Kraljestveni oznanjevalci poročajo

Na Irskem se še naprej oznanjujejo biblijske resnice

SLIKOVITA Irska je bila zadnja leta prizorišče precejšnjih nemirov. Sočasno s tem pa se irski prebivalci ugodno odzivajo na biblijsko sporočilo upanja, ki jim ga prinašajo Jehovove priče. To potrjuje naslednje poročilo z Irskega:

■ V Dublinu je neki Jehovov pričevalec s svojo hčerkico sodeloval v pohišnem oznanjevalstvu. Tako sta srečala Cathy, žensko, ki je bila zelo zaposlena s svojimi številnimi otroki. Priča jo je vprašal, ali bi ji lahko njegova hčerka, ki se uči oznanjevati, samo na kratko povedala sporočilo. Cathy se je strinjala in dekletce je začelo jasno in dobro premišljeno govoriti. Otrokova očitna iskrenost in spoštljivost je Cathy prišla do živega in sprejela je ponujeni biblijski traktat.

Pozneje je Cathy razmišljala, kako dobro se je mlada obiskovalka pripravila in kako je bila olikana. »Prevzelo me je, da lahko táko dekletce pove tako zanimivo sporočilo, ne da bi bila pri tem domišljava,« je rekla. »Odločila sem se, da bom Jehovovim pričam naslednjič prisluhnila.«

Cathy se je medtem preselila v mestece na jugozahodu Irske, blizu meje grofij Cork in Kerry. Nekoliko kasneje sta na njena vrata potrkala Jehovova pričevalca in ona ju je povabila noter. Sprejela je redni biblijski pouk in zdaj skupaj z nekaterimi svojimi otroki obiskuje občinske shode. Cathy je hvaležna deklici za to, da ji je tako pristno želela povedati dobro novico.

■ Priče z območja Tullamora so z neko ženo, Jean po imenu, več kot sedem let razpravljali o Bibliji. Včasih jo je to zanimalo in je sprejela literaturo, zopet drugič je njeno zanimanje splahnelo. Nekega dne pa se je Priča Frances s svojo spremljevalko oglasila pri njej, ko je bila Jean zelo nerazpoložena. »Naj sva rekli kar koli,« poroča Priča, »vse je bilo samo še slabše. Nazadnje nama je velela, naj se izgubiva, in zaloputnila z vrati.«

Frances se je spraševala, ali bodo nadaljnji obiski izzvali podoben sprejem. ,Če je sporočilo v resnici ne zanima, je najbrž ni več vredno obiskovati,‘ je razglabljala. Vendar se je o zadevi pogovorila z možem Thomasom, ki je ohranil več upanja. Naslednjič, ko je bila na tem območju, je zopet obiskala Jean. Ta je bila prijazna in vzela je izvoda revije Stražni stolp in Prebudite se!. Tudi ob naslednjih obiskih je bilo enako prijetno, zato sta Thomas in Frances začela na domu z njo redno preučevati Biblijo.

Zakaj ta sprememba? Jean pojasnjuje, da je nedolgo pred tem, ko je bila s Pričami tako nevljudna, rodila in ravno prišla iz bolnišnice. Ker je dojila novorojenčka in hranila večjega otroka, je ponoči spala samo po kako uro in pol. »Govoriti o veri,« pravi Jean, »mi je bila zadnja stvar, ki sem si jo takrat želela.«

Jean je po dveh mesecih že obiskovala vse občinske shode, po štirih pa sodelovala v terenski strežbi. Deset mesecev po začetku svojega biblijskega pouka se je krstila. Zdaj ji v strežbi pomaga lastna izkušnja. Sama pripoveduje: »Če srečam nekoga, ki se zelo grdo vede, skušam biti bolj razumevajoča. To si vedno tudi zapišem. Morda se bodo razmere do tedaj, ko se vrnem, že spremenile; lahko, da se bo človek bolje počutil in bo sprejemljivejši.«