Izpolnili so Jehovovo voljo

Oče, ki je pripravljen odpuščati

PRAVIJO ji največja novela, kar jih je kdaj bilo napisanih, in to iz dobrega razloga. Jezusova prilika o očetovi ljubezni do izgubljenega sina je kakor okno, skozi katerega dobimo čudovit pogled na Božje sočutje do skesanih grešnikov.

Izgubljen in najden

Neki človek je imel dva sinova. Mlajši mu je rekel: ,Rad bi zdaj imel svojo dediščino, ne pa čakal do tvoje smrti.‘ Oče je privolil in mu dal najverjetneje tretjino svoje lastnine – zakonski delež za mlajšega od dveh sinov. (5. Mojzesova 21:17) Fant je brž zbral svoje premoženje in odpotoval v daljno deželo, kjer je z razuzdanim življenjem pognal ves denar. (Lukež 15:11–13)

Nato je nastala huda lakota. Mladenič je v obupu sprejel delo svinjskega pastirja – poklic, ki so ga Judje prezirali. (3. Mojzesova 11:7, 8) Hrana je bila tako pičla, da je začel hlepeti po rožičih, ki so jih rabili za hrano svinjam! Mladeniča je končno srečala pamet. ,Očetovi služabniki se bolje hranijo kot jaz!‘ je pomislil sam pri sebi. ,Vrnil se bom domov, priznal grehe in očeta rotil, da bi lahko postal eden od njegovih najemnikov.‘a (Lukež 15:14–19)

Mladenič se je s težkim korakom odpravil nazaj domov. Po videzu se je nedvomno zelo spremenil. Toda oče ga je kljub temu prepoznal, »ko je bil še daleč«. Ganjen od usmiljenja je tekel k sinu, ga objel in ,poljubil‘. (Lukež 15:20)

Ker ga je oče tako prisrčno sprejel, se mu je mladenič lažje razkril. »Oče,« je dejal, »grešil sem zoper nebo in pred teboj, in nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval. [Vzemi me za enega svojih najemnikov. NW]« Oče je poklical sužnje in jim velel: »Hitro prinesite najlepšo suknjo in oblecite ga; in denite mu prstan na roko in obuvalo na noge; in pripeljite tele pitano in ga zakoljite, in jejmo in se veselimo: zakaj ta sin moj je bil mrtev, in je oživel, in izgubljen je bil, in se je našel.« (Lukež 15:21–24)

Priredili so slavnostno veselico z glasbo in plesom. Starejši brat je med vračanjem s polja kmalu zaslišal hrup. Ko je izvedel, da se je brat vrnil domov in da je to vzrok za slavje, se je vznejevoljil. ,Že toliko let ti služim in ti nikoli nisem bil neposlušen, vendar mi nikdar nisi dal kozliča, da bi se poveselil s prijatelji,‘ se je pritožil očetu. ,Ko pa se zdaj vrne ta tvoj sin, ki ti je zapravil premoženje, mu takoj narediš veselico.‘ ,Otrok,‘ mu je oče blago odvrnil, ,ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Toda preprosto smo se morali poveseliti, kajti tvoj brat je bil mrtev in je oživel. Bil je izgubljen, nato pa je bil najden.‘ (Lukež 15:25–32)

Pouk za nas

Oče v Jezusovi priliki ponazarja našega usmiljenega Boga, Jehova. Nekateri kakor izgubljeni sin za nekaj časa zapustijo varnost Božje hiše, vendar se kasneje vrnejo. Kako Jehova gleda na takšne? Tisti, ki se z iskrenim kesanjem vrnejo k Jehovu, so lahko prepričani, da se On »ne huduje [. . .] vekomaj in večno ne drži jeze«. (Psalm 103:9) V priliki je oče tekel k sinu, da bi mu izrazil dobrodošlico. Podobno Jehova ni le voljan, ampak tudi željan odpustiti skesanim grešnikom. Je »pripravljen odpuščati«, in to ,bogato‘. (Psalm 86:5, NW; Izaija 55:7; Zaharija 1:3)

V Jezusovi priliki je sin zaradi očetove pristne ljubezni lažje zbral pogum za to, da se vrne. Toda razmislite: Kaj bi se zgodilo, če bi se oče sinu odpovedal ali pa mu v izbruhu jeze prepovedal, da bi se še kdaj vrnil? Takšna drža bi mladeniča najverjetneje za vedno odtujila. (Primerjaj 2. Korinčanom 2:6, 7.)

Oče je ob sinovem odhodu nekako položil temelj za njegovo vrnitev. Včasih morajo krščanski starešine neskesane grešnike odstraniti iz občine. (1. Korinčanom 5:11, 13) Pri tem lahko začnejo tlakovati pot grešnikovi vrnitvi tako, da ga ljubeče opozorijo na korake, ki jih lahko naredi za to, da bo ponovno nameščen. Spomini na takšno sočutno ravnanje so mnoge duhovno izgubljene posameznike kasneje navedli h kesanju in jih spodbodli k vrnitvi v Božjo hišo. (2. Timoteju 4:2)

Oče je ob sinovi vrnitvi pokazal tudi sočutje. Ni trajalo dolgo, da je zaznal sinovo iskreno kesanje. Nato tudi ni vztrajal pri tem, da iz njega izvleče vsako posameznost njegovih prestopkov, ampak ga je samo prisrčno sprejel in pri tem pokazal veliko veselje. Kristjani lahko posnemajo ta zgled. Kadar se kakšen izgubljeni najde, bi se morali veseliti. (Lukež 15:10)

Oče je s svojim vedenjem jasno pokazal, da je dolgo pričakoval vrnitev svojeglavega sina. To je seveda zgolj senca Jehovovega hrepenenja do vseh, ki so zapustili njegovo hišo. On »noče, da se kdo pogubi, ampak da vsi pridejo do izpokorjenja«. (2. Petrov 3:9) Tisti, ki se kesajo svojih grehov, so potemtakem lahko prepričani, da bodo blagoslovljeni s »časi poživljenja od obličja Gospodovega [Jehovovega, NW]«. (Dejanja 3:19)

[Podčrtna opomba]