadovoljnostjo. [. . .] Če pa imamo hrane in odeje, bodimo s tem zadovoljni.« (1. Timoteju 6:6–8)
3. Trudite se razvijati biblijsko šolano vest in se odzivati nanjo. (Rimljanom 2:14, 15)
4. Trdno se odločite, da boste poslušali Boga Jehova, in tako se boste usposobili za pripadnika njegovega ljudstva. David je v davnini zapisal: »Srečno je ljudstvo, čigar Bog je Jehova!« (Psalm 144:15, NW)
[Slika na strani 7]
»Srečni so tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb.« (Matevž 5:3, NW)