Ali naj bi verjeli v reinkarnacijo
GRŠKI filozof Platon je zaljubljenost povezoval z idejo o reinkarnaciji. Verjel je, da se nesmrtna duša po smrti telesa preseli v »svet čistih oblik«. Tam breztelesna ostane nekaj časa in motri življenjske oblike. Ko se kasneje reinkarnira v drugo telo, se podzavestno spominja sveta oblik in koprni po njem. Po Platonovem mišljenju se ljudje zaljubijo zato, ker v najdražjem vidijo popolno obliko lepote, ki se jo nejasno spominjajo in jo iščejo.
Razpoznati vir in temelj
Po nauku reinkarnacije naj bi duša bila nesmrtna. Izvir reinkarnacije je torej treba iskati pri tistih ljudstvih oziroma narodih, ki so v to verovala. Nekateri zato menijo, da nauk izvira iz starega Egipta. Drugi so prepričani, da ima začetek v starem Babilonu. Tamkajšnji duhovniki so za to, da bi veri ustvarili veličino, razvili doktrino o preseljevanju duše. Tako so lahko trdili, da so verski heroji reinkarnacije njihovih pomembnih, čeprav že dolgo mrtvih prednikov.
Verovanje v reinkarnacijo pa je razcvet doživelo v Indiji. Hindujski modreci so se z vso vnemo lotili svetovnih problemov zla in trpljenja med ljudmi. ,Kako to uskladiti z zamislijo o pravičnem Stvarniku?‘ so spraševali. Skušali so rešiti nasprotje med Božjo pravičnostjo ter nepričakovanimi nesrečami in neenakostjo na svetu. Sčasoma so oblikovali »zakon karme«, zakon vzroka in učinka – ,kar človek seje, to žanje‘. Izdelali so natančno ,bilanco‘, po kateri se zasluge in pregreški enega življenja nagradijo ali pa kaznujejo v naslednjem.
»Karma« enostavno pomeni »dejanje«. Pravijo, da ima neki hindujec dobro karmo, če se podreja družbenim in verskim normam, slabo karmo pa, če tega ne dela. Njegovo dejanje oziroma karma določa njegovo prihodnost v vsakem naslednjem ponovnem rojstvu. »Vsakdo se rodi z značajskim načrtom, ki ga večidel oblikujejo njegova dejanja v prejšnjih življenjih, telesne značilnosti pa določa dednost,« pravi filozof Nikhilananda. »Človek je [tako] arhitekt svoje usode, graditelj lastne neogibnosti.« Končni cilj pa je osvoboditev iz cikla preseljevanj ter se združiti z Brahmanom – poslednjo resničnostjo. Po verovanju se to doseže s prizadevanjem za družbeno sprejemljivim vedenjem in posebnim znanjem hinduizma.
Nauk reinkarnacije torej temelji na doktrini o nesmrtnosti duše, na kateri tudi gradi z uporabo zakona karme. Poglejmo pa, kaj o teh zamislih pravi Božja navdihnjena Beseda, Biblija.
Ali je duša nesmrtna
Da bi odgovorili na to vprašanje, se obrnimo na največjo avtoriteto, Stvarnikovo navdihnjeno Besedo. V prvi biblijski knjigi, Prvi Mojzesovi knjigi, se naučimo točnega pomena besede »duša«. Biblija namreč glede ustvaritve prvega človeka Adama pravi: »Tedaj upodobi GOSPOD Bog človeka iz prahu zemeljskega in vdahne v nosnice njegove dih življenja, in tako je postal človek živa duša.« (1. Mojzesova 2:7) Jasno je torej, da duša ni nekaj, kar človek ima, ampak, kar človek je. Tu uporabljena hebrejska beseda za dušo je néphesh. V Bibliji se pojavi kakih 700-krat in se nikoli ne nanaša na ločeni ali nezemeljski del človeka, ampak vedno na nekaj otipljivega in telesnega. (Job 6:7; Psalm 35:13; 107:9; 119:28, EI)
Kaj se z dušo zgodi ob smrti? Upoštevajte, kaj se je ob smrti zgodilo z Adamom. Ko je grešil, mu je Bog rekel: »Povrneš [se] v zemljo, ker si bil vzet iz nje; kajti prah si in v prah se povrneš.« (1. Mojzesova 3:19) Razmislite, kaj to pomeni. Preden je Bog iz prahu ustvaril Adama, le-ta ni obstajal. Adam se je ob smrti vrnil v isto stanje neobstoja.
Preprosto rečeno, Biblija uči, da je smrt nasprotje življenja. V Propovedniku 9:5, 10 beremo: »Kajti živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo ter nimajo plačila več, ker je njih spomin pozabljen. Čvrsto se poprimi vsega, kar ti pride pod roko, da storiš z močjo svojo; kajti ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti v kraju smrti, kamor greš.«
To pomeni, da mrtvi ne morejo ničesar narediti, niti ne morejo česa občutiti. Nič več ne razmišljajo, niti se ničesar ne spominjajo. Psalmist izjavlja: »Ne zanašajte se na poglavarje, na sina človeškega, pri katerem ni rešitve. Duh njegov izide, pa se povrne v prah svoj, isti dan minejo vse misli njegove.« (Psalm 146:3, 4)
Biblija jasno pokaže, da se duša ob smrti ne preseli v kako drugo telo, ampak umre. »Duša, ki greši, umrje,« nazorno pravi Biblija. (Ezekiel 18:4, 20; Dejanja 3:23; Razodetje 16:3) Doktrina o nesmrtnosti duše – sam temelj reinkarnacijske teorije – v Svetem pismu torej nima podpore. Brez te pa ta teorija propade. Kakšno je torej pojasnilo za trpljenje, ki ga vidimo na svetu?
Zakaj ljudje trpijo
Temeljni razlog za človeško trpljenje je nepopolnost, ki jo vsi podedujemo od grešnega Adama. »Zatorej, kakor je po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt, in je tako na vse ljudi prišla smrt, zato ker so vsi grešili,« pravi Biblija. (Rimljanom 5:12) Ker smo vsi rojeni iz Adama, vsi zbolimo, se staramo in umremo. (Psalm 41:1, 3; Filipljanom 2:25–27)
Stvarnikov nespremenljivi moralni zakon nadalje izjavlja: »Ne motite se, Bog se ne da zasmehovati; kajti kar človek seje, to bo tudi žel. Ker kdor seje v meso svoje, od mesa bo žel pogubo.« (Galatom 6:7, 8) Razpuščeni življenjski slog lahko tako vodi do čustvenih stisk, nezaželjenih nosečnosti in spolno prenosljivih bolezni. »Za osupljivih 30 odstotkov primerov usodnega raka [v Združenih državah] lahko najprej krivimo kajenje in prav toliko življenjski slog, še posebej hranitvene navade in pomanjkanje gibanja,« pravi revija Scientific American. Nekatere nesreče, ki povzročajo trpljenje, so dediščina človekove zlorabe zemeljskih virov. (Primerjaj Razodetje 11:18.)
Da, človek sam je kriv za večino svoje bede. Ker duša ni nesmrtna, pa se z zakonom ,Žanješ to, kar seješ‘ trpljenja ne dá povezovati s karmo – z dejanji v nekem domnevnem prejšnjem življenju. »Kdor je umrl, je oproščen greha,« izjavlja Biblija. (Rimljanom 6:7, 23) Posledice greha se torej ne prenesejo na življenje po smrti.
Veliko trpljenja povzroča tudi Satan Hudič. On pravzaprav vlada temu svetu. (1. Janezov 5:19) In kakor je napovedal Jezus Kristus, bodo njegove učence ,sovražili vsi zaradi njegovega imena‘. (Matevž 10:22) Pravični se zato pogosto spopadajo z več težavami kakor krivični.
V tem svetu se zgodijo tudi stvari, katerih vzrok ni takoj očiten. Najhitrejši tekač se morda spotakne in izgubi tekmo. Mogočno vojsko morda porazijo šibkejše sile. Kakšen pameten človek morda ne more najti dobre službe in lahko zato gladuje. Ljudje z odličnim poznavanjem poslovodstva morda zaradi okoliščin ne morejo uporabiti svojega znanja ter se tako znajdejo v revščini. Bistroumni posamezniki si lahko nakopljejo bes nadrejenih in pridejo v nemilost. Zakaj je tako? »Kajti čas in razmere naklanjajo vse,« odgovarja modri kralj Salomon. (Propovednik 9:11)
Trpljenje je človeka spremljalo, že dolgo preden so hindujski modreci skušali razložiti vzroke za njegov obstoj. Toda ali je kakšno upanje za boljšo prihodnost? In kaj Biblija obljublja glede mrtvih?
Mirna prihodnost
Stvarnik obljublja, da bo kmalu pokončal današnjo svetovno družbo, ki je pod Satanovim nadzorom. (Pregovori 2:21, 22; Daniel 2:44) Pravična nova človeška družba, ,nova zemlja‘, bo tedaj resničnost. (2. Petrov 3:13) Takrat »noben prebivalec ne poreče: Bolan sem!«. (Izaija 33:24) Odpravljena bo celo vsaka agonija smrti, kajti Bog »obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo«. (Razodetje 21:4)
Psalmist je glede prebivalcev Božjega obljubljenega novega sveta napovedal: »Pravični podedujejo deželo in prebivali bodo večno v njej.« (Psalm 37:29) In ne le to, krotki »se [bodo] radovali v obilosti miru«. (Psalm 37:11)
Mukundbhai, omenjen v prejšnjem članku, je zaspal v smrt, ne da bi vedel za Božje čudovite obljube. Vendar imajo mnogi, ki so umrli, ne da bi poznali Boga, obet, da bodo obujeni v takšnem mirnem novem svetu, kajti Biblija obljublja: »Bode vstajenje mrtvim, i pravičnim i nepravičnim.« (Dejanja 24:15; Lukež 23:43)
Beseda »vstajenje« je tu prevedena iz grške besede anástasis, ki dobesedno pomeni »zopet vstati«. Vstajenje torej pomeni reaktivacijo življenjskega vzorca nekega posameznika.
Stvarnik nebes in zemlje je neskončno moder. (Job 12:13) Njemu ni noben problem zapomniti si življenjskih vzorcev umrlih. (Primerjaj Izaija 40:26.) Bog Jehova je tudi poln ljubezni. (1. Janezov 4:8) Zato svoj spomin lahko uporablja, ne za kaznovanje mrtvih za njihova slaba dejanja, ampak za to, da jih oživi na rajski zemlji s takšno osebnostjo, kakršno so imeli pred smrtjo.
Vstajenje bo za milijone Mukundbhaiju podobne pomenilo, da bodo zopet s svojimi dragimi. Zamislite si, kaj to lahko pomeni danes živečim ljudem. Vzemimo za zgled Mukundbhaijevega sina, ki je spoznal čudovito resnico o Bogu in njegovih namenih. Kako tolažilno je zanj vedeti, da oče ni ujet v tako rekoč neskončen cikel ponovnih rojstev, ob katerih bi ga vsakič obdajali krivica in trpljenje! Enostavno je zaspal v smrt in čaka na vstajenje. Kako navdušujoče je za sina, ko razmišlja o možnosti, da bo nekega dne z očetom delil to, kar se je naučil iz Biblije!
Bog želi, da »se rešijo vsi ljudje in pridejo do spoznanja resnice«. (1. Timoteju 2:3, 4) Zdaj je čas, da izveste, kako lahko skupaj z milijoni, ki že spolnjujejo Božjo voljo, večno živite na rajski zemlji. (Janez 17:3)
[Poudarjeno besedilo na strani 7]
»Čas in razmere naklanjajo vse.« (Propovednik 9:11)
[Okvir na strani 6]
Božja osebnost in zakon karme
»Zakon karme,« je razlagal Mohandas K. Gandhi, »je nespremenljiv in nemogoče se ga je ogniti. Vsak Božji poseg je torej brez potrebe. Bog je postavil zakon in se, lahko bi rekli, upokojil.« Gandhija je to vznemirjalo.
Po drugi strani pa vstajenjska obljuba razodeva, da se Bog močno zanima za svoje stvarjenje. Da bi mrtvega oživil na rajsko zemljo, ga mora poznati in vedeti vse o njem. Bogu je resnično mar za vsakega od nas. (1. Petrov 5:6, 7)
[Slika na strani 5]
Hindujsko kolo življenja
[Slika na strani 8]
Božja Beseda uči o vstajenju