Aristarh – zvestovdan tovariš
EDEN od mnogih zanesljivih sodelavcev apostola Pavla je bil Aristarh. Na kaj se spomnite, ko slišite njegovo ime? Sploh na kaj? Ali lahko poveste, kakšno vlogo je odigral v zgodnji krščanski zgodovini? Resda Aristarh morda ne sodi med nam najbolj znane biblijske osebnosti, toda bil je vpleten v kar nekaj dogodkov, opisanih v Krščanskih grških spisih.
Kdo je torej bil Aristarh? V kakšnem odnosu je bil s Pavlom? Zakaj lahko rečemo, da je bil zvestovdan tovariš? In kaj se lahko naučimo iz proučevanja njegovega zgleda?
Aristarh v poročilu knjige Dejanja apostolov dramatično nastopi med kričanjem in zmešnjavo histerične drhali v mestu Efez. (Dejanja 19:23–41, SSP) Izdelovanje srebrnih odlitkov templja lažnega božanstva Artemide je bil za Demetrija in druge efeške srebrarje donosen posel. Ko je torej zaradi Pavlovega oznanjevalskega delovanja po mestu precej ljudi opustilo nečisto čaščenje te boginje, je Demetrij nahujskal še druge rokodelce. Dejal jim je, da Pavlovo oznanjevanje ne le ogroža njihovo finančno varnost, ampak tudi ustvarja možnost, da se Artemide ne bo več častilo.
Pavla jezna drhal ni mogla najti, zato je v gledališče na silo odvlekla njegova tovariša Aristarha in Gaja. Ker sta že ta dva bila v veliki nevarnosti, so Pavlu prijatelji »odsvetovali, da bi se napotil v gledališče«.
Zamislite si, da ste v tem položaju. Histerična drhal je kaki dve uri brez prestanka kričala: »Velika je Artemida Efeška!« Za Aristarha in Gaja je moral biti to res strašen preizkus, saj sta bila prepuščena na milost in nemilost tej fanatični trumi, ne da bi lahko sploh kaj spregovorila v svojo obrambo. Nedvomno sta se spraševala, ali bosta sploh preživela. Na srečo sta. Lukež je pripoved napisal tako živo, da nekateri učenjaki zaradi tega sklepajo, da je črpal snov iz pričevanja očividcev, morda samega Aristarha in Gaja.
Končno je razburjenje umiril mestni pisar. Ko sta Aristarh in Gaj slišala, kako je nepristransko priznal njuno nedolžnost, ter videla, kako se je trušč okoli njiju polegel, sta prav gotovo občutila neznansko olajšanje.
Kako bi se po takšnem doživetju počutili vi? Ali bi sklenili, da biti Pavlov misijonarski tovariš ni za vas, da je prenevarno, in da bi bilo bolje poiskati mirnejše življenje? Aristarh ni mislil tako! Ker je bil iz Tesalonike, se je verjetno zelo dobro zavedal nevarnosti pri objavljanju dobre novice. Ko je namreč Pavel le nekaj let pred tem oznanjeval v njegovem mestu, je tudi tam izbruhnil nemir. (Dejanja 17:1–9; 20:4) Aristarh se je Pavla zvestovdano držal.
Iz Grčije v Jeruzalem
Nekaj mesecev po izgredu srebrarjev je Pavel bil v Grčiji. Nameraval je potovati preko Sirije proti Jeruzalemu, vendar »so ga Judje zalezovali«. (Dejanja 20:2, 3) Koga lahko vidimo s Pavlom v teh tveganih okoliščinah? Aristarha!
Pavel, Aristarh in drugi tovariši so zaradi te nevarnosti morali spremeniti načrte; najprej so potovali skozi Makedonijo, nato s postanki vzdolž maloazijske obale in se v Patari končno vkrcali za Fencijo. (Dejanja 20:4, 5, 13–15; 21:1–3) Namen tega potovanja je očitno bil ta, da prinesejo prispevke kristjanov iz Makedonije in Ahaje bratom in sestram v Jeruzalemu, ki so bili v pomanjkanju. (Dejanja 24:17; Rimljanom 15:25, 26) Skupaj jih je potovalo veliko, verjetno zato, ker jim je to odgovornost zaupalo več občin. Takšna velika družba je brez dvoma tudi zagotavljala večjo varnost.
Aristarh je imel veliko prednost, da je spremljal Pavla iz Grčije v Jeruzalem. Naslednje potovanje pa ju je vodilo iz Judeje vse do Rima.
Potovanje v Rim
Tokrat so bile okoliščine povsem drugačne. Pavel je bil že dve leti v priporu v Cezareji, se nato sklical na cesarja in zdaj je bil tik pred tem, da ga vklenjenega pošljejo v Rim. (Dejanja 24:27; 25:11, 12) Skušajte si zamisliti, kako so se počutili Pavlovi tovariši. Potovanje od Cezareje do Rima bo dolgo, čustveno naporno in z nepredvidljivim izidom. Kdo bi lahko šel z njim, da bi ga podpiral in mu pomagal? Dva moža sta bila izbrana oziroma sta se sama prostovoljno javila. To sta bila Aristarh in Lukež, pisec Dejanj apostolov. (Dejanja 27:1, 2)
Kako sta se lahko Lukež in Aristarh vkrcala na isto ladjo že v prvem delu potovanja v Rim? Zgodovinar Giuseppe Ricciotti domneva: »Vkrcala sta se kot privatna potnika [. . .] ali pa, kar je še verjetnejše, jima je to iz prijaznosti dovolil stotnik, ki se je pretvarjal, da ju ima za Pavlova sužnja, saj je zakon rimskemu državljanu dovolil spremstvo dveh sužnjev.« Kako zelo sta morala s svojo navzočnostjo in spodbudo osrčiti Pavla!
Lukež in Aristarh sta izkazovala svojo ljubezen do Pavla tudi v lastno škodo in kljub tveganju. Bila sta celo v smrtni nevarnosti, ko sta skupaj s svojim tovarišem jetnikom doživela brodolom pri otoku Malti. (Dejanja 27:13–28:1)
Pavlov »sojetnik«
Ko je Pavel leta 60 in 61 pisal pismi Kološanom in Filemonu, sta mu v Rimu Aristarh in Lukež še vedno bila ob strani. Aristarh in Epafra pa sta opisana tudi kot Pavlova ,sojetnika‘. (Kološanom 4:10, 14; Filemonu 23, 24) Aristarh je torej očitno nekaj časa delil jetniške vezi s Pavlom.
Čeprav je bil Pavel v Rimu zaprt vsaj dve leti, mu je vseeno pod stražo bilo dovoljeno živeti v hiši, ki si jo je najel in kjer je lahko obiskovalcem govoril o dobri novici. (Dejanja 28:16, 30) Aristarh, Epafra, Lukež in drugi pa so mu takrat stregli, mu pomagali in ga podpirali.
,Krepilna pomoč‘
Kakšno sliko o Aristarhu dobimo, ko razmislimo o različnih epizodah iz navdihnjenega biblijskega poročila, v katerih se pojavlja? Po mnenju pisatelja W. D. Thomasa se Aristarh »odlikuje kot človek, ki se je lahko spoprijemal z nasprotovanjem in ga prestal z nedotaknjeno vero, pa tudi njegova odločenost, da služi, ni uplahnila. Pozornost zbuja kot človek, ki ni ljubil Boga le v dobrem, ko je z modrega neba sijalo sonce, ampak tudi v zasmehovanju in viharjih.«
Pavel pravi, da so mu bili Aristarh in drugi »v krepilno pomoč« (grško paregoria), vir tolažbe. (Kološanom 4:10, 11, NW) Aristarh je torej s tem, ko je Pavla tolažil in krepil, bil v stiski pravi tovariš. Večletno druženje in prijateljstvo z apostolom mu je bilo prav gotovo v veliko zadovoljstvo in ga duhovno obogatilo.
Mi se morda ne bomo znašli v tako dramatičnih okoliščinah, v kakršnih se je znašel Aristarh. Vseeno pa bi morali biti vsi v današnji krščanski občini podobno zvestovdani Kristusovim duhovnim bratom in Jehovovi organizaciji. (Primerjaj Matevž 25:34–40.) Sočastilci, ki jih poznamo, se bodo verjetno prej ali slej znašli v nadlogah ali stiski; morda zaradi žalovanja, bolezni ali drugih preizkušenj. To, da jim bomo stali ob strani, jim pomagali, jih tolažili in spodbujali, nas bo navdalo z veseljem, izkazali pa se bomo tudi za zvestovdane tovariše. (Primerjaj Pregovori 17:17; Dejanja 20:35.)